Jedro

Pravica stranke do poštenega sojenja (enako varstvo pravic, 22. člen Ustave RS) je v primeru, ko bi ji bilo zaradi slabih finančnih zmožnosti onemogočeno ali oteženo dokazovanje s pomočjo izvedenca, varovana v okviru instituta brezplačne pravne pomoči. ZPP ne daje podlage za obročno plačilo predujma za izvedenca v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za obročno plačilo predujma za sodnega izvedenca.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov, in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da se tožeči stranki omogoči plačilo predujma za sodnega izvedenca v več obrokih, oziroma, da se ji omogoči plačilo predujma v daljšem časovnem obdobju. Tožeča stranka se ne strinja z obrazložitvijo 168. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo je podalo sodišče prve stopnje. Navaja, da ZPP sicer res ne določa izrecno možnosti plačila predujma na obroke, vendar pa je treba zakonska določila brati smiselno in v povezavi z njihovim dejanskim namenom. Zakon namreč sodišču nikjer ne prepoveduje, da bi določilo plačilo na obroke. Tožeča stranka zgolj za minimalni znesek presega cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči, kar jasno govori o tem, da nima visokih dohodkov in da bi bilo plačilo predujma v enkratnem znesku zanjo izjemno finančno obremenjujoče. Ob smiselni razlagi 153. člena ZPP bi sodišče prve stopnje tožeči stranki lahko omogočilo plačilo predujma v daljšem časovnem obdobju (in v okviru tega v več delih). Lahko pa bi tožeči stranki določilo 10 mesecev za plačilo predujma, kar bi smiselno pomenilo, da bi tožeča stranka plačevala predujem vsak mesec, v znesku, ki bi ga zmogla, po poteku tega daljšega obdobja pa bi seštevek vseh plačil moral ustrezati znesku, določenem za plačilo predujma. Da ne bi prišlo do nepotrebnega podaljševanja postopka in bi se izkazala realnost nameravanega plačila, bi sodišče lahko znotraj tega daljšega obdobja tožniku naložilo delna plačila, kar bi prav tako ustrezalo smiselni uporabi določil ZPP. Dejstvo je, da tožeča stranka glede na nizke dohodke ne zmore plačati predujma v višini 1.000,00 EUR v enkratnem znesku, zato je tudi predlagala plačilo predujma na obroke. Izvedba dokaza s sodnim izvedencem je v tej zadevi potrebna, zato bo v primeru, da sodišče tožeči stranki ne bo omogočilo plačila na obroke, tej kršena pravica do poštenega sojenja. Ne gre namreč za to, da tožeča stranka ne želi plačati predujma, temveč za to, da ga v enkratnem obroku ne zmore.

3. Pritožba je bila toženi stranki vročena v odgovor, a nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravica stranke do poštenega sojenja (enako varstvo pravic, 22. člen Ustave Republike Slovenije) je v primeru, ko bi ji bilo zaradi slabih finančnih zmožnosti onemogočeno ali oteženo dokazovanje s pomočjo izvedenca, varovana v okviru instituta brezplačne pravne pomoči. Iz podatkov spisa izhaja (odločba Bpp 488/2022 z dne 1. 12. 2022, list. št. 130 in naprej), da tožeča stranka ni upravičena do brezplačne pravne pomoči v obliki založitve predujma za stroške izvedenca cestno prometne stroke, saj njeni mesečni dohodki presegajo za upravičenost do brezplačne pravne pomoči določeni dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka za 250, 42 EUR. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pa ZPP ne daje podlage za obročno plačilo predujma za izvedenca v pravdnem postopku1. Prvi odstavek 168. člena ZPP določa, da se v pravdnem postopku glede oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodne takse, podobne določbe glede pravdnih stroškov, kamor sodijo tudi stroški izvedenca, ZPP ne vsebuje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za obročno plačilo predujma za izvedenca je zato pravilna.

6. Glede pritožbenih navedb, da bi sodišče prve stopnje ob smiselni razlagi 153. člena ZPP lahko omogočilo plačilo predujma v daljšem časovnem obdobju, višje sodišče pripominja, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 9. 12. 2022 že predlagala, da se ji rok za plačilo predujma podaljša, pri čemer sodišče prve stopnje o njenem predlogu še ni odločilo.

7. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo v skladu z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Posledično tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj VSRS Sodba II Ips 580/2008, VSL sklep II Cp 524/2000, VSL sklep I Cp 1504/2015 in VSL sklep I Cpg 1459/2015.