Jedro

Sodišče se pridržuje presoji, ki jo je opravila toženka, da v obravnavani zadevi obstojijo okoliščine iz 8. točke drugega odstavka 62. člena ZBan-2 in ki tudi po presoji sodišča ustrezajo pravnemu standardu – imetništvu delnic v svojem imenu in za račun tretje osebe. Presoja vseh okoliščin skupaj po presoji sodišča daje zadostno podlago za sklep, ki ga je naredila toženka in po katerem ima tožnica delnice C. v svojem imenu in za račun družbe A. Ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji navedena odločitev, med strankama postopka niso sporne. Tako ni spora o tem, da v pogodbi o prodaji delnic ni bila določena sočasnost izpolnitve, da ni bilo dogovorjeno zavarovanje, pa tudi, da je bilo sklenjenih več aneksov, s katerimi je družba A. tožnici podaljševala rok za plačilo kupnine, pri tem pa ni zahtevala plačila dogovorjene pogodbene kazni. Spora tudi ni o tem, da sta družbi že pred tem poslovno sodelovali ter da je E. E., direktorica štirih družb, ki so v lasti lastnika in zakonitega zastopnika družbe A., vstopila v komunikacijo med hranilnico in tožnico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je v postopku nadzora z izpodbijano odločbo zavrnila ugovora tožnice in družbe A., AG zoper odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-2/2021-27 in referenčno oznako PBH-24.50.001/21-001 z dne 17. 3. 2021 in v 2. točki izrekla, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, medtem ko stroške organa, ki so nastali v postopku v višini 158,60 EUR, nosita stranki v enakem deležu, to je vsaka po 79,30 EUR in jih morata plačati v postavljenem roku.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je toženka tožnici in družbama B., d. o. o. ter A., AG (v nadaljevanju A.) izdala odredbo o odsvojitvi delnic, navedeno v izreku odredbe, s katero je ugotovila, da so navedene tri družbe na dan 16. 3. 2021 skupaj imetnice 78.820 rednih imenskih delnic z oznako ... oziroma 52,03 % deleža v kapitalu in glasovalnih pravicah C., d. d. (1. točka izreka). V 2. točki izreka toženka ugotavlja, da je s pravnomočno odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-12/2019-42 in referenčno oznako PBH-24.50-004/19-01 z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju odredba 2019) ugotovila, da ima družba B., d. o. o. (kot tudi šest drugih subjektov) delnice ... v svojem imenu in za račun družbe A. ter da so na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) skupaj neupravičeni imetniki delnic ... Toženka v 3. točki izreka nadalje ugotavlja, da je tožnica imetnica delnic ... v svojem imenu in za račun A., zato je v skladu z 8. točko drugega odstavka 62. člena ZBan-2 v zvezi s četrtim odstavkom 62. člena istega zakona njene glasovalne pravice oziroma delež v kapitalu treba upoštevati pri ugotavljanju kvalificiranega deleža A. Slednja za 52,02 % delež v kapitalu in glasovalnih pravicah ni pridobila dovoljenja za kvalificiran delež, kot bi ga morala na podlagi 60. člena ZBan-2. V skladu s tem je tudi tožnica pridobila in ima delnice ... v nasprotju z zakonom, zato so družbe A., B., d. o. o. in D. na podlagi prvega odstavka 73. člena ZBan-2 neupravičeni imetniki in iz delnic, ki jih imajo v nasprotju z ZBan-2, nimajo glasovalnih pravic. Ker tožnica pred pridobitvijo kvalificiranega deleža v hranilnici oziroma najpozneje v roku enega meseca po njegovi pridobitvi ni vložila zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, mora v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZBan-2 v roku štirih mesecev od vročitve te odredbe odsvojiti vse delnice, ki jih ima v nasprotju z ZBan-2 (4. točka izreka). V 5. točki izreka odredbe pa je določeno, da bodo skladno z 277. členom ZBan-2 na spletnih straneh Banke Slovenije po dokončnosti postopka javno objavljene informacije v zvezi z ukrepom nadzora.

3. Toženka je na podlagi vloženih ugovorov izvedla ustno obravnavo, na kateri je zaslišala pričo E. E., ustno izjavo je podal tudi zakoniti zastopnik družbe A., zakonita zastopnica tožnice pa je svojo izjavo podala pisno. V razlogih izpodbijane odločbe je zavrnila obsežne tožničine ugovore, da pred izdajo odredbe ni imela možnosti izjave. V predmetnem primeru namreč ni šlo za izdajo odločbe, temveč odredbe. Zoper odredbo Banke Slovenije pa je v skladu s 343. členom ZBan-2 predviden ugovor, s čimer je zagotovljena pravica stranke do izjave. Določba 322. člena ZBan-2, na katero se sklicuje tožnica, se namreč v postopkih izdaje odredb ne uporablja. Prav tako se ne uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj bi njegova uporaba prišla v poštev samo, če v ZBan-2 ne bi bilo drugačne ureditve (319. člen ZBan-2). Pravica do izjave in pravnega sredstva se v postopku izdaje odredbe torej zagotavlja z ugovorom, v katerem se stranka lahko opredeli do relevantnih okoliščin. Glede obveznosti plačila takse za ugovor se toženka sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS, po katerem Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega varstva pravic. Glede sestave Sveta Banke Slovenije (v nadaljevanju Svet BS) pa pojasnjuje, da zakon ne določa, da bi lahko Svet BS odločal samo, kadar so na seji prisotni vsi člani. Kaj takega bi bilo povsem nerazumno, saj bi bilo v odsotnosti enega od njih (npr. zaradi bolezni) funkcioniranje onemogočeno. Sporno odredbo je izdal Svet BS v sestavi štirih članov, s čimer je bila upoštevana zahteva iz 31. člena Zakona o Banki Slovenije (v nadaljevanju ZBS-1), po kateri je odločitev sprejeta, če zanjo glasujejo vsaj trije člani Sveta BS.

4. Toženka v izpodbijani odločbi zavrne tudi ugovore, ki se nanašajo na ugotovitve o poslovni povezanosti tožnice z družbo A. in na okoliščine, na katerih temelji zaključek, da je tožnica imetnica delnic ... v svojem imenu in za račun A. Tožnica ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam glede preteklega poslovnega sodelovanja z družbo A. V ugovornem postopku je predložila pogodbo o opravljanju storitev (Service level agreement), ki to povezavo potrjuje. Vendar pa je upoštevaje višino pogodbene vrednosti (825.000,00 EUR) tudi ob uspešnem predhodnem sodelovanju družb neobičajno, da se takšen posel sklene brez obveznosti sočasne izpolnitve in brez kakršnega koli zavarovanja. V postopku je bilo ugotovljeno nenavadno poslovanje, saj je A. delnice že prenesla na tožničin račun, čeprav slednja po več kot letu dni še vedno ni plačala celotne kupnine. Pri tem pa A. ni zahtevala plačila dogovorjene pogodbene kazni. Navedba, da A. ni imela realnega vzvoda, da bi podvomila v tožničino plačilno sposobnost, je zato naivna in v poslovnem svetu nevzdržna. A. je tudi po začetku epidemije Covid-19 prostovoljno pristopila k sklenitvi osmih aneksov o podaljšanju roka za plačilo kupnine, ponovno brez zavarovanja.

5. Glede ugovorne navedbe, da je E. E. tožničini direktorici priskočila na pomoč, ko slednja ni razumela, zakaj ne sme poslovati preko svojega računa pri hranilnici, se toženka sklicuje na svojo obrazložitev v delu, s katerim je odločeno o ugovoru družbe A. Dejstvo je, da je E. E. direktorica štirih družb, ki so v lasti zakonitega zastopnika družbe A., in da je pri hranilnici poizvedovala za tožnico, kar po presoji toženke kaže na tesno povezanost tožnice in družbe A. in kar potrjuje tudi izpovedba E. E. Nepoznavanje jezika ni bil razlog za njen angažma, saj je tudi sama naslovila vprašanje na hranilnico v angleščini, zakonita zastopnica tožnice pa je z njo oziroma prek nje komunicirala tudi v drugih primerih. E. E. je tudi posredovala pri nakazilu denarja (v znesku 739.980 EUR) na račun A., vse navedene okoliščine pa po stališču toženke dokazujejo tesno povezavo med tožnico in družbo A. ter s tem pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

6. Povezava med tožnico in A. izhaja tudi iz pregleda prometa na tožničinem transakcijskem računu, odprtem pri C. Glede povezave z družbo F., Ltd toženka ugotavlja, da je tožnica k ugovoru priložila pogodbo o opravljanju storitev „Service level agreement,“ s katero dokazuje, da je za navedeno družbo opravljala storitve trženja za mesečno plačilo v fiksnem znesku. Na tožničin račun sta bili izvršeni le dve plačili, in sicer 25. 8. 2020 in 11. 9. 2020. Direktorica obeh družb je G. G. Tožnica je predložila tudi pogodbo, sklenjeno z družbo H., Limited, skladno s katero je tožnica prejela plačilo v višini 190.000 EUR. Podpisnik pogodbe za H., Limited je M. M., zakoniti zastopnik družbe A. Sredstva za plačilo (dela) kupnine so tako dejansko prišla od družb, ki so del skupine A., konkretno H., Limited. Predmet predloženih pogodb so svetovalne storitve, o realizaciji katerih družbe niso podale nobenih navedb ali predložile dokazov. V zvezi z navedbo tožničine zakonite zastopnice, da se ji je naložba v slovensko banko zdela donosna in strateško pomembna investicija, toženka še pojasnjuje, da hranilnica že leta ne izplačuje dividend in zato ne more pomeniti donosne naložbe, kar izhaja iz letnih poročil, dostopnih na spletni strani hranilnice. Tržni delež hranilnice v sistemu znaša manj kot 0,7 %, zato investicije tudi ni mogoče šteti med strateško pomembne. Zato toženka navedeno izjavo zakonite zastopnice ocenjuje kot neverodostojno. Kot neutemeljen zavrača tudi ugovor o neizvršljivosti z odredbo naloženega ukrepa. Na kakšen način bodo izvršili odredbo, je namreč prepuščeno zavezancem in njihovi odločitvi.

7. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo in v njej zatrjuje kršitve določb ZBan-2, kar je vplivalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Nasprotuje stališču, da je imetnica delnic ... za račun družbe A. in posledično neupravičena imetnica teh delnic po določbah ZBan-2. Pojasnjuje, da je z družbo A. poslovno sodelovala in da se ji je investicija v C. zdela donosna in strateško pomembna. Ocena toženke, da je izjava tožničine zakonite zastopnice neverodostojna, ker naj bi bila nasprotujoča izjavi zakonitega zastopnika družbe A., je nepravilna. Izjavi se po vsebini in pomenu ujemata, način izpovedovanja zakonitega zastopnika družbe A. je le bolj telegrafski in povzema zgolj bistvene trditve, tj. da subjekta nista povezana, da je odločitev v vlaganje v banko tožnica sprejela samostojno in da je A. delnice morala odsvojiti zaradi predhodnih odločitev toženke. Toženka je njene besede interpretirala preozko in to z namenom, da za vsako ceno dokaže utemeljenost svojih ugotovitev. Tožnica ponovno poudarja, da med njo in A. ne obstojijo nobene lastniške, upravljavske in kapitalske povezave. Obstoji pa poslovno sodelovanje, s čimer je upravičila prejem sredstev še pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Znesek 1.408.100.00 EUR izvira iz sodelovanja s A. po predloženi pogodbi z dne 3. 12. 2018 (Service level agreement). Tožnica je s tem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Da bi morala dokazovati še realizacijo vseh svetovalnih storitev, ki jih je tožnica opravila za A., pa je absurdno. Toženka namreč nikoli ni zatrjevala, da naj bi šlo za navidezne posle. Tožnica je v postopku pred toženko pojasnila tudi finančne tokove, ki so bili povezani s poslovanjem družb I., Limited, F., Ltd in H., Limited in jih ponavlja na 7. strani tožbe. V zvezi sočasnostjo izpolnitve in zavarovanjem pogodbe zavrača ugotovitve toženke, da je upoštevaje višino pogodbene vrednosti neobičajno, da se takšen posel sklene brez obveznosti sočasne izpolnitve in brez zavarovanja. Epidemija koronavirusne bolezni je namreč tožnici pustila konkretne negativne posledice, ki so se pokazale šele po podpisu pogodbe, zato se je s A. dogovorila, da bo preostanek kupnine poravnala takoj, ko bo to mogoče. Nasprotuje tudi zaključku toženke, da je bila E. E. angažirana zgolj zato, ker zakonita zastopnica tožnice ne razume slovenskega jezika. E. E. je zakoniti zastopnici priskočila na pomoč in je za tožnico predstavljala kanal, preko katerega je prejela zaprošene informacije. Objektivno gledano torej iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja nobena tehtna okoliščina, ki bi nakazovala, da bi družba A. vplivala na uresničevanje pravic tožnice, ki jih ima slednja na podlagi imetništva delnic ...

8. Tožnici po njenem mnenju ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za določitev. Izjava, vsebovana v pravnem sredstvu zoper izdano odredbo, ne more in ne sme nadomeščati in posegati v pravico do izjave v postopku pred izdajo odredbe, ki je varovana z 22. členom Ustave RS. Sklicuje se na določbo 352. člena ZBan-3 (prej 322. člen ZBan-2), po katerem mora toženka pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti, stranko pozvati, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Ta pravica tožnici ni bila dana, ampak je svojo pravico do izjave uveljavljala šele v postopku s pravnimi sredstvi pod pogojem plačila upravne takse v višini 1.200,00 EUR. Če je tožnica torej želela izvrševati svojo pravico do izjavljanja, je morala za to najprej plačati (stroški odvetnika, takse, ki ni zanemarljiva), kar v našem pravnem sistemu ne more biti sprejemljivo. Ob tem je imela le 8 dni časa, da se je temeljito seznanila z očitanimi kršitvami in okoliščinami v slovenskem jeziku, zbrati je morala vso listinsko dokumentacijo, takšni dokazi pa so morali zadoščati tudi za potrebe sodnega varstva. Zaradi takega nezakonitega in arbitrarnega ravnanja toženke, je bilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba v zvezi z odredbo, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnica zato sodišču predlaga, da pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti 354. člena ZBan-3 v zvezi z ugovornim postopkom zoper odredbo. Glede sestave Sveta BS tožnica nadalje meni, da je odločba nezakonita, ker sestava Sveta BS v času sprejema odločitve ni ustrezala zahtevam iz ZBS-1. Svet BS namreč sestavlja pet članov, vendar pa je državni zbor 16. 7. 2020 razrešil člana - viceguvernerja mag. J. J., ki mu je funkcija prenehala 31. 7. 2020. Za novo viceguvernerko je bila 30. 3. 2021 imenovana K. K., ki pa svoje funkcije v času odločanja v konkretni zadevi še ni nastopila. Ne gre torej za vprašanje navzočnosti na seji in doseganja sklepčnosti, ampak za izpolnjevanje zahtev po predpisani sestavi Sveta BS po določbah zakona. Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek v delu, ki se nanaša nanjo, ustavi oziroma podredno, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

9. Toženka v odgovoru na tožbo povzema potek postopkov in izdanih odredb ter nosilnih razlogov izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na odrejeno odsvojitev delnic. Z razlogi, povzetimi po obrazložitvi izpodbijane odločbe, nasprotuje tožbenim ugovorom. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama postopka ni sporno, izhaja, da je družba A. dne 29. 5. 2020 tožnici prodala 11.000 delnic ... Po transakciji je A. ostala lastnica 52.360 delnic, kar je pomenilo 45,19 % delež v kapitalu hranilnice. A. je pri dokapitalizaciji kupila še 3.960 delnic in s tem postala imetnica 37,17 % poslovnega deleža. Tožničin delež je znašal 7,26 %, delež družbe B., d. o. o. pa 7,59 %, za vse tri družbe skupaj torej 52,02 %. Prav tako ni sporno, da družba A. ni pridobila dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža, zaradi česar ji je bila (skupaj z družbo B., d. o. o.) odsvojitev delnic naložena že z odredbo 2019, ki je pravnomočna.

12. V skladu s 60. členom ZBan-2 mora oseba, ki namerava pridobiti delnice banke, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificirani delež, pred pridobitvijo takega deleža pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v banki v skladu s tem zakonom. Kvalificiran delež je v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 neposredni ali posredni delež, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali ki omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje zadevne družbe. Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža na podlagi glasovalnih pravic, za katerega bi morala tožnica v skladu s 60. členom ZBan-2 še pred njegovo pridobitvijo pridobiti dovoljenje, se v skladu z 8. točko drugega odstavka 62. člena ZBan-2 upoštevajo tudi glasovalne pravice, vsebovane v delnicah, katerih imetnik je tretja oseba v svojem imenu in za račun morebitnega kvalificiranega imetnika. Imetnik delnic banke, ki jih je pridobil ali ki jih ima v nasprotju s tem zakonom (t. i. neupravičeni imetnik), ker ni pridobil dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v skladu s tem zakonom ali mu je dovoljenje prenehalo ali mu je bilo odvzeto, iz teh delnic nima glasovalnih pravic (prvi odstavek 73. člena ZBan-2).

