Jedro

Kot davčno priznan odhodek se upošteva le tisti odhodek, ki je poslovno potreben in je izkazan z verodostojnimi listinami, kar pa niso zgolj računi za nakup goriva in prav tako ne stroški amortizacije, če ni izkazano, da se sredstvo, za katerega se amortizacija obračunava, uporablja za poslovne namene. Kot davčno priznani odhodek ni mogoče šteti plačila za storitve tuje družbe, ki v matični državi ni registrirana v tam predpisanih registrih. Odpis dolga se davčno prizna le, če je v listinah izkazano, da je upnik – davčni zavezanec storil vse, da bi bil dolg poplačan.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo RS, Davčne uprave, Davčnega urada Ljubljana z dne 8. 3. 2006, s katero je prvostopenjski davčni organ po opravljenem inšpekcijskem nadzoru tožnikovega (revidentovega) obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb v letih 2002, 2003 in 2004 revidentu naložil plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2004 v znesku 6,706.741,00 SIT (točka I/1 izreka); plačilo povečane davčne obveznosti akontacije davka na dobiček pravnih oseb v letu 2005 od januarja do novembra 2005 v vrednosti 6,147.846,00 SIT (točka I/2 izreka); plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2003 v znesku 2,590.748,00 SIT (točka I/3 izreka); plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 v znesku 15,301.110,00 SIT (točka I/4 izreka); plačilo obresti po medbančni obrestni meri od 1. 5. 2005 do dneva izdaje odločbe 8. 3. 2006 v znesku 316.779,00 SIT (točka I/5 izreka); plačilo obresti po medbančni obrestni meri, zaračunanih od zapadlosti mesečne akontativne obveznosti v letu 2005 od dneva izdaje odločbe 8. 3. 2006 v znesku 155.083,00 SIT (točka I/6 izreka); plačilo obresti po medbančni obrestni meri, zaračunanih od 1. 1 .2005 do dneva izdaje odločbe 8. 3. 2006 v znesku 122.369,00 SIT (točka I/7 izreka); in plačilo obresti po medbančni obrestni meri, zaračunanih od 1. 1. 2005 do dneva izdaje odločbe 8. 3. 2006 v znesku 722.715,00 SIT (točka I/8 izreka); v II. točki izreka je davčni organ ugotovil, da mesečna akontacija davka od dobička pravnih oseb za leto 2005 znaša 643.215,00 SIT. Tožena stranka je s svojo odločbo z dne 27. 6. 2008 revidentovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov in se sklicuje na razloge, navedene v njunih odločbah (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), opredeli pa se tudi do tožbenih navedb. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), 15. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1), določbe 7., 8., 9., 11. in 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO), 2. člena Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (v nadaljevanju Pravilnik) in Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Pojasnilo je tudi, da predlagane glavne obravnave ni opravilo iz razlogov iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 3. Revident v reviziji kot razloga za dovoljenost navaja 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja pa revizijski razlog kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki so v tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), in v tem, da Upravno sodišče ni odpravilo in se ni opredelilo do postopkovnih napak, ki so bile napravljene v upravnem postopku; in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (34. člen ZDDV, 33. člen ZDDV-1, Šeste direktive, ZDDPO, SRS). Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske Unije (prej Evropskih skupnosti – SES) C-90/02 z dne 1. 4. 2004, zlasti na njen 49. odstavek. Zatrjuje kršitev načela 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), kršitve človekovih pravic iz 14., 22. in 23. člena URS ter načelo podjetniške svobode iz 74. člena URS. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ter upravni odločbi v celoti odpravi ter postopek ustavi, oziroma podrejeno, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek ter odločanje davčnemu organu prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na revizijo pa ni podala. Predlagala je le, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru revizija izpodbija celotno prvostopenjsko odločbo, torej vse z njo naložene davčne obveznosti, kar pa presega 20.000 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Glede na prejšnjo točko te obrazložitve Vrhovno sodišče zavrača kot nedovoljene revizijske ugovore, ki se nanašajo na dejansko stanje zadeve in kršitve pravil upravnega postopka pred izdajo izpodbijane upravne odločbe. Do tovrstnih ugovorov, ki jih je revident uveljavljal v tožbi (in prej v pritožbi), se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo. Med drugim tudi s sklicevanjem na obrazložitve odločb davčnih organov, za kar mu daje ustrezno podlago drugi odstavek 71. člena ZUS-1. 9. Vrhovno sodišče meni, da sklicevanje revizije na navedbe, ki jih je revident že podal v davčnem postopku in v tožbi in naj se zato štejejo za sestavni del revizije, ni dopustno. Zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje, kajti to je storilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Revizija je samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Ker je njen predmet sodba sodišča prve stopnje, se revident ne more uspešno sklicevati na navedbe, argumente in razloge, ki jih je podal v upravnem sporu na prvi stopnji. V reviziji je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009).

