Jedro

Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.

Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.

Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom združilo zapuščinska postopka po pokojnem A. A. (opr. št. I D 355/2020) in pokojni B. B., ki se je prej vodil pod opr. št. I D 667/2020 (točka A. izreka);1 ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino po obeh pokojnikih (točka B.I.); razglasilo za dediča po pokojni B. B., C. C. in D. D., delno na podlagi zakonitega dedovanja in delno na podlagi oporočnega dedovanja, ter v sklep povzelo dedni dogovor (točka B.II.); in odredilo zemljiški knjigi ustrezne vknjižbe (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje dedič D. D. in med drugim navaja, da bi sklep o dedovanju moral vsebovati tudi stroške, ki jih je plačeval v zvezi s stanovanjem (katastrska občina 000, stavba 100, del stavbe 10, saj je tudi na naroku sodnica pritrdila, da bi polovico teh stroškov morala plačati sestra C. C. Dokler je bila B. B. živa, je stroške za stanovanje A. A. plačevala ona, po smrti matere pa je te položnice plačeval pritožnik. Nadalje želi, da se v sklep zapiše rok, do kdaj lahko prevzame svoje stvari iz stanovanja (k. o. 000, stavba 200, del stavbe 20), ki gre v last C. C.; imenovana se ne odziva na njegove klice in je zamenjala ključavnice, zato se pritožnik boji, da bo oškodovan za svoje stvari. Poleg tega bi sodišče moralo odločiti tudi, da se knjige, ki jih je B. B. v oporoki zapustila sedaj že pokojnemu A. A., pravično razdelijo med pritožnikom in C. C. 3. Sodedinja C. C. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Na njen odgovor je pritožnik D. D. podal repliko, ki pa je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj taka vloga ni predvidena v predpisih, ki urejajo postopek v dednih zadevah (Zakon o dedovanju – ZD in subsidiarno Zakon o pravdnem postopku – ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi s stroški stanovanja pokojnega A. A. pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v zapuščinskem postopku ureja premoženjska razmerja, nastala s smrtjo zapustnika. Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe;2 ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD).

7. Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člena ZD), kar pomeni, da dediči postanejo lastniki podedovanega premoženja že s trenutkom zapustnikove smrti – in ne morda šele s sklepom o dedovanju. Sklep o dedovanju je zgolj deklaratorne narave in sodišče z njim formalno ugotovi, kdo so dediči oziroma pravni nasledniki in kakšen je obseg njihovih pravic. Navedeno pomeni, da stanovanje pokojnega A. A. nikoli ni bilo brez lastnika (enako velja za nepremičnine pokojne B. B.), temveč je lastništvo tega stanovanja prešlo na dediče že v trenutku njegove smrti. To pa upoštevaje v prejšnjem odstavku povedano pomeni, da stroški v zvezi s stanovanjem, za katere pritožnik navaja, da jih je plačeval po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (primerjaj 72. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini (primerjaj člene 65 do 72 SPZ).

8. ZD v 214. členu podrobno določa, kaj mora vsebovati sklep o dedovanju.3 Izpodbijani sklep vse te elemente vsebuje, zakon pa ne določa, da bi sklep moral vsebovati tudi odločitev o tem, kdo je dolžan nositi stroške v zvezi s podedovanim premoženjem, nastale po smrti zapustnika (odločanje o tem sploh ne bi bilo v pristojnosti zapuščinskega sodišča). Kadar dediči sklenejo dedni dogovor, ga sodišče zapiše v sklep o dedovanju (primerjaj tretji odstavek 214. člena ZD), vendar pri tem zgolj povzame dedni dogovor, ki so ga sklenili in njegovo vsebino oblikovali dediči. Stranki bi dogovor o stroških v zvezi s stanovanjem lahko zapisali v dedni dogovor, vendar ju sodišče ne more prisiliti, da tak dogovor skleneta, niti nima pristojnosti, da določi njegovo vsebino. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni odločilo o stroških stanovanja pokojnega A. A., nastalih že po njegovi (in njegove matere) smrti, ni kršilo niti materialnega niti procesnega prava.

9. Zgoraj povedano smiselno velja tudi za pritožbene navedbe, da bi v sklepu moral biti zapisan rok, do kdaj lahko pritožnik prevzame svoje stvari iz stanovanja, ki je po dednem dogovoru pripadlo sodedinji C. C. Prevzem teh stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede knjig pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v oporoki pokojne B. B. (list. št. 46-49) res omenjajo knjige, ki naj bi jih dedoval A. A., vendar je slednji umrl pred B. B., zato se vsa oporočna razpolaganja v njegovo korist štejejo za neobstoječa, premoženje, ki naj bi ga po oporoki B. B. dedoval A. A., pa je predmet zakonitega dedovanja.4 Navedeno pomeni, da v zapuščini pokojnice nekakšne knjige zelo verjetno obstajajo (ali so obstajale v trenutku njene smrti) in da so očitno tudi dovolj pomembne ali dragocene, da jih je zapustnica v oporoki posebej omenila. V zapisniku zapuščinske obravnave z dne 4. 3. 2021 je zabeleženo, da je vse tisto premoženje, ki je bilo oporočno naklonjeno A. A. (torej tudi knjige), predmet zakonitega dedovanja, vendar v nadaljevanju ni razvidno, da bi katerikoli od sodedičev (D. D. ali C. C.) izrecno zahteval, da zapuščinsko sodišče odloči tudi o dedovanju teh knjig. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da zapuščinsko sodišče s tem, ko o dedovanju knjig ni odločilo, ni kršilo niti materialnopravne niti procesne zakonodaje.

11. Vendar pa je treba pritožnikove navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o dedovanju knjig, obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilnega ali dodatnega sklepa o dedovanju, saj je očitno, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o dedovanju vsega premoženja. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da bosta morala dediča (ali vsaj pritožnik, ki izpostavlja problem knjig) le-te čimbolj natančno specificirati po vrsti, obsegu in nahajanju. Ko bo sodišče prve stopnje pridobilo ustrezne podatke o knjigah, bo moralo z dopolnilnim ali dodatnim sklepom o dedovanju odločiti tudi o dedovanju tega premičnega premoženja.

12. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) pritožbeni razlogi, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ob tem še enkrat poudarja, da bo sodišče prve stopnje moralo postopek še dopolniti z odločitvijo o dedovanju knjig, če oziroma ko bosta sodediča vsaj približno določljivo specificirala, za koliko, katere oziroma kakšne knjige gre.

1 Pok. B. B. je bila mati pok. A. A., ki je umrl pred njo, in obeh sedanjih dedičev (D. D. in C. C.). Sodišče prve stopnje je zapuščinski postopek po pok. A. A. združilo s pozneje začetim zapuščinskim postopkom po pok. B. B., saj je ugotovilo, da je A. A. umrl samski in brez potomcev, kot njegovi dediči pa pridejo v poštev mati ter brat in sestra (D. D. in C. C.), kar pomeni, da sta isti osebi dediča tako po pok. B. B. kot A. A. 2 Vesna Rijavec, Dedovanje – procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, str. 15. Glej tudi sklep VSRS Sklep II Ips 239/2010 z dne 11. 10. 2012. 3 Predvsem osebne podatke zapustnika, dedičev in drugih oseb, ki jim pripada kaka pravica iz zapuščine; podatke o premični in nepremični zapuščini; o načinu dedovanja (na podlagi zakona ali oporoke); dedne deleže in morebitne omejitve dedovanja. 4 Primerjaj sklep VSRS II Ips 301/2017 z dne 17. 5. 2018.