Jedro

Tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka na dejstvo, da v postopku ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojih staršev, ker je bilo to dopustno šele po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93. Tožnik zato predlaga zaslišanje tožnika in navedenih prič, ki bodo vedele izpovedati, da sta bila starša tožnika lojalna do narodnih državnih koristi. Organ prve stopnje in tožena stranka sta oprla svojo odločitev na 1. odstavek 267. člena ZUP, ker razlog, ki ga navaja tožnik kot okoliščino, na katero opira svoj predlog, ni verjetno izkazan. Spremenjena pravna razlaga, ki jo tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog, pomeni vsebinsko spremenjeno pravno naziranje Ustavnega sodišča RS v zvezi z določilom 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji o tem, da gre pri tej določbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo. Tako spremenjeno pravno naziranje oziroma pravna razlaga pa ne more biti razlog za obnovo postopka. Iz upravnega spisa pa izhaja, da tožnik v upravnem postopku do izdaje odločbe organa prve stopnje z dne 4. 9. 1996 oziroma odločbe tožene stranke z dne 4. 1. 2001 ni navedel dokazov v zvezi z lojalnostjo svojih staršev oziroma ni v upravnem postopku zatrjeval in dokazoval njihove lojalnosti. Zaradi tega tudi ni mogoče govoriti o tem, da v upravnem postopku ni imel možnosti uporabiti že predloženih in predlaganih dokazov. Sodišče je pri svoji odločitvi zato upoštevalo ustaljeno sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 397/2000 z dne 9. 10. 2002).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in potrdila sklep Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A št. ... z dne ... . Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka ugotovitve državljanstva njegovih staršev B.B. in C.C.. Tožena stranka navaja, da se postopek, ki je bil končan z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, lahko obnovi, če je podan kateri od obnovitvenih razlogov, ki so taksativno navedeni v 249. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Navaja, da iz izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da tožnik kot razlog za obnovo postopka navaja odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 in v njej sprejeto drugačno pravno razlago 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka pri tem navaja, da spremenjena pravna razlaga, ki jo tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog, pomeni vsebinsko spremenjeno pravno naziranje Ustavnega sodišča RS v zvezi z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji in sicer, da gre pri tej odločbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo. Spremenjeno pravno naziranje oziroma pravna razlaga pa po presoji tožene stranke ne more biti razlog za obnovo postopka po 249. členu ZUP/86. Razlogov, ki ne morejo biti zakonita podlaga po 249. členu ZUP/86 pa ni mogoče uspešno uveljavljati in presojati izkaza njihove verjetnosti in je zato organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrgel predlog za obnovo postopka. Pri tem še dodaja, da z navedeno odločbo Ustavno sodišče RS ni razveljavilo določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji, ampak je le spremenilo dotedanje pravno naziranje upravne in sodne prakse.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila z zavrnitvijo predloga za obnovo postopka kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, saj so vsi tisti denacionalizacijski upravičenci in predlagatelji, katerih postopek je voden po sprejemu stališča Ustavnega sodišča RS glede možnosti uveljavljanja lojalnosti v bistveno drugačnem položaju kot tožnik. Tožnik še navaja, da tožena stranka v obrazložitvi navaja očitno neke druge odločbe iz leta 1994, ki pa niso v povezavi s predmetno zadevo. Tožnik navaja, da v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, čeprav je to zatrjeval, ni imel možnosti uveljavljati in izpodbijati domneve glede nelojalnosti svoje matere in očeta kot oseb nemške narodnosti, ki sta v času uveljavitve novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini. Nadalje navaja, da upravni organ ni zaslišal niti tožnika niti predlaganih prič. V času sprejetja ustavne odločbe je bila tožnikova zadeva v fazi pritožbe in tožnik se ni pritožil v tej smeri, je pa uveljavljal, da upravni organ ni zaslišal prič. Ker tožnik ni imel možnosti uveljavljati dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost njegovih staršev niti na prvi in niti ne na drugi stopnji, je s tem postavljen v neenak položaj s tistimi upravičenci, ki so to možnost imeli. Tožnik je predlagal obnovo postopka, ker je pridobil nove dokaze, ki bi ob njihovi izvedbi privedli do drugačne odločitve. Ob tem še navaja, da mu ni bilo znano, da je imel možnost uporabiti nasproten dokaz trditvam v obrazložitvah obeh odločb. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba tožene stranke spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka ugodi in obnova dovoli.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in zakonita in zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopkov ugotavljanja državljanstva za svoje starše C.C. in B.B. roj. D. V postopku ugotavljanja državljanstva je organ prve stopnje izdal odločbo št. ... z dne .... in odločbo št. ... z dne .... . Pritožbi sta bili zavrnjeni z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne ..., zato sta odločbi organa prve stopnje z dne .... postali pravnomočni 16. 1. 2001. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka dne 8. 1. 2003, zato je organ prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabil določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) upoštevaje 324. člen ZUP, ker je bil ob uveljavitvi tega zakona upravni postopek že končan in pravno sredstvo še ni bilo vloženo in je po presoji sodišča zato organ prve stopnje pravilno uporabil določila ZUP. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sicer opira na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86), ne da bi za to navedla razloge. Ker pa zakonodajalec ni spremenil besedila 1. točke 249. člena ZUP/86 in s tem tudi ne razloga za obnovo postopka po tej točki, zato sklicevanje na določila ZUP/86 ne more vplivati na drugače pravilno odločitev tožene stranke.

Tožnik vlaga predlog za obnovo postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka na dejstvo, da v postopku ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojih staršev, ker je bilo to dopustno šele po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93. Tožnik zato predlaga zaslišanje tožnika in navedenih prič, ki bodo vedele izpovedati, da sta bila starša tožnika lojalna do narodnih državnih koristi. Organ prve stopnje in tožena stranka sta oprla svojo odločitev na 1. odstavek 267. člena ZUP, ker razlog, ki ga navaja tožnik kot okoliščino, na katero opira svoj predlog, ni verjetno izkazan. Tudi po presoji sodišča spremenjeno pravno naziranje oziroma spremenjena pravna razlaga ne more biti razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Obnovitveni razlogi so taksativno našteti v 1. do 10. točki 260. člena ZUP in to pomeni, da razlogov ni mogoče širiti na podobne primere oziroma da presegajo okvir razlogov, ki so z zakonom predpisani. Spremenjena pravna razlaga, ki jo tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog, pomeni vsebinsko spremenjeno pravno naziranje Ustavnega sodišča RS v zvezi z določilom 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji o tem, da gre pri tej določbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo. Tako spremenjeno pravno naziranje oziroma pravna razlaga pa ne more biti razlog za obnovo postopka. Organ prve stopnje je zato pri predhodnem preizkusu tožnikovega predloga za obnovo upravnega postopka ravnal pravilno, ko je predlog zavrgel, ker ni bil z verjetnostjo izkazan obstoj obnovitvenega razloga.

Tožnik v tožbi očita, da je postavljen v neenak položaj s tistimi upravičenci, ki so imeli možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti. Iz upravnega spisa izhaja, da sta odločbi organa prve stopnje postali pravnomočni dne 16. 1. 2001. Določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) ni mogoče v tem primeru smiselno uporabiti, ker se nanaša na uporabo v zvezi z razmerji, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno in v primerih, ko je ustavno sodišče zakon ali del zakona razveljavilo. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97), na katero se sklicuje tožnik, pa ni razveljavila določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji, ampak je le spremenila dotedanje pravno naziranje upravne in sodne prakse. Okoliščina, da je bila sprejeta spremenjena razlaga te določbe, pa sama zase še ne pomeni razloga za obnovo upravnega postopka po 1. točki 260. člena ZUP. Iz upravnega spisa pa tudi izhaja, da bi tožnik to možnost lahko izkoristil, če bi sledil pravnemu pouku v odločbi tožene stranke z dne 4. 1. 2001 in v upravnem sporu uveljavil možnost dokazovanja lojalnosti svojih staršev.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da upravni organ ni zaslišal tožnika in predlaganih prič in navaja, da je že v času pritožbe uveljavljal, da upravni organ ni zaslišal prič. Iz upravnega spisa pa izhaja, da tožnik v upravnem postopku do izdaje odločbe organa prve stopnje z dne .... oziroma odločbe tožene stranke z dne ... ni navedel dokazov v zvezi z lojalnostjo svojih staršev oziroma ni v upravnem postopku zatrjeval in dokazoval njihove lojalnosti. Zaradi tega tudi ni mogoče govoriti o tem, da v upravnem postopku ni imel možnosti uporabiti že predloženih in predlaganih dokazov. Sodišče je pri svoji odločitvi zato upoštevalo ustaljeno sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 397/2000 z dne 9. 10. 2002).

Tožnik v tožbi tudi opozarja, da se tožena stranka sklicuje na napačno označbo (številka in datum) odločb organa prve stopnje. To pomoto pri povzemanju številke in datuma odločbe organa prve stopnje bo lahko tožena stranka popravila s sklepom o popravi v smislu 223. člena ZUP.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.