Jedro

Vodja kadrovske službe ni imel pisnega pooblastila s strani delodajalca oziroma njegovega zastopnika – direktorja za izdajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa o disciplinski odgovornosti tožnika, zato sta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep o disciplinski odgovornosti tožnika nezakonita.

Tožnik je skladno z navedeno določbo ZDR namesto reintegracije zahteval odškodnino v višini 18 plač (16.920,00 EUR). Sodišče prve stopnje mu je utemeljeno priznalo odškodnino v višini 3.500,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot štiri njegove plače. Pri odmeri tako priznane odškodnine je pravilno upoštevalo kriterije (ki jih je izoblikovala sodna praksa), in sicer tožnikove zaposlitvene možnosti, starost, delovno dobo, čas zaposlitve pri toženi stranki ter težave, ki jih je imel po odpovedi pogodbe, da si je ponovno našel delo, vendar še to samo za določen čas.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (v V. točki izreka) delno spremeni tako, da se iz zneska 681,00 EUR zvišajo na znesek 988,80 EUR.

V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 124,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka dalje do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 12. 8. 2011 podala tožniku (I. točka izreka), in razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti, ki ga je tožena stranka dne 12. 8. 2011 podala tožniku (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije od 12. 8. 2011 do 9. 2. 2012, mu za to obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki, od tako obračunanih zneskov plačati (pravilno: odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto zneske nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek III. točka izreka), medtem ko je v presežku zahtevek tožnika zavrnilo, in sicer glede zahtevane prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in za zahtevano nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 10. 2. 2012 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek IV. točka izreka), medtem ko je v presežku zahtevek iz naslova odškodnine (razlika do 16.920,00 EUR) zavrnilo (drugi odstavek IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, medtem ko tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožena stranka v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija sodbo v celoti, vendar je iz vsebine pritožbe razvidno, da jo izpodbija samo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenim zahtevkom. Ne strinja se z ugotovitvijo, da vodja kadrovske službe A.A. ni bila pristojna za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Direktor ji res ni dal posebnega pisnega pooblastila, o tem, da poda tožniku odpoved, ji je naročil ustno. A.A. vodi področje kadrovanja v podjetju in v okviru del in nalog samostojno pripravlja in izdaja tudi druge akte. Zato z izdajo sporne odpovedi ni v ničemer kršila določbe 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Navedena določba nikjer ne predpisuje, kdo lahko podpiše takšno odpoved. Sodišče ni upoštevalo njenih navedb glede verbalnega konflikta med njo in tožnikom, da je tožnik zavrnil zagovor, zaradi česar ni bila dolžna, da mu ga omogoči. Poleg direktorja je bila priča takšnemu razgovoru A.B., ki je tožnika klicala po telefonu, preden ga je poklical direktor. Meni, da je podana izredna odpoved utemeljena tudi po vsebini, saj je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je bilo znano, da je imel odobren dopust samo do 15. 8. 2011, medtem ko bi moral pred tem pri njej urediti vse potrebne dokumente za odhod na delo na Nizozemsko. Ne strinja z višino prisojene odškodnine po 118. členu ZDR. Tožnik glede na pridobljen poklic in delovne izkušnje ni težje zaposljiv profil delavca, poleg tega je še mlad, zaradi česar ima veliko možnosti za zaposlitev. Sodišče bi moralo upoštevati, da je zaradi zavrnitve odhoda na delo v tujino morala dobiti ustrezno nadomestilo. Tožnik je s prisojeno odškodnino obogaten. V tej zvezi ni ničesar naredil, da bi na svoji strani zmanjšal škodo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o stroških postopka (v V. točki izreka). Navaja, da bi moralo sodišče priznati njegovemu pooblaščencu nagrado in kilometrino za udeležbo na vsakokratnem naroku, in ne zgolj nagrado za en narok glavne obravnave. Sklicuje se na temeljno pravico stranke, da si sama izbere pooblaščenca ne glede na to, kje ima pisarno, in ne samo na območju sodišča. Sodišče bi mu moralo priznati tudi stroške v zvezi s prihodom na narok glavne obravnave dne 22. 3. 2012, saj je na sodišče pripotoval iz Nemčije, kjer je zaposlen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da mu prizna vse predlagane stroške postopka.

Tožeča stranka in tožena stranka sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke s predlogom, da sodišče zavrne pritožbo nasprotne stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu (razen delno glede odločitve o stroških, ki se nanašajo na tožnika) pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na podane pritožbene navedbe še odgovarja.

K pritožbi tožene stranke: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 12. 8. 2011 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je dne 11. 8. 2011, ko je bil s strani delavke A.B. (ki je za toženo stranko urejala dokumentacijo za tujino) obveščen o odhodu na gradbišče na Nizozemsko, zavrnil vrnitev na delo, prav tako pa je tožnik dne 12. 8. 2011, ko je z njim govoril direktor podjetja, ki je poskušal pojasniti nastalo situacijo, tudi njemu zavrnil odhod na delo. S takšnim ravnanjem je kršil pogodbene obveznosti ter določbi 31. in 32. člena ZDR. Poleg tega je tožena stranka izdala tožniku dne 12. 8. 2011 sklep, s katerim ga je spoznala disciplinsko in odškodninsko odgovornega za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 12. 8. 2011 naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil navedene določbe ZDR ter storil kršitev nepravočasne vrnitve na delo po določbi 2. alinee 5. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti podjetja. Tožniku je z navedenim sklepom izrekla disciplinsko sankcijo – odškodnino v pavšalnem znesku kot denarno kazen v višini 1.871,00 EUR. Tožena stranka je zaradi očitanega ravnanja tožnika utrpela finančno škodo, saj je morala za njega urediti vsa potrebna dovoljenja za opravljanje dela na Nizozemskem, kar je tožnik neupravičeno zavrnil. Poleg tega je zaradi takšnega ravnanja in tudi zaradi žaljivega odnosa do direktorja izgubila vsakršno zaupanje do njega, zaradi česar ni bilo podanih možnosti za nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Izredno odpoved in sklep o disciplinski odgovornosti je izdala vodja kadrovske službe tožene stranke A.A.. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano izredno odpoved in sklep o disciplinski odgovornosti tožnika ter ugotovilo njuno nezakonitost. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka tako izpodbijano izredno odpoved kot izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika ni izdala s strani pristojne osebe. Po določbi 81. člena ZDR (ki ureja dopustnost odpovedi) odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi delodajalec. V določbi 1. odstavka 18. člena pa je opredeljeno, da v primeru ko je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. V konkretnem primeru vodja kadrovske službe ni imela pisnega pooblastila s strani delodajalca oziroma njegovega zastopnika – direktorja za izdajo izpodbijane odpovedi in sklepa tožniku. V tej zvezi se ne more upoštevati pritožbeno zavzemanje, da je imela vodja kadrovske službe pooblastila za sklepanje pogodb in urejanje ostalih kadrovskih ter pravnih zadev, saj bi morala v skladu z navedenima določbama ZDR glede izdaje tako pomembnih odločitev, kot sta izredna odpoved in sklep o disciplinski odgovornosti, imeti pisno pooblastilo direktorja, saj glede tega zgolj ustna odobritev pooblastila ne zadostuje. Zato že iz takšnih formalnih razlogov izpodbijana izredna odpoved in sklep o disciplinski odgovornosti tožnika nista zakonita in v tej posledici nimata nobenih učinkov.

Pritožbeno sodišče (ne glede na zgoraj ugotovljene razloge) soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da za izdajo izpodbijane izredne odpovedi in sklepa o disciplinski odgovornosti tožnika ni bilo podanih tudi vsebinskih razlogov. Tako izredna odpoved kot sklep sta bila izdana dne 12. 8. 2011, ko je bil tožnik še na dopustu, zato v tem času ni mogel kršiti delovnih obveznosti. Glede tega dejstvo, da bi se moral tožnik še pred zaključkom dopusta, ki ga je imel odobrenega do dne 15. 8. 2011, oglasiti pri toženi stranki zaradi ureditve dokumentacije za delo v tujini, ne more spremeniti preuranjeno postopanje tožene stranke. Tudi ne okoliščina, ko naj bi tožnik po izpovedbi direktorja s prostaškimi besedami zavrnil vrnitev na delo, in da zaradi takšnega neprimernega odnosa ni bilo podanih razlogov, da bi se mu omogočil zagovor. Vendar je sodišče prve stopnje prav na podlagi direktorjeve izpovedi štelo za dokazano, da je bil podan razlog za izredno odpoved v neprimernem odnosu tožnika do direktorja, in ne iz razloga, ker je tožnik zavrnil vrnitev na delo. Poleg tega izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti ni utemeljen tudi iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, kakšno disciplinsko kršitev je tožnik storil, saj Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti podjetja, na katerega se je sklicevala v pisnem sklepu, v dokazne namene sploh ni predložila. Dokazno breme o tem, kaj je tožnik v konkretnem primeru opustil oziroma kakšno škodo je storil, in na kateri pravni podlagi, pa je na delodajalcu. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je pravilno in na zakonit način izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi ter ga pravilno spoznala za disciplinsko odgovornega za nastalo škodo, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na prisojeno odškodnino po določbi 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožnik zaradi skrhanih odnosov med strankama ni želel več nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki. Tudi sicer je imel pri njej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za čas projektnega dela do predvidoma dne 11. 5. 2012, ki bi se mu lahko zaradi pridobitve novega delovnega dovoljenja lahko podaljšala. Vendar pa se je tožnik še pred iztekom takšne pogodbe dne 10. 2. 2012 zaposlil pri drugem delodajalcu za določen čas enega leta. Tožnik je skladno z navedeno določbo ZDR namesto reintegracije zahteval odškodnino v višini 18-ih plač (16.920,00 EUR). Sodišče prve stopnje mu je utemeljeno priznalo odškodnino v višini 3.500,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot štiri njegove plače. Pri odmeri tako priznane odškodnine je pravilno upoštevalo kriterije (ki jih je izoblikovala sodna praksa), in sicer tožnikove zaposlitvene možnosti, starost, delovno dobo, čas zaposlitve pri toženi stranki ter težave, ki jih je imel po odpovedi pogodbe, da si je ponovno našel delo, vendar še to samo za določen čas. Glede tega ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje tožene stranke na možnost tožnika, da si bo lahko vedno našel delo, saj glede na njegov poklic monterja, ki je povezan z gradbeno stroko, ta dejavnost pa je sedaj v krizi, v bodoče ne bo imel velikih zaposlitvenih možnosti.

K pritožbi tožnika: Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi se moralo priznati njegovemu pooblaščencu nagrada in kilometrina za udeležbo na vseh narokih glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je v dosedanjih postopkih pri odločanju o upravičenosti pooblaščencev do takšne nagrade izhajalo iz stališča, da pripada odvetniku v skladu s tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) nagrada za udeležbo samo na enem naroku ne glede na dejstvo, da je bilo v zadevi opravljenih več narokov. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS (ki skrbi za enotno sodno prakso) v sklepu opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011. Tožnikov pooblaščenec v skladu z navedenimi razlogi ni upravičen tudi do povrnitve potnih stroškov, saj bi si lahko tožnik za zastopanje v sporu najel odvetnika iz območja sedeža sodišča in ne iz A.. Tožniku se ne odreka nikakršna pravica, da si svobodno izbira odvetnika, tudi izven območja sedeža sodišča, ki je pristojno za reševanja spora. Vendar pa se mora zavedati, da je v konkretnem primeru prevzel nase breme povečanih pooblaščenčevih prevoznih stroškov.

Sicer pa pritožba utemeljeno opozarja na upravičene prevozne stroške tožnika zaradi njegove udeležbe kot stranke na naroku glavne obravnave dne 22. 3. 2012, na katerem je bil zaslišan. Tožnik je prišel na navedeni narok iz Nemčije, kjer začasno živi in je redno zaposlen. V tej zvezi je priglasil prevozne stroške iz C. do D. in nazaj, to je skupaj 307,80 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo tožniku predlagane stroške kot utemeljene. Zato je skladno z določbo 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških v izpodbijanem delu sodbe (v V. točki izreka) tako, da je znesek 681,00 EUR zvišalo na znesek 988,80 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik in tožena stranka sta vsak v svoji pritožbi priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je glede na delen pritožbeni uspeh priznalo tožniku 1/3 (od predlaganih 374,40 EUR) stroškov v znesku 124,80 EUR, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki. Glede predlaganih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka, pa je odločilo, da jih skladno z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 krije stranka sama, saj je v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katere pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.