Jedro

Že iz 1. člena dogovora z dne 13.4.1990 izhaja, da sta se stranki dogovorili, da gre za dobavo blaga po leasing pogojih. Iz izvlečka iz leasing pogodbe z istim datumom, ki ga je podpisala le tožena stranka, pa izhaja, da med drugim tožnik položi 8.000 DEM po tečaju na dan dobave. Tega izvlečka tožnik sicer ni podpisal, vendar je nesporno, da je položenih 56.000 din ustrezalo protivrednosti 8.000 DEM. Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil, pa čeprav izvlečka ni podpisal, je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tudi to listino.

Iz povedanega sledi, da je sodišče druge stopnje glede v reviziji uveljavljanega razloga pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razlagalo določbe pogodbe med strankama tako, da je bila dogovorjena valutna klavzula.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v višini tolarske protivrednosti 8.000 DEM po borznem tečaju na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1990 dalje do plačila, kolikor ta presega v stečaju priznani znesek 56.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1990 dalje do plačila. Tožečo stranko je obsodilo tudi na plačilo pravdnih stroškov.

Pritožila se je tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini tolarske protivrednosti 8.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 13.4.1990 dalje do plačila po obrestmi meri, kakršno določa Ljubljanska banka d.d. v kreditnih pogodbah z valutno klavzulo, ki jih sklepa s podjetji, kolikor ta presega v stečaju priznanih 56.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1990 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb ZPP iz določila 13.točke 354.člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno oz. podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Odločitev sodišča druge stopnje, s katero ugotavlja obstoj terjatve tožeče stranke, je napačna. Sodišče je oprlo svojo odločitev na 4. in 6. točko dogovora o vlaganju sredstev za pridobitev blaga po leasing pogojih. Prezrlo pa je 3. in 7.točko dogovora, s katerim sta stranki dogovorili pogodbene obresti za primer vračila, ne pa valutne klavzule. Iz 6.točke izhaja, da naj bi stranki leasing pogodbo sklenili šele po dobavi avtomobila in po izročitvi v leasing. Gre za dve pogodbi. Ker so razlogi v sodbi o teh dejstvih v nasprotju z vsebino listin, je podana kršitev iz 13. točke 2.odstavka 354.člena ZPP. Tožena stranka opozarja, da je višje sodišče v reviziji priloženih zadevah odločilo drugače. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Med pravdnima strankama je več čas postopka nesporno, da sta 13.4.1990 podpisali dogovor o vlaganju sredstev za pridobitev (dobavo) blaga po leasing pogojih in pristopno izjavo, ter da je tožena stranka podpisala priloženi izvleček iz leasing pogojev. Nesporno je tudi, kar je tožena stranka v stečajnem postopku tudi priznala, da je tožnik istega dne položil 56.000 tedanjih din, kar je bila protivrednost 8.000 DEM. Za toženo stranko je sporno le, ali je bila dogovorjena valutna klavzula.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljanim razlogom ni mogoče pritrditi. Že iz 1.člena dogovora z dne 13.4.1990 izhaja, da sta se stranki dogovorili, da gre za dobavo blaga po leasing pogojih. Iz izvlečka iz leasing pogodbe z istim datumom, ki ga je podpisala le tožena stranka, pa izhaja, da med drugim tožnik položi 8.000 DEM po tečaju na dan dobave. Tega izvlečka tožnik sicer ni podpisal, vendar je nesporno, da je položenih 56.000 din ustrezalo protivrednosti 8.000 DEM. Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil, pa čeprav izvlečka ni podpisal, je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tudi to listino. Na tako razlago pogodbe med strankama ne more vplivati dogovorjena mesečna obrestna mera 0,54 % na vezana sredstva (3. točka dogovora) ali predvidena odstopna pravica (7.točka dogovora). Valutna klavzula je način ohranjanja vrednosti vplačanega zneska, ki je bil ob sklepanju pogodbe dovoljen. Če sta se stranki dogovorili, da se ta znesek obrestuje, je bilo to v mejah njunih dispozicij in na način plačila in (zato tudi vračila) ne more vplivati.

Iz povedanega sledi, da je sodišče druge stopnje glede v reviziji uveljavljanega razloga pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razlagalo določbe pogodbe med strankama tako, da je bila dogovorjena valutna klavzula. Zato tudi ni najti nasprotij v razlogih sodbe, ki se nanašajo na vsebino spornih določb pogodbe med strankama in med temi listinami in tudi ni podana očitana bitvena kršitev določb ZPP. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP pa v pravdi ni bilo.

Končno je treba odgovoriti toženi stranki še na zatrjevano različnost odločitev v drugih priloženih odločbah. Revizijsko sodišče odloča o izrednem pravnem sredstvu zoper konkretno pravnomočno sodno odločbo (382.člen ZPP). Zato ne more biti upoštevno sklicevanje na sodne odločbe iz drugih pravdnih zadev.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.členu ZPP.