10. Prvostopenjski sodbi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena.

11. Ugovori, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava v upravnem postopku in upravnem sporu, po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni. Materialno pravo je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Ker revizija z vsebino in uporabo določb, za odločitev pomembnih takrat veljavnih, Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD, zlasti 51. člena), ZDDPO (zlasti 7., 8., 9., 11. in 12. člen), SRS (zlasti 6. točka Uvoda v SRS, in SRS 21 ter 22) in ZDavP-1 (zlasti 15. in 27. člen) izrecno ne polemizira, temveč le pavšalno navaja, da so bili kršeni, nekaterih določb teh predpisov Vrhovno sodišče v tej sodbi ne povzema in tudi ne pojasnjuje njihove uporabe, saj so to ustrezno napravili že oba davčna organa in tudi prvostopenjsko sodišče v svojih odločbah.

Stroški za nakup goriva

12. Neutemeljeni so revizijske navedbe glede davčne upoštevnosti spornih stroškov za nakup goriva za službene avtomobile v višini 1,356.534,00 SIT. Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega pa je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident poravnaval stroške goriva neposredno na podlagi računov družbi A., d. d., da so bili ti stroški knjiženi brez spremljajočih knjigovodskih listin, ki bi pričale o nastanku poslovnih dogodkov. Ni bilo namreč potnih nalogov, ki bi dokazovali službene poti ter dejansko prevožene kilometre v ta namen po posameznih dnevih in tudi ne dokazil, da je bilo gorivo kupljeno za obravnavane avtomobile (5 kombiniranih vozil Berlingo-Citroen in osebni avto Jeep Cherokee).

13. Kot so revidentu pravilno pojasnili že oba davčna organa in prvostopenjsko sodišče, bi moral kot gospodarska družba voditi vse evidence in poslovne knjige v skladu z ZGD (51. člen) in SRS ter davčnimi predpisi. Tega pa revident za obravnavane stroške goriva, kot je ugotovila davčna inšpekcija, ni imel, nasprotnega pa ni dokazal. Če službenih poti ni imel izkazanih s potnimi nalogi, obračuni kilometrine v ta namen oziroma upravičenosti porabljenega goriva za službene potrebe, na verodostojen način ni mogel izkazati, da je bilo gorivo dejansko porabljeno za opravljanje njegove dejavnosti. To pa glede na določbe tedaj veljavnih 11. in 12. člena ZDDPO (vključno z novelo ZDDPO-C) in Pravilnika (Ur. l. RS, št. 3/2003) pomeni, da mu obravnavanih odhodkov (ker zanje ni imel ustreznih spremljajočih knjigovodskih listin in jih tudi kasneje v upravnem postopku ni predložil), ni bilo mogoče upoštevati kot poslovno potrebnih.

14. V skladu s 15. členom tedaj veljavnega ZDavP-1 je bilo namreč na revidentu, ker ni imel urejenih predpisanih evidenc o službenih potovanjih, dokazno breme, da dokaže, da je bilo sporno gorivo uporabljeno za službene namene, to je za opravljanje njegove poslovne dejavnosti. Nobeden od organov ne dvomi v to, da revident svojo dejavnost opravlja in da za to potrebuje tako vozila kot tudi zaposlene, vendar mora s predpisanimi evidencami, ki temeljijo na verodostojnih listinah, ki izkazujejo konkretne poslovne dogodke, izkazati davčno upoštevnost konkretnih odhodkov. Ne gre torej za to, da organi pri presoji listin, ki jih je revidet imel, niso upoštevali vsebine pred obliko, temveč za to, da listine, ki jih je predložil, po vsebini niso izkazovale zatrjevanih poslovnih dogodkov – službenih poti.

15. Na drugačno odločitev ne more vplivati revidentovo sklicevanje na Navodila za uporabo službenih vozil, izjave zaposlenih, da so službena vozila uporabljali le za službene namene, dobavnice, reklamacijske liste ter poročila komercialistov, saj to niso tiste listine, iz katerih bi bilo mogoče nesporno spoznati porabo sporne količine goriva za službene namene in s tem zadostiti predpisanim zahtevam.

Amortizacija vozil

16. Iz razlogov, ki so jih navedli že oba davčna organa in prvostopenjsko sodišče, ni utemeljen niti revizijski ugovor, da bi morala biti revidentu kot davčno upošteven strošek priznana amortizacija za pet tam navedenih kombiniranih vozil in en osebni avto (navedeni so tudi v 12. točki te obrazložitve) v višini 4,108.148,70 SIT. Sporno je namreč, ali so bila ta vozila namenjena za opravljanje revidentove poslovne dejavnosti.

17. Tudi glede tega namreč revident v upravnem postopku ni predložil ustreznih dokazov. Zatrjevana notranja predelava vozil Berlingo (le dva prednja sedeža, zadaj pa prostor za prevoz blaga) ne more nadomestiti pomanjkljive knjigovodske evidence, ki bi temeljila na verodostojnih listinah, ki bi dokazovale uporabo navedenih vozil za službene namene, kar bi bilo podlaga za priznavanje amortizacije za obravnavana vozila po ZDDPO kot davčno upoštevnega odhodka. Smiselno se tudi na zavrnitev tega revizijskega ugovora nanašajo 12., 13., 14. in 15. točka te obrazložitve.

Stroški preteklih let: odpis terjatev, stroški članarine Gospodarski zbornici, odpisi terjatev zaradi uskladitve terjatev in obveznosti ter odbitek DDV

18. Kot so ugotovili že oba upravna organa in prvostopenjsko sodišče gre pri vseh navedenih stroških za stroške preteklih let. Pri knjiženju teh na konte preteklih let pa revident ni upošteval načela časovne razmejenosti poslovnega dogodka, vsebovanega v 6. točki Uvoda k SRS. To načelo pomeni, da se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo, in izkažejo v računovodskih izkazih (obračunih) na podlagi neposredne povezave nastanka stroškov in pridobitve prihodkov. Glede upoštevanja tega načela se izpodbijani akti pravilno sklicujejo tudi na določbe SRS 22.13 in 22.21, ter določbe 7., 8., 9., 11. in 12. člena ZDDPO.

19. Neutemeljeni so revizijski ugovori, ki se nanašajo na odpis terjatev v višini 71.771,41 SIT zaradi izbrisa revidentovega kupca B.B., s. p., iz registra. Po ZDDPO je namreč mogoče terjatev odpisati in jo šteti za davčno upošteven odhodek le, če je upnik – davčni zavezanec storil vse potrebno, da bi bila terjatev poplačana in to izkaže z verodostojnimi listinami (smiselno 11. člen). Da bi revident z listinami izkazal, da je poskušal priti do poplačila navedenega dolga, v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno (Vrhovno sodišče pa je na te ugotovitve vezano) in tega revident niti ne zatrjuje. Navaja namreč, da je davčnima organoma in sodišču dobro znano, da bi bila sodna izterjava tega zneska od fizične osebe dolgotrajna in zvezana z nesorazmernimi stroški, vprašljiva pa je tudi njena uspešnost. 20. Tudi Vrhovno sodišče meni, da gospodarski subjekt sam presoja, kdaj je kakšna njegova terjatev neizterljiva oziroma njena izterjava zvezana z relativno dolgotrajnim in dragim postopkom, katerega izid je nepredvidljiv, in se sam odloča, kdaj bo kakšno svojo terjatev odpisal. Da pa je tak odpis tudi davčno upošteven, morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa v tem primeru niso. Da bi bili, ne zatrjuje niti sam revident. 21. Ne glede na to, da je revident z Gospodarsko zbornico Slovenije (v nadaljevanju GZS) v letu 2004 sklenil poravnavo glede plačila članarine za GZS za pretekla leta na podlagi 10 računov in te račune plačal v letu 2004, je iz ugotovitev inšpekcije razvidno, temu pa revizija niti ne ugovarja, da ni izkazal, da prej računov ni prejel oziroma da svoje zakonske obveznosti do GZS ni mogel knjižiti prej, to je v letu, v katerem je nastala. Članarina GZS je namreč letna obveznost članov, članstvo pa je bilo tedaj obvezno in od njega ni bilo mogoče odstopiti, zato je šlo za znano obveznost do znanega upnika in bi jo moral revident v skladu s SRS 11.17 izkazovati letno bodisi po nominalni vrednosti bodisi po vrednosti, po kateri bi jo GZS kot upnik lahko izterjala.

22. Revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožbenega ugovora, glede uskladitve terjatev in obveznosti s kupcema C.C. in D.D., ter odpisal terjatve do kupca, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se namreč v drugem odstavku na 9. strani izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge obeh upravnih odločb, tožena stranka pa se je do tega tožbenega (sedaj revizijskega) ugovora opredelila v drugem odstavku na 22. strani svoje odločbe, prvostopenjski organ pa na vrhu 17. stani in na koncu 18. strani svoje odločbe, torej ima izpodbijana sodba preko upravnih odločb razloge tudi glede teh tožbenih ugovorov.

23. Tudi revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje glede tožbenega ugovora v zvezi z odbijanjem DDV sklicuje na obrazložitev tožene stranke, ki pa se do tega pritožbenega ugovora v svoji odločbi sploh ni opredelila, ni utemeljen. Tožena stranka se je do tega vprašanja opredelila v tretjem odstavku na 22. strani svoje odločbe in se pri tem sklicevala na spisovno dokumentacijo. Vanjo pa spada tudi odločba prvostopenjskega organa, ki se je do tega vprašanja opredelil v četrtem odstavku na 14. strani in v točki b) na 18. strani svoje odločbe. Torej ima tudi glede tega vprašanja izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih.

24. Glede na vse navedeno je tudi revidentovo sklicevanje na sodbo SES C-90/02 z dne 1. 4. 2004 brezpredmetno. Res je SES v 49. točki te sodbe sprejelo stališče, da formalni pogoji za uveljavljanje odbitka DDV ne smejo biti tako strogi, da bi onemogočili ali izredno oteževali uveljavitev pravice do odbitka, vendar se to nanaša na z nacionalno zakonodajo predpisane obvezne sestavine računa. V obravnavnem primeru pa gre za odbitek vstopnega DDV, ki ni bil priznan, ker je bil nakup spornega avta opravljen v letu 2002, strošek pa je bil knjižen in DDV odbit v letu 2004. Gre torej za neupoštevanje načela nastanka poslovnega dogodka. To pa po presoji Vrhovnega sodišča ni zgolj formalni pogoj, ki ne bi imel posebej utemeljenega smisla, in bi vztrajanje pri izpolnjevanju tega pogoja pomenilo nesorazmeren ukrep glede na pravico do odbijanja vstopnega DDV pod predpisanimi (ne preveč strogimi pogoji), temveč pomeni upoštevanje osnovnih načel nastanka poslovnega dogodka in davčnih posledic (pravic oziroma obveznosti), ki iz tega v posameznem davčnem letu nastanejo.

Zastopniške provizije za leta 2002, 2003 in 2004

25. Revizijski ugovori, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih njegovih tožbenih ugovorov v zvezi z zastopniškimi provizijami za zastopanje revidenta s strani avstrijske družbe E.E. (kot na primer: noben predpis v Sloveniji ne zahteva, da bi morali slovenski davčni zavezanci preverjati svoje poslovne partnerje; tuji družbi tudi ni treba upoštevati SRS; iz računov te družbe pa je razvidno, za katere opravljene storitve so izdani; revident je predložil dokazila o opravljenih storitvah; kateri predpis zahteva navedbo transakcijskega računa na računu, izstavljenem za opravljeno storitev; neutemeljenosti zahtev po izkazanosti avstrijske identifikacijske številke za DDV na računih avstrijske družbe oziroma po izkazanosti klavzule o oprostitvi DDV; kako čas plačila računov vpliva na davčno upoštevnost stroškov in da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni.

26. Glede na določbe 360. člena ZPP se je sodišče dolžno opredeliti le do ključnih ugovorov, torej tistih, ki so za odločanje pomembni. To pa je sodišče prve stopnje napravilo tudi v tem primeru. Pojasnilo je namreč, da glede na neizpodbite ugotovitve davčnega organa prve stopnje, namreč, da družba E.E. v Avstriji ni bila registrirana, torej ni obstajala, ni mogla sklepati poslov z revidentom, in so zato vsi stroški, ki naj bi izhajali iz njunega sodelovanja, davčno nepriznani. Revidnet ni predložil dokazov, da bi navedena družba v Avstriji obstajala, zato so vsi njegovi ugovori, ki se nanašajo na namišljeni obstoj navedena avstrijske družbe za odločanje v tej zadevi brezpredmetni. V tej zadevi je brezpredmetno tudi njegovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2005, iz katere po njegovem mnenju izhaja, da v primeru, če ima družba odprt bančni račun, ni dvoma o tem, da je obstajala. V obravnavanem primeru namreč v osnovi ne gre za vprašanje, kateri je bil transakcijski račun namišljene družbe, temveč za neizpodbito ugotovitev davčnega organa, da navedena avstrijska družba pravno sploh ni obstajala, torej tudi transakcijskega računa, poslovanja in izstavljanja računov ni mogla imeti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti računi, ki naj bi jih izdala neobstoječa družba, ki jih je imel revident v evidencah, in tudi ne dokazila, da naj bi bile storitve za revidenta opravljene.

27. Revident ima kot gospodarska družba zagotovljeno pravico do svobodne podjetniške pobude (74. člen URS) in ta mu v tem primeru ni bila kršena. Revidenta nihče ni omejeval pri izvajanju te pravice. Če pa je davčna inšpekcija v njegovem poslovanju in vodenju predpisanih knjigovodskih evidenc ugotovila pomanjkljivosti, zaradi katerih določenih njegovih odhodkov glede na določbe 7., 8., 9., 10., 11. in 12. člena ZDDPO ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju davčne osnove, gre za napake revidenta oziroma njegovih odgovornih oseb. Te bi morale družbo voditi kot dobri gospodarstveniki. To pa zajema tudi poznavanje ZGD in davčnih predpisov ter SRS, v katerih so predpisane pravice in obveznosti gospodarskih družb kot davčnih zavezancev. Zajema pa tudi preverjanje poslovnih partnerjev, vsaj do nivoja, ali ti resnično obstajajo.

28. Po presoji Vrhovnega sodišča so zatrjevane kršitve Ustave (2., 14., 22., 23. in 74. člen) opisane pavšalno, s citiranjem teksta navedenih ustavnih določb. Do nekaterih zatrjevanih kršitev se je revizijsko sodišče opredelilo v svojih gornjih stališčih, do drugih pa se zaradi njihove pavšalnosti ne opredeljuje.

29. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do konkretiziranih revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje za pavšalne oziroma nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

30. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

31. Revident z revizijo ni uspel. Zato v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.