Jedro

Prodaja kmetijskih zemljišč

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke ter stranskega intervenienta na njeni strani se delno ugodi, v preostalem se zavrneta, in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi: »I. Ugotovi se, da je prišlo med toženko M.K. kot prodajalko in tožnikom F.V. kot kupcem do sklenitve prodajne pogodbe toženki tedaj do celote lastnih parcel št. 150/1, 150/2, 193/1, 193/2, 194, 196/1, 196/3, 197/1, 197/2, 198/0, 201/1 in 201/2, k.o. SP, toženki do 19705/67149 solastne parcele št. 149/1 iste k.o. in toženki do 2449/5824 solastne parcele št. 149/2 iste k.o. za kupnino 235.000,00 EUR dne 9. 4. 2004, ko je toženka prejela obvestilo o tožnikovem sprejemu njene prodajne ponudbe teh deležev teh nepremičnin, oglašene pred Upravno enoto SB pod opr. št. 4/25-466-32/2004 v času med 2. 3. 2004 in 1. 4. 2004, vse pod odložnim pogojem odobritve pristojne Upravne enote.

II. Tožbeni zahtevek, ki glasi: „Toženka M.K. je dolžna v 15 dneh pod izvršbo izstaviti tožniku F.V. zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo pri parc. št. z ID znaki 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11., 12., 13. in 14. mogoča vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke F.V., EMŠO ... do celote, pri parc. št. z ID znakom 15. v korist tožeče stranke F.V., EMŠO ... do 19705/67149 in pri parc. št. z ID znakom 16. (ID osnovnega položaja 1307516) v korist tožeče stranke F.V., EMŠO 2207953500346 do 2449/5824 in mu te nepremičnine v prodanih deležih izročiti v posest oz. soposest, vse ob istočasni izpolnitvi obveznosti tožnika F.V. plačati tožnici kupnino po pogodbi iz 1. točke te sodbe v višini 235.000,00 EUR, sicer bo to listino po pravnomočnosti odločbe Upravne enote o odobritvi pogodbe iz 1. točke te sodbe nadomestila ta sodba.“ se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 6.407,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2009 do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.916,08 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

V. Stranski intervenient sam krije svoje pravdne stroške.«

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.642,47 EUR, po poteku teka roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni stranskemu intervenientu plačati njegove stroške pritožbenega postopka v višini 2.440,18 EUR, po poteku teka roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo med toženo stranko kot prodajalko in tožečo stranko kot kupcem do sklenitve prodajne pogodbe toženi stranki tedaj do celote lastnih parcel št. 150/1, 150/2, 193/1, 193/2, 194, 196/1, 196/3, 197/1, 197/2, 198/0, 201/1 in 201/2, vse k.o. SP, toženi stranki do 19705/67149 solastne parcele št. 149/1 iste k.o. in toženi stranki do 2449/5824 solastne parcele št. 149/2 (v nadaljevanju sporne nepremičnine), za kupnino 235.000,00 EUR dne 9. 4. 2004, ko je tožena stranka prejela obvestilo tožeče stranke o sprejemu njene prodajne ponudbe teh deležev teh nepremičnin, oglašene pred Upravno enoto SB pod opr. št. 4/25-466-32/2004 v času med 2. 3. 2004 in 1. 4. 2004, vse pod odložnim pogojem odobritve pristojne upravne enote (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo pri spornih nepremičninah, tudi pri nepremičnini parc. št. 193/6 in parc. št. 201/3, obe k.o. SP, mogoča vknjižba (so)lastninske pravice v korist tožeče stranke in ji te nepremičnine v prodanih deležih izročiti v posest oziroma soposest, vse ob istočasni izpolnitvi obveznosti tožeče stranