Jedro

Kljub temu, da je tožnik s toženo stranko ob prenehanju delovnega razmerja podpisal sporazum, v katerem je navedeno, da so urejene vse medsebojne obveznosti, v sporu utemeljeno vtožuje plačilo kolektivnih dodatkov k plači, za katere se je tožena stranka dogovorila s sindikatom, saj tožnik ob podpisu sporazuma s tem dogovorom ni bil seznanjen. Tako se pravici iz naslova kolektivnih dodatkov k plači ni mogel veljavno odpovedati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v II. točki izreka (glede dodatka za delo ob nedeljah in za nočno delo) in V. točki izreka (glede stroškov postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu v I. točki izreka (glede stimulativnega dodatka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova stimulativnega dodatka za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 3. 2009 obračunati in plačati od vsakokratnega mesečnega bruto zneska 550,00 EUR predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati tožniku z obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova dodatka za delo ob nedeljah ter za nočno delo za obdobje od 13. 8. 2008 do 31. 12. 2009 obračunati in plačati od vsakokratnega mesečnega bruto zneska 550,00 EUR predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati tožniku z obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (II. točka izreka), vse v roku 8 dni pod izvršbo, medtem ko je tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v 8 dneh pod izvršbo plačati tožniku še znesek 150,00 EUR iz naslova razlike v plači in z zamudnimi obrestmi, zavrnilo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine in plačilo razlike v plačah v preostalem delu postopek ustavilo (IV. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.647,00 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkov (v I., II. in V. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sta stranki s podpisanim sporazumom z dne 21. 10. 2009 uredili vsa sporna in negotova razmerja iz naslova delovnega razmerja. Ni mogoče verjeti tožniku, da je bil šele v mesecu decembru 2009 seznanjen o začasnem dogovoru med upravo in reprezentativnimi sindikati glede ureditve plače in dodatkov, saj je bil dogovor objavljen na oglasni deski. S tožnikom je sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri se je strinjal z višino plače in načinom obračunavanja dodatkov. Sodišče bi moralo ugotoviti namen strank pri sklepanju začasnega dogovora glede razlage in uporabe določb o stimulativnem dodatku ter v tej zvezi zaslišati predlagano pričo A.A., ki je sodelovala v pogajanjih s sindikati. Višina določitve osnovne plače, razen zakonsko določene minimalne plače, je prepuščena dispoziciji pogodbenih strank. Za njo je v tistem času veljala Kolektivna pogodba za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 83/1997 in spremembe) in začasni dogovor, ki je določal plače za posamezna delovna mesta v točkah in njihovo vrednost. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi določeno fiksno plačo v višini ... EUR bruto, kar je bistveno več od predpisane višine plače za delovno mesto blagajnika I, saj so bili v navedeni bruto plači vsebovani tudi dodatki za delo ob nedeljah in za nočno delo. Tožnik se s podpisom pogodbe o zaposlitvi ni odpovedal nobenim dodatkom, strinjal se je le z drugačnim, to je s pavšalnim načinom njihovega obračunavanja. Glede tega tudi ni bila vodena mesečna evidenca dejansko opravljenih nočnih in nedeljskih ur. Tožnik iz tega razloga za takšna izplačila ni bil v ničemer prikrajšan. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je opozorila pritožba, in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku za sporno obdobje zahtevani stimulativni dodatek (I. točka izreka), vendar takšna ugotovitev ne velja za odločitev o prisojenem dodatku za nedeljsko in za nočno delo (II. točka izreka) ter za odločitev o stroških postopka (V. točka izreka), kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V tem sporu je predmet presoje upravičenost tožnika do plačilo za delo blagajnika I (blagajnik – trezorist) pri toženi stranki iz naslova stimulativnega dodatka ter dodatka za delo ob nedeljah in za nočno delo. Po določbi 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je ta dogovorjena s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Delavcu pripadajo dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo bodisi iz delovnega časa, ki je za delavca manj ugoden, bodisi iz posebnih obremenitev in težavnosti dela, ki niso zajete v osnovni plači, so pa vsebovane v kolektivni pogodbi, ki veže delodajalca.

Tožnik je opravljal pri toženi stranki delo blagajnika I (blagajnik – trezorist) na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med strankama dne 13. 8. 2008. Stranki sta se v 14. členu pogodbe dogovorili, da pripada tožniku osnovna mesečna plača v fiksni višini ... EUR bruto, ki se poveča za dodatek na delovno dobo v višini 0,7 %. Tožniku ne pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, razen dodatka za delo v času praznikov in dodatka za nadurno delo, ki ga odredi neposredno nadrejeni delavec. Tožniku je dne 3. 1. 2010 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik in tožena stranka sta še pred prenehanjem delovnega razmerja dne 21. 10. 2009 sklenila sporazum, s katerim sta uredila medsebojne pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta se s podpisom sporazuma strinjali, da so z njim dokončno poravnane vse obveznosti tožene stranke do tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Vendar je tožnik v sporu uveljavljal, da ob podpisu navedenega sporazuma ni bil seznanjen z začasnim dogovorom med upravo in reprezentativnimi sindikati tožene stranke, sklenjenim dne 2. 9. 2008, s katerim so se stranke dogovorile o obračunavanju konkretnih dodatkov zaposlenim, med ostalim tudi delavcem na delovnim mestih v oddelku blagajne v obliki stimulativnega mesečnega dodatka v fiksnem znesku 550,00 EUR bruto.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi, da je bil tožnik seznanjen z vsebino navedenega začasnega dogovora med upravo in reprezentativnimi sindikati tožene stranke šele v mesecu decembru 2009, in to potem, ko je s toženo stranko že sklenil sporazum z dne 21. 10. 2009. Če bi za začasen dogovor vedel, se stimulativnemu dodatku iz spornega obdobja nikoli ne bi odpovedal. V tej zvezi tožena stranka navajanje tožnika, da je za začasen dogovor zvedel šele po podpisu sporazuma, v prvostopenjskem postopku ni prerekala. To dejstvo pa je za presojo tega vprašanja odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je tako tožniku utemeljeno priznalo stimulativni dodatek v fiksnem znesku 550,00 EUR bruto mesečno za zahtevano obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 3. 2009. Zato kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je tožnik vedel za vsebino začasnega dogovora, ker naj bi bil objavljen na oglasni deski, in razlog, da se je ob prenehanju delovnega razmerja odpovedal vsem denarnih upravičenjem do tožene stranke, ne more biti sprejemljivo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako odločitev o priznanju zahtevanega stimulativnega dodatka tožniku v I. točki izreka izpodbijanega dela sodbe pravilna.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na zmotno odločitev o priznanju dodatka tožniku za nedeljsko in nočno delo v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da določa KP dejavnosti v 55. členu dodatke in njihovo višino, med njimi tudi dodatek za nedeljsko in za nočno delo. Poleg tega je ugotovilo, da se tožnik temu dodatku ni mogel veljavno odpovedati, saj je v skladu z določbo 12. člena ZDR v zvezi z določbo 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) v nasprotju s prisilnimi predpisi pogodbeno določilo, da se delavec odpoveduje zakonski pravici. Pritožbeno sodišče v ničemer ne nasprotuje takšnemu pravnemu stališču. Vendar je v konkretnem primeru pomembno, da sta se stranki v 14. členu pogodbe dogovorili za osnovno mesečno fiksno plačo v višini ... EUR bruto in z dodatkom na delovno dobo. Poleg tega sta se dogovorili, da tožniku ne pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, razen dodatka za delo v času praznikov in dodatka za nadurno delo, ki ga odredi neposredno nadrejeni delavec. Tožnik je tako imel v pogodbi o zaposlitvi določeno fiksno mesečno plačo v višjem znesku, kot bi mu šla v skladu z višino plače blagajnika I iz sklenjenega začasnega dogovora med reprezentativnimi sindikati in upravo tožene stranke, to je največ v višini 550 točk, kar bi glede na vrednost točke (po izračunu tožene stranke) znašalo mesečno 1.320,52 EUR bruto.

Zato glede na takšne podatke o višini tožnikove plače ni razčiščeno, če je bil predviden dodatek za nedeljsko in za nočno delo že vsebovan v fiksnem znesku dogovorjene višine plače iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi. Navedeno tem bolj iz razloga, ker tožena stranka v spornem času za tožnika ni vodila mesečne evidence o dejansko opravljenih nočnih in nedeljskih urah. Glede na tako ugotovljene razloge se poraja zaključek, da se je tožnik ob podpisu pogodbe zaradi višje fiksne mesečne bruto plače lahko strinjal z drugačnim oziroma pavšalnim načinom obračunavanja dodatka za nedeljsko in za nočno delo ter njegovim izplačilom. Poleg tega je sporna tudi višina prisojenega dodatka mesečno v znesku 550,00 EUR bruto, saj tožnik v spornem času ni mogel opraviti vsak mesec vedno enako število ur nedeljskega in nočnega dela, tožena stranka pa, kot je že ugotovljeno, takšne evidence dela (očitno zaradi dogovora o obračunavanju višje fiksne plače) ni vodila. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako odločitev o priznanju zahtevanega dodatka tožniku v spornem času v izpodbijanem delu sodbe najmanj preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče odločitev v sodbi (v II. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V posledici takšne odločitve je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (v V. točki izreka), o katerih bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z uspehom strank v sporu ponovno odločiti.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v I. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva glede razveljavljenega dela sodbe ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine in pomembna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

Sodišče bo tako moralo v ponovljenem postopku ponovno odločiti o utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za nedeljsko in za nočno delo tožniku v spornem obdobju ter takšna dejstva preizkusiti z zaslišanjem pristojnega člana uprave tožene stranke, ki se je s tožnikom dogovarjal tako o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto blagajnika I (blagajnik – trezorist) kot sodeloval pri sklepanju začasnega dogovora med reprezentativnimi sindikati in upravo. Poleg tega naj glede spornih vprašanj izvede še druge dokaze (v skladu s preiskovalnim načelom iz določbe 34. člena ZDSS-1), če bo to smatralo potrebno. Ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, bo lahko o takšnem zahtevku ponovno razsodilo.