13. V bistvenem toženka družbi A. v obravnavani zadevi očita, da se je želela izogniti zakonskim zahtevam tako, da je del delnic C., ki je manjši od kvalificiranega deleža, torej manjši od 10 %, prenesla na druga dva imetnika, med drugim na tožnico, ki sta delnice dejansko imela za njen račun. Ta zaključek temelji na številnih že povzetih okoliščinah (povezave med družbami, delno plačilo kupnine, odsotnost zavarovanja itd.). Nasprotno pa tožnica zatrjuje, da lastniških, upravljavskih in kapitalskih povezav med njo in družbami iz skupine A. ni in da posledično toženka ni imela ne dejanske ne pravne podlage za izdajo odredbe in izpodbijane odločbe.

14. Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih kršitev pravil postopka. Glede pravice do izjave sodišče sodi, da navedena kršitev ni podana. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala imeti tožnica možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah še pred izdajo in vročitvijo odredbe in ne šele v ugovornem postopku. Nadzorni postopek pred toženko je namreč v zakonu zasnovan tako, da se kontradiktornost vzpostavi na podlagi ugovora zoper sprejeto odredbo, s katero toženka ugotovi kršitve subjekta nadzora in določi rok ter način njihove odprave (prim. 342. člen ZBan-2, enako tudi sedaj veljavni 374. člen ZBan-3). Postopek z ugovorom (343. člen ZBan-2 in nadaljnji) torej predstavlja specialno zakonsko ureditev zaslišanja stranke glede na splošno pravilo, določeno v 9. členu ZUP,1 in zagotavlja kontradiktoren postopek že v fazi, ki se vrši pred toženko (in ne na primer šele prvič v upravnem sporu).2 Na podlagi ugovora mora namreč Banka Slovenije preizkusiti svojo odločitev in o njem odločiti. S tem je po presoji sodišča zadoščeno pravici stranke do kontradiktornega postopka, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS. Določba 322. člena ZBan-2,3 na katero se sklicuje tožnica, je urejala možnost oziroma pravico do izjave stranke pred izdajo odločbe, ki jo Banka Slovenije izda po uradni dolžnosti. Navedena določba se torej ne uporablja v postopku, kjer je odločba Banke Slovenije izdana na podlagi ugovora subjekta nadzora, niti v predhodnem postopku izdaje same odredbe o odpravi kršitev. Tako stališče izhaja tudi iz sistematike zakona, saj je določba 322. člena ZBan-2 umeščena v oddelek 12.1. Splošne določbe, določba 343. člena ZBan-2 pa v oddelek 12.3 Postopek nadzora in gre torej za specialno določbo. Določbe oddelka 12.1. ZBan-2 pa se v postopku nadzora uporabljajo le, če ni v oddelku 12.3. istega zakona določeno drugače (drugi odstavek 338. člena ZBan-2). Prav ugovorni postopek, urejen v oddelku 12.3., pa možnost izjave o dejstvih in okoliščinah določa na drugačen način.

15. Pri tem plačilo takse za ugovor po presoji sodišča ne pomeni take ovire, ki bi subjektu nadzora prekomerno onemogočala oziroma ga ovirala pri vložitvi ugovora in s tem posegala v njegovo pravico iz 22. člena Ustave RS. Še manj to velja za odvetniške stroške. Taksa je namreč javna dajatev, ki se plača za storitev ali ugodnost, ki jo nudi država ali samoupravna lokalna skupnost v okviru izvrševanja javnih funkcij. Kot je pravilno pojasnila že toženka, iz ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev. O tem se je že izreklo Ustavno sodišče RS.4 Glede višine taks pa velja, da ima zakonodajalec široko polje presoje pri njeni določitvi, ki bi ga prestopil le, če bi višino takse določil tako visoko, da bi njena višina subjektom omejila dostop do pravic.5 Tožnica pa le pavšalno navaja, da znesek takse ni zanemarljiv, s čimer se sodišče sicer lahko strinja, vendar pa zgolj to ne kaže na neustavnost oziroma nesorazmernost višine takse. Pri tem tožnica niti ne trdi, da prav zaradi plačila tako visokega zneska ne bi zmogla vložiti ugovora zoper izdano odredbo oziroma bi ji bilo to prekomerno oteženo.

16. Glede primernosti roka za vložitev ugovora zoper odredbo iz 343. člena ZBan-2 (8 dni) sodišče ne sledi tožničinemu stališču, da je rok prekratek. Z vidika pravice do izjave je zagotovo pomembno, da rok za izjavo ni pretirano kratek. Vendar pa osemdnevni rok za vložitev ugovora zoper odredbo ni tak. Treba je namreč upoštevati, da so postopki v zvezi z izdajo odredb hitri, postopanje Banke Slovenije pa mora biti hitro in učinkovito, da se ugotovljena kršitev čim prej odpravi in vzpostavi zakonito stanje. Zato se tudi na strani subjekta nadzora lahko zahteva ažurno odzivanje, pogojeno s kratkimi roki. Iz navedenih razlogov sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti relevantnih določb ZBan-2 oziroma ZBan-3. 17. Kršene niso bile niti določbe ZBan-2 glede sestave Sveta BS. Kot je pravilno pojasnila že toženka, zakon (ne ZBan-2 ne ZBS-1) ne določa, da bi Svet BS lahko veljavno sprejemal odločitve le v primeru, če so imenovani vsi (torej pet) člani.6 Svet BS je kolegijski organ, ki odloča z večino glasov (glej četrti odstavek 31. člena ZBS-1). Za zakonitost odločitve torej zadošča, da odločitev sprejmejo trije členi, pri čemer ni pomembno, ali sta preostala dva člana glasovala proti odločitvi, ali sta bila npr. odsotna ali pa bi šlo za situacijo, ko (začasno) ne bi bila imenovana. Le v primeru, če v Svet BS ne bi bili imenovani niti trije člani, slednji ne bi mogel zakonito sprejeti nobene odločitve iz svoje pristojnosti. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da so za izpodbijano odločitev glasovali štirje člani Sveta BS, zato je bila odločitev pravilno sprejeta.

18. Sodišče se nadalje pridružuje tudi presoji, ki jo je opravila toženka, da v obravnavani zadevi obstojijo okoliščine iz 8. točke drugega odstavka 62. člena ZBan-2 in ki tudi po presoji sodišča ustrezajo pravnemu standardu – imetništvu delnic v svojem imenu in za račun tretje osebe. Presoja vseh okoliščin skupaj po presoji sodišča daje zadostno podlago za sklep, ki ga je naredila toženka in po katerem ima tožnica delnice C. v svojem imenu in za račun družbe A. Ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji navedena odločitev, med strankama postopka niso sporne. Tako ni spora o tem, da v pogodbi o prodaji delnic ni bila določena sočasnost izpolnitve, da ni bilo dogovorjeno zavarovanje, pa tudi, da je bilo sklenjenih več aneksov, s katerimi je družba A. tožnici podaljševala rok za plačilo kupnine, pri tem pa ni zahtevala plačila dogovorjene pogodbene kazni. Spora tudi ni o tem, da sta družbi že pred tem poslovno sodelovali ter da je E. E., direktorica štirih družb, ki so v lasti lastnika in zakonitega zastopnika družbe A., vstopila v komunikacijo med hranilnico in tožnico. Sporno med strankama pa je dejansko in pravno vrednotenje navedenih okoliščin ter zaključek, ki ga je na navedeni dejanski podlagi naredila toženka.

19. Tožnica ima prav, ko navaja, da ni nikoli zanikala poslovnih stikov z družbo A. S pojasnili o uspešnem predhodnem sodelovanju in navedbami, da si poslovni partnerji v težkih časih pridejo nasproti, pa se po presoji sodišča le še potrjuje zaključek o tem, da so z omenjeno družbo možni tudi dogovori, ki jih besedilo sklenjene pogodbe ne vsebuje. Tudi po presoji sodišča so zato predhodno poslovno sodelovanje in nakazila, ki jih je tožnica prejela na transakcijski račun s strani družb, preko zakonitega zastopnika povezanih z družbo A., okoliščine, na podlagi katerih je toženka utemeljeno sklepala na to, da ima tožnica delnice ... v svojem imenu in za račun družbe A. V zvezi s tem sodišče zavrača tožbene ugovore, da ni stvar toženke, od kod je tožnica pridobivala sredstva in za kakšen namen jih je porabila. Toženka je kot sektorski regulator dolžna nadzorovati in ukrepati zoper imetnike kvalificiranih deležev in v ta namen ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva. Sodišče se strinja, da tožnica ni izkazala nedvoumne povezave med nakazili in predloženimi pogodbami, zato je utemeljen zaključek, da je družba A. preko družbe H., Limited sama financirala del kupnine za nakup delnic C. To potrjuje tudi pretekli način delovanja družbe A. Toženka je namreč pojasnila, da je bil že z odredbo 2019 ugotovljen enak način delovanja, torej da je družba A. del delnic ... prenesla na druge imetnike, s čimer se je poskušala izogniti zakonskim zahtevam za kvalificiranega imetnika. Navedena okoliščina sama po sebi ni odločilna za naložitev ukrepa tožnici, vendar pa gre za ponavljajoč se vzorec delovanja subjekta nadzora, ki je toženki poznan, zato v povezavi z ostalimi okoliščinami sklenitve spornega posla predstavlja enega od indicev za zaključek, ki ga je v zadevi napravila toženka.

20. Glede sočasnosti izpolnitve in sklenitve pogodbe brez zavarovanja sodišče pritrjuje toženki, da pri tako visokem znesku kupnine (825.000,00 EUR) ne gre za okoliščine, ki bi bile običajne v poslovni praksi. Ni mogoče pritrditi tožnici, da je zaradi predhodnega poslovanja z družbo A. takšna vsebina pogodbe nekaj običajnega. Tudi nadaljnje sklepanje aneksov, s katerimi se je podaljševal rok za plačilo preostanka kupnine, nasprotno pa se je prenos delnic na tožnico izvršil takoj, potrjuje pravilnost ocene toženke o posebnem odnosu med obema družbama. Posledično tudi sklicevanje tožnice na epidemijo Covid-19 ne prepriča v nasprotno. Sklep o povezavah med družbama pa potrjuje tudi vključitev E. E. v komunikacijo med tožnico in hranilnico. Sodišče se v tem delu na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe (str. 18), saj je na ta ugovor celovito in prepričljivo odgovorila že toženka. Enako velja glede izjav zakonitih zastopnikov tožnice in družbe A. (glej 19. in 20. stran obrazložitve odločbe). V tej zvezi tožnica nasprotuje oceni toženke, da sta izjavi nasprotujoči in posledično neverodostojni. Gre za pojasnila zakonitih zastopnikov o razlogih, zakaj sta družbi sklenili sporno pogodbo o prodaji oz. nakupu delnic. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je zakoniti zastopnik družbe A. povedal, da je on dal pobudo za sklenitev posla, saj je moral prodati delnice, pri čemer je povedal, da gre za dobro naložbo. Zastopnica tožnice pa je trdila, da se ji je naložba zdela donosna in strateško pomembna investicija, zato je o tem govorila z zakonitim zastopnikom družbe A. Tudi po presoji sodišča ne gre za različen način izpovedovanja, kot skuša prikazati tožnica, ampak za delno vsebinsko razliko v izjavah, kar v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami potrjuje pravilnost odrejenega ukrepa.

21. Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Tožbene navedbe so neutemeljene, podane pa niso niti kršitve pravil postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 360. členom ZBan-2. Zato je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je v zadevi odločalo brez izvedbe glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se obe stranki postopka pisno odpovedali glavni obravnavi.

**K II. točki izreka**

23. Odločitev glede stroškov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tretji odstavek istega člena pa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 2 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zvezi s postopki nadzora Agencije za trg vrednostih papirjev, kjer Zakon o trgu finančnih inštrumentov (ZTFI-1) na enak način ureja postopek ugovora zoper odredbo Agencije, glej sodbo X Ips 71/2021 z dne 14. 9. 2022. 3 Prvi odstavek je določal: Banka Slovenije mora pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti, stranko pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, če v posameznem primeru stranki ni bila zagotovljena drugačna možnost, da se izjavi o teh dejstvih ali okoliščinah. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, prim. tudi odločbo U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998. 5 Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-238/07 z dne 2. 4. 2009. 6 Take določbe ne vsebuje niti ZUP, ki v 29. členu ureja odločanje kolegijskih organov.