Jedro

Sam način opravljanja speedwayske dirke, ko lahko izpod koles motorjev odletava pesek in kamenje tudi preko zaščitne ograje med gledalce, predstavlja povečano nevarnost za gledalce. V obravnavani zadevi ni šlo za naključje, pač pa za predvidljiv dogodek, ki izvira iz same narave izvajanja take dirke. Zato je podana objektivna odgovornost toženke kot organizatorja speedway dirke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je drugotoženka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici dne 02.08.1997 na spidvejski dirki v ... Tožnico je kot gledalko dirke poškodoval kamen, ki je priletel izpod motornega kolesa neznanega voznika čez zaščitno ograjo in tožnico zadel v oko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost drugotoženke. Sodišče druge stopnje je drugotoženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Drugotoženka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se ugotovi, da toženka ni odgovorna za škodo, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, saj je zadostila vsem varnostnim ukrepom, ki so določeni v posebnem pravilniku. Dirka je bila pravilno priglašena. Izdano je bilo potrdilo, da ima toženka tekmovalno licenco. Tekmovalna proga je ustrezala vsem mednarodnim standardom. Steza je bila ograjena z leseno ograjo. Sklenjeno je bilo zavarovanje. Zato ni toženkine objektivne odgovornosti. Šlo je le za naključje, saj gre za edinstven primer, da je drobec peska zadel gledalca ravno v oko. Tožnica je sama kriva, ker je sedela na travnatem nasipu na področju ovinka. Tam je dirka najbolj atraktivna, tu se izvajajo za spidvej značilne vožnje, ob katerih velikokrat prihaja tudi do padcev voznikov in stalno spremljajočega metanja peska izpod drseče vrtečih se zadnjih koles motorjev. Ker je tožnica dirko spremljala na tem mestu, bi morala sama poskrbeti za svojo varnost in sicer tako, da bi se umaknila dalj od zaščitne ograje ali da bi nosila zaščitna očala. Toženka ni bila dolžna deliti zaščitnih očal, saj se mora gledalec zavedati možnih posledic. Tožnica je sama kriva tudi zato, ker je sedela, čeprav je kupila karto za stojišče. Če bi stala, se dogodek ne bi zgodil. V najslabšem primeru bi jo zadelo v nogo in ne v oko. Tožena stranka ne more preverjati vseh gledalcev, ali stojijo ali sedijo. Revizija se ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da navadnemu obiskovalcu ne more biti znano, da vožnja po dirkalni stezi povzroča odletavanje peska, saj je to splošno znano dejstvo.

Revizija je bila vročena tožnici in prvotoženki. Nobena od njiju ni odgovorila na revizijo. Tudi Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po drugem odstavku 154. člena ZOR se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za tako škodo se po 173. členu ZOR šteje, da izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ta ni bila vzrok. Zanjo po prvem odstavku 174. člena ZOR odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, ta pa se lahko v celoti ali deloma oprosti odgovornosti, če dokaže okoliščine iz 177. člena ZOR.

Pojem nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti je po svoji vsebini pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, ki ga izpolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru. V obravnavani zadevi so bile ugotovljene take konkretne okoliščine, da sta se obe sodišči opredelili za objektivno odgovornost toženke.

Tožnica je bila 02.08.1997 gledalka na spidvej dirki, ki jo je organizirala toženka. Kupila je vstopnico za stojišče in s svojo družbo sedela na travnatem nasipu v bližini zavoja dirkalne steze in v približni razdalji 10 m od lesene ograje, visoke 1,20 m, ki varuje gledalce in voznike. Za to ograjo je po dveh metrih še žična ograja, gledalcem pa je dovoljeno stati takoj za žično ograjo, torej dva metra od steze. Med ograjo in tožnico je sedelo in stalo več ljudi. Pri vožnji motorjev izpod koles odletavajo pesek in kamenje, ki se običajno ujamejo v leseno ograjo, lahko pa letijo tudi preko. Med polfinalno tekmo se je tožnica nenadoma prijela za oko, iz katerega je pričelo teči, ker je vanj priletel kamen. V bolnici so ugotovili, da gre za resno poškodbo zrkla. Tožena stranka gledalcev ni opozarjala na tako možnost nastanka poškodbe in gledalcem tudi ni ponujala zaščitnih očal, ker smatra, da so gledalci sami dolžni skrbeti za svojo varnost. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje presodilo, da predstavlja spidvej dirka izvor večje nevarnosti za gledalce od drugih športnih panog, ker izpod koles motorjev tudi med gledalce letijo pesek in kamni. Tudi sodišče druge stopnje je pritrdilo, da ugotovljene okoliščine spidvej dirke pomenijo za gledalce večjo nevarnost od povprečne za nastanek škode.

Revizijsko sodišče se strinja z materialnopravno presojo obeh sodišč, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost toženke kot organizatorja spidvej dirke. Sam način opravljanja spidvejske dirke, ko lahko izpod koles motorjev odletava pesek in kamenje tudi preko zaščitne ograje med gledalce, predstavlja povečano nevarnost za poškodovanje gledalcev. V reviziji ponovno poudarjene okoliščine, da je bilo zadoščeno vsem predpisanim pravilom, toženke te odgovornosti ne oprostijo. Če toženka katerega od predpisov ne bi upoštevala in bi njena opustitev vplivala na nastanek škode, bi šlo za krivdno in ne za objektivno odgovornost. Objektivna odgovornost je prav odgovornost brez krivde, njena podlaga pa so okoliščine na strani osebe iz 174. člena ZOR. Toženka neutemeljeno šteje, da je v obravnavanem primeru šlo samo za naključje. Šlo je za predvidljiv dogodek, ki izvira iz same narave izvajanja take dirke. Za obstoj objektivne odgovornosti so pravno nepomembne okoliščine, v kateri del telesa je tožnico zadel kamen in zato tudi, ali je tožnica stala ali sedela, ali je bila oddaljena meter več ali manj od ograje. Zato revizijsko sodišče le pripominja, da so po izpovedbah prič toženkini redarji hodili tudi po tem delu prizorišča, za katerega je toženka prodajala stojišča, da so pred tožnico sedele ali stale približno tri vrste ljudi, pa redarji niso nikogar opozorili, da tu ne bi smel sedeti in zakaj tega ne bi smel. Razlogi sodišča druge stopnje so drugačni, kot jih zatrjuje toženka, saj je njihov povzetek v reviziji nepopoln. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da navadnemu obiskovalcu ne more biti znano, da vožnja po dirkalni stezi povzroča odletavanje peska tudi izven območja varovalne ograje. Poudarek je na zadnjem delu stavka, ki ga je revizija enostavno izpustila. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da tudi zato tožnici ni mogoče očitati, da bi si morala nadeti zaščitna očala, za katera naj bi po stališču revidentke morala poskrbeti sama. Tožnica ni z nobenim svojim ravnanjem ali opustitvijo prispevala k nastanku škode. Toženka je kot organizator dirke prodajala tudi vstopnice in pridobivala denarna sredstva. Sama je bila z možnostjo takega nastanka škode najbolj seznanjena. Zato je toliko bolj nenavadno njeno stališče, da naj bi morali gledalci sami poskrbeti za svojo varnost tako, da bi si nadeli zaščitna očala, ali pa se umikali z mest, kjer so predvidena stojišča, pa čeprav gre za mesta ob zavoju dirkalne steze, ki jih tudi sama toženka v reviziji ocenjuje za najbolj atraktivna in za katera je tudi prodajala vstopnice.

Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom obeh sodišč, da toženka ni dokazala okoliščin iz 177. člena ZOR za polno ali delno oprostitev odgovornosti. Zato je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo. Ker o zadevi še ni odločeno s končno odločbo, je odločitev o revizijskih stroških pridržalo za to odločbo.