Jedro

Ker je bilo zaslišanje oškodovanke v nenavzočnosti obsojenca opravljeno v skladu z določbami 327. člena ZKP, obsojenčeva pravica do poštenega sojenja ni bila kršena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. J.H. je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Obs. J.H. je bil z izpodbijanima sodbama obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po 3. odstavku in eno kaznivo dejanje po 2. odstavku 183. člena KZ na enotno kazen štirih let in osem mesecev zapora in na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da se sodba sodišča druge stopnje ni opredelila do pritožbenih navedb o tem, kako strokovna literatura presoja izpovedbe prič v kazenskem postopku, da izpodbijani sodbi nimata ocene nasprotujočih si dokazov, to je zagovora in izpovedbe oškodovanke, ta ocena pa bi morala biti zelo temeljita, ker sta to edina dokaza in nista podprta z drugimi, zlasti stvarnimi dokazi. Sodbi nista ocenili pomembnega dejstva, da se odnosi med obsojencem, oškodovanko in njeno družino po zatrjevanem kaznivem dejanju niso spremenili in da oškodovanka o kaznivem dejanju ni spregovorila, čeprav je to neživljenjsko. Oškodovanka je prikrivala šolski neuspeh, nato pa ga opravičevala s kaznivim dejanjem obsojenca. Obnašanje oškodovanke na glavni obravnavi ne zadošča za oceno njene verodostojnosti. Izvedenec R.T. strokovno ni usposobljen za oceno verodostojnosti oškodovanke, priča T. pa ne za oceno verodostojnosti obsojenca, zlasti ker ta ocena temelji na izmišljeni zgodbi oškodovanke. Sodišče je prekršilo pravico obsojenca do poštenega sojenja, ker je zaslišalo oškodovanko v njegovi nenavzočnosti tako, da ni imel možnosti, da se sooči z njo, ji postavlja vprašanja in daje pripombe, in ker ni zaslišalo obsojenčeve tašče o tem, da je bil odsoten iz I. v času, ko naj bi tam storil kaznivo dejanje. Osebnost obsojenca izključuje možnost, da bi storil kaznivo dejanje, zato je sodišče zmotno ugotovilo verodostojnost edinega obrambnega dokaza. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da navedbe v zahtevi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede stališč strokovne literature o verodostojnosti prič, uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Obe sodbi sta obrazložili stališče sodišča o odločilnih dejstvih, zato predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbah 2. odstavka istega člena ZKP se tega izrednega pravnega sredstva ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ne navaja določno, katere določbe ZKP je sodišče prekršilo. Smiselno uveljavlja 11. točko 1. odstavka 371. člena tega zakona glede obeh izpodbijanih sodb, ker da nimata razlogov o verodostojnosti zagovora in izpovedbe oškodovanke, sodba sodišča druge stopnje pa naj bi prekršila tudi 1. odstavek 395. člena ZKP, ker da ni presodila navedb pritožbe o uporabi strokovne literature za presojanje verodostojnosti izpovedb.

Toda sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o verodostojnosti izpovedbe oškodovanke in s tem povezano oceno verodostojnosti zagovora na 7. in 8. strani, 15., 17. do 19. in 21. strani, sodba sodišča druge stopnje pa na 2., 3. in 4. strani, zato ni zatrjevane kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik je v pritožbi trdil, da izpovedba oškodovanke ni verodostojen dokaz, ker ni podprta s stvarnimi dokazi, pri čemer se je skliceval na članek v Slovenskem pravniku iz leta 1944 o nezanesljivosti dokazovanja s pričami v primerjavi z dokazno vrednostjo stvarnih dokazov. Sodba sodišča druge stopnje je na 2. in 3. strani zavrnila te pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče je torej presodilo pritožbo tudi v tem delu. Ne glede na to pa bi bilo mogoče morebitno kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP na podlagi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP upoštevati le, če bi vplivala na zakonitost sodbe, tega pa zahteva ne trdi.

Sodba sodišča prve stopnje je obrazložila svoje stališče do obnašanja oškodovanke do obsojenca in družine po obravnavanih kaznivih dejanjih v 1. odstavku na 8. strani, na koncu 3. odstavka na 19 strani, v 1. in 2. odstavku na 21. strani, sodba sodišča druge stopnje pa na koncu 3. in na začetku 4. strani. Obe sodbi sta obrazložili tudi stališče, da si oškodovanka ni izmislila ravnanja obsojenca zato, da bi opravičevala neuspeh v šoli.

Trditev, da je bila kršena pravica obsojenca do poštenega sojenja, ni utemeljena. Zaslišanje oškodovanke v nenavzočnosti obsojenca je bilo v skladu z določbami 327. člena ZKP, kar je že presodilo tudi pritožbeno sodišče (1. odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje), iz zapisnika o glavni obravnavi na listovni številki 109 pa izhaja, da je obsojenec dajal pripombe na posamezne dele izpovedbe oškodovanke ter splošno pripombo v obliki vprašanja, zakaj oškodovanka laže. Trditev v zahtevi, da je bilo zaslišanje oškodovanke opravljeno v nasprotju z določbami zakona in da je bil obsojenec v nasprotju z zakonom prikrajšan za soočenje oziroma zaslišanje oškodovanke, torej ne drži. Zavrnitev predloga obrambe, da se zasliši obsojenčeva tašča o tem, ali je bil obsojenec med dopustom med 6. in 14.7.1997 v I. in da se z ogledom stopnišča v obsojenčevi hiši prepriča, da kaznivega dejanja pod točko II. izreka sodbe objektivno ni bilo mogoče storiti, je sodišče ustrezno obrazložilo na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravica obsojenca do obrambe ni bila prekršena.

Ostale trditve v zahtevi (da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je izpovedba oškodovanke verodostojna, da ni ocenilo obsojenčeve osebnosti glede tega, ali bi mogel storiti kazniva dejanja zaradi katerih je obsojen, da zmotno šteje, da je mag. R.T. strokovno usposobljen za izvedenca o vprašanjih, ki je o njih dajal mnenje, da je ocena priče T. o obsojenčevi osebnosti subjektivna vrednostna ocena, temelječa na izjavah oškodovanke), izpodbijajo kot zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa se zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more vložiti.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima strokovno izobrazbo, je samostojni podjetnik, solastnik stanovanjske hiše) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala številne kršitve kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja).