Jedro

Okoliščina, da je pritožbeno sodišče napačno ocenilo ali so bile strankine trditve pravočasne, lahko predstavlja le relativno (in ne absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v skupnem znesku 10,350.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 375.000 SIT od 1.1.1994 dalje, - od zneska 1,800.000 SIT od 1.1.1995 dalje, - od zneska 1,800.000 SIT od 1.1.1996 dalje, - od zneska 1,800.000 SIT od 1.1.1997 dalje, - od zneska 1,800.000 SIT od 1.1.1998 dalje, - od zneska 1,800.000 SIT od 1.1.1999 dalje, - od zneska 1,125.000 SIT od 10.7.1999 dalje, vse do plačila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča in hkrati predlagala oprostitev plačila sodnih taks (o predlogu je na podlagi 3. odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) že odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom P 1357/2001-III-30 dne 7.5.2003. Revidenti zatrjujejo razloge "bistvenih kršitev pravil postopka iz 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava". Stališče tožeče stranke je, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe temveč samo ugotavlja, da se strinja z navedbami sodišča prve stopnje, ki pa tudi ni odgovorilo na bistvena vprašanja. Tožnik ni šele v pritožbi prvič trdil, da naj bi imel porušen objekt naravo stalnega objekta, saj je že v tožbi zatrjeval, da je glede gostinskega lokala pridobil ustrezno dovoljenje ter predlagal izvedbo ustreznih dokazov. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo nedopustnost ravnanja upravnih organov. Pravico, tožnika, da poda vlogo za odlog prisilne izvršbe, je vezano na obliko potrebnega upravnega dovoljenja. Takšne pravice ni mogoče omejiti, v pristojnosti upravnega organa pa je, da vlogo zavrže, zavrne ali ji ugodi. Upravni organ vloge ni zavrgel, kar bi bil dolžan storiti, kolikor tožnik ne bi bil upravičena oseba za oddajo vloge, temveč je o vlogi vsebinsko odločil po 5 letih in 9 mesecih. "Dolžno" ravnanje upravnih organov bi bilo potrebno presojati glede na to, ali je bila podana pravočasna vloga, ali jo je organ pristojen za sprejem posredoval pristojnim organom in ali so pristojni organi zadrževali izvršitev izvršbe. Ugotovitev sodišča, da za porušeni objekt ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje in zato objekta nikakor ni bilo mogoče legalizirati ter zaradi tega tožnik ni bil upravičen, da poda vlogo za odlog prisilne izvršbe, je po mnenju revidentov samo oddaljevanje od bistva spora. Zmotno naj bi bilo tudi stališče glede zastaranja, saj bi tožnik lahko zahteval povrnitev škode šele ob pravnomočnosti odločbe, s katero je bil postopek "pred organi tožene stranke" pravnomočno končan.

Revizija ni utemeljena.

Revidentom ni mogoče pritrditi, ko uveljavljajo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so logični in konsistentni ter jih revizijsko sodišče zato v celoti sprejema. Revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni pravilno upoštevalo pravočasnosti trditev o naravi gostinskega lokala, pa lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje, ki pa je revidenti eksplicitno ne zatrjujejo.

Napačna so tudi materialnopravna revizijska stališča glede nedopustnosti ravnanja upravnega organa. Zgolj dejstvo, da je prvotni tožnik vložil (neutemeljen) predlog za odlog izvršbe ne pomeni, da je že zaradi tega nastalo nedopustno škodljivo dejstvo in s tem odškodninska obveznost tožene stranke. Sodbi nižjih sodišč imata s tem v zvezi prepričljive razloge o tem, da tožnikova zahteva za odlog izvršbe ni mogla zadržati prisilne izvršbe, ker prvotni tožnik glede na status gradbenega objekta sploh ni imel možnosti zahtevati odloga izvršbe z učinki, ki jih predvidevata 11. in 12. člen sprememb Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, spremembe Uradni list RS, št. 18/93). Stališče nižjih sodišč o tem, da tožeči stranki ni nastala škoda zaradi nedopustnega ravnanja upravnega organa, je tako povsem pravilno, že iz tega razloga pa tudi niso kumulativno podani vsi elementi odškodninske obveznosti (škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode). Tožeča stranka zato ni upravičena do plačila odškodnine. Poleg tega ni brez pomena neprerekana trditev tožene stranke, da je bila prvotnemu tožniku prepovedana uporaba objekta in opravljanje kakršnekoli dejavnosti, kar lahko kaže na okoliščino, da tožnikova izguba dohodka tudi ne more predstavljati pravno priznane škode.

Ker je zaradi navedenih razlogov revizija neutemeljena, je za odločanje o reviziji tudi nepomembno, ali je sporna terjatev deloma zastarana. Zato se revizijsko sodišče s problemom zastaranja ni ukvarjalo.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP.