Jedro

Zagovornik na podlagi lastne ocene izvida in mnenja Komisije prezre bistveno, in sicer jasno ter strokovno dosledno razlikovanje med (ne)ozdravljivostjo duševnih motenj, ugotovljenih pri obravnavanem A. A. (tj. blago intelektualno manjzmožnost, pomembno vedenjsko prizadetost, ki zahteva pozornost in neopredeljeno duševno motnjo zaradi možganske okvare in disfunkcije ter telesne bolezni - organski psihosindrom), ter iz njih izhajajočim (ne)obvladovanjem ponovitvene nevarnosti.

Okoliščina, da pri obravnavanem A. A. ugotovljenih duševnih motenj ne gre v celoti odpraviti, na kar mestoma opozarja zagovornik, nikakor ne pomeni, da pa (nadaljnje) zdravljenje in nadzor nista potrebna ali smiselna; nasprotno, prav trajnost prisotnih duševnih motenj in z njimi povezana ponovitvena nevarnost terjata v okviru izrečenega varnostnega ukrepa (še) nadaljnjo stalno, specializirano in varovano obravnavo. Namen varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu namreč ni zgolj zdravljenje v ožjem medicinskem smislu, temveč sočasno varstvo okolice pred nevarnim storilcem. Ta dvojna narava pritožbeno izpodbijanega varnostnega ukrepa dejansko pomeni, da je mogoče njegovo izvrševanje prilagoditi ali odpraviti šele tedaj, ko je nevarnost, ki jo posamezni storilec predstavlja v razmerju do okolice, odpravljena oziroma vsaj bistveno zmanjšana.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obravnavanega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obravnavanega A. A. se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil s sklepom I K 29374/2021 z dne 28. 9. 2022 (pravnomočnim z dne 8. 11. 2022), izrečen A. A., obravnavanemu zaradi uresničitve znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, in ki se je na Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra X (v nadaljevanju UKC X) začel izvrševati dne 22. 11. 2022, še potrebno. To je bilo storjeno s sklepom III Ks 29374/2021 z dne 19. 12. 2025.

2.Sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija zagovornik A. A., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se obravnavanega namesti v Socialno varstveni zavod H. (v nadaljevanju SVZ), podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik uvodoma navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP z ničemer ne konkretizira. Iz pritožbe namreč ne izhaja, v čem naj bi bile zatrjevane kršitve podane, teh pa se ne razbere niti iz vsebine pritožbenega izvajanja. Takšno pavšalno uveljavljanje pritožbenih razlogov ne nudi zadostne podlage, ki bi omogočala ustrezen pritožbeni preizkus, v posledici česar zagovorniku z zgolj na načelni ravni uveljavljanimi očitki ne gre priznati uspeha.

5.V jedru zagovornik (vnovič) izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje ter ponujenim razlogom k ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče na vsebinsko enake pritožbene poudarke izčrpno odgovorilo že v sklepu II Kp 29374/2021 z dne 8. 5. 2025, zagovornik nadalje vztraja, da je v izvedenskem mnenju podano protislovje s tem, ko je izrecno navedeno, da pridržani osebi ni mogoče pomagati niti z najbolj sodobnim zdravljenjem, po drugi strani pa, da je zdravljenje pridržane osebe možno le v okviru forenzične psihiatrije. Po njegovem prepričanju takšno izvedensko mnenje pridržani osebi "zapira" vsakršno možnost, da bi "predčasno" zapustila forenzično psihiatrijo zaradi namestitve v SVZ H., ker naj bi bil obravnavani A. A. neozdravljiv, po drugi strani pa ga "drži" v forenzični psihiatriji iz razloga nadaljnjega zdravljenja zgolj in izključno zaradi deklarirane ponovitvene nevarnosti, kar je sicer primarna funkcija zavodov za prestajanje kazni zapora in ne forenzičnega oddelka v okviru medicinske ustanove, katere funkcija naj bi bila prvenstveno v zdravljenju "pacientov".

6.Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu še potrebno (in se torej nadaljuje), pri čemer je tehtno in zanesljivo podlago za sprejeto odločitev - navkljub vsebini poročila Enote za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC X z dne 3. 11. 2025 - imelo v izvidu in mnenju sodnega izvedenca prof. dr. B. B., ki ga je podal v imenu Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) z dne 3. 12. 2025. Tehtnemu, zanesljivemu in podrobnemu prvostopenjskemu razlogovanju za sprejeto odločitev v točkah 8 do 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče pritrjuje in ga v zaobid ponavljanja tudi dosledno povzema, medtem ko k pritožbenim poudarkom zagovornika še dodatno pojasnjuje:

7.Skozi vnovično pritožbeno vztrajanje ostaja vseskozi nekritično prezrto, da se medicinsko terapevtski varnostni ukrep, ki ga je obravnavanemu izreklo sodišče prve stopnje na temelju določb materialnega in kazenskega prava, izvaja od dne 21. 11. 2022, pri čemer lahko na podlagi 70.a člena KZ-1 traja največ 5 (pet) let. Ob tem je spomniti, da je namen varnostnega ukrepa, izrečenega A. A. v kazenski zadevi pred sodiščem prve stopnje, zdravljenje in varstvo storilca, ki je v neprištevnem stanju uresničil zakonske znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Obenem zagovornik na podlagi lastne ocene izvida in mnenja Komisije prezre bistveno, in sicer jasno ter strokovno dosledno razlikovanje med (ne)ozdravljivostjo duševnih motenj, ugotovljenih pri obravnavanem A. A. (tj. blago intelektualno manjzmožnost, pomembno vedenjsko prizadetost, ki zahteva pozornost in neopredeljeno duševno motnjo zaradi možganske okvare in disfunkcije ter telesne bolezni - organski psihosindrom), ter iz njih izhajajočim (ne)obvladovanjem ponovitvene nevarnosti.

8.Pritožbeno sodišče izpostavlja, da okoliščina, da pri obravnavanem A. A. ugotovljenih duševnih motenj ne gre v celoti odpraviti, na kar mestoma opozarja zagovornik, nikakor ne pomeni, da pa (nadaljnje) zdravljenje in nadzor nista potrebna ali smiselna; nasprotno, prav trajnost prisotnih duševnih motenj in z njimi povezana ponovitvena nevarnost terjata v okviru izrečenega varnostnega ukrepa (še) nadaljnjo stalno, specializirano in varovano obravnavo. Namen varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu namreč ni zgolj zdravljenje v ožjem medicinskem smislu, temveč sočasno varstvo okolice pred nevarnim storilcem. Ta dvojna narava pritožbeno izpodbijanega varnostnega ukrepa dejansko pomeni, da je mogoče njegovo izvrševanje prilagoditi ali odpraviti šele tedaj, ko je nevarnost, ki jo posamezni storilec predstavlja v razmerju do okolice, odpravljena oziroma vsaj bistveno zmanjšana. Kot je pritožbeno sodišče predhodno že pojasnilo, nazadnje v sklepu II Kp 29374/2021 z dne 5. 8. 2025, bi torej za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se vztrajno zavzema zagovornik, bila ključna ugotovitev, da je pri obravnavanem A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Takšna ugotovitev pa iz mnenja Komisije ne izhaja. Diametralno nasprotno je celo izrecno opredeljeno, da je obravnavani A. A. zaradi prisotnih dveh psihičnih motenj in okrnjene sposobnosti prilagajanja lastnega vedenja različnim normam, okrnjene sposobnosti vživljanja v čustva drugih ter prevzemanja odgovornosti za lastne odločitve, še vedno nevaren, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, kar je sodišče prve stopnje pri vnovični presoji potrebe po nadaljnjem obstoju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu tudi razumno upoštevalo ter tehtno povzelo v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Glede na podani izvid in mnenje Komisije, ki jasno kaže na nadaljnjo potrebo predvsem po varstvu in stalnem nadzoru obravnavnega v forenzičnem okolju, je zato povsem zanesljivo sklepati, da je A. A. nevaren za okolico in da gre nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj (zaenkrat) odpraviti le z (nadaljnjo) namestitvijo obravnavanega na Enoti za forenzično psihiatrijo UKC X. Z drugimi oblikami obravnave, kot je obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, namreč ni mogoče vzpostaviti zadostnega nadzora nad njegovim psihičnim stanjem in vedenjem ter tako preprečiti, da obravnavani A. A. ne bi vnovič storil kakšnega hujšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo.

9.Čeravno iz poročila Enote za forenzično psihiatrijo UKC X z dne 3. 11. 2025 izhaja, da se pri obravnavanem izvaja zgolj varstvo, saj je zdravljenje že zdavnaj zaključeno oziroma ni izvedljivo, medtem ko varnostni ukrep po 70.a členu KZ-1 ocenjuje kot nepotreben, je pritrditi pravilni in zakoniti prvostopenjski presoji, da (in čemu) na strani A. A. obstoječe ponovitvene nevarnosti ne gre učinkovito obvladovati v SVZ H., za kar se sicer vztrajno zavzema zagovornik. Četudi se celo Enota za forenzično psihiatrijo UKC X zavzema za namestitev obravnavanega A. A. v SVZ H., je treba opozoriti, da sodišče prve stopnje na posamezne predloge glede organizacijske oblike izvrševanja varnostnega ukrepa ni vezano, temveč mora odločiti na temelju obstoječih zakonskih določil. In na aktualni zakonski osnovi je samo Enota za forenzično psihiatrijo UKC X izključno pristojna tudi za varstvo obravnavanega A. A., torej nikakor zgolj za njegovo zdravljenje. Socialno varstveni zavodi so namreč namenjeni institucionalnemu varstvu oseb z določenimi zdravstvenimi in socialnimi potrebami, niso pa ne organizacijsko, ne kadrovsko in ne varnostno usposobljeni za obravnavo oseb, pri katerih obstaja visoka stopnja ponovitvene nevarnosti storitve hudih kaznivih dejanj. Posledično nimajo niti zakonskega niti dejanskega okvira za izvajanje stalnega forenzičnega nadzora in varovanja, ki je sicer bistveni sestavni del obravnavanemu A. A. izrečenega varnostnega ukrepa.

10.Po obrazloženem je bilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, obravnavanega A. A. pa je plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 70a Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 496, 496/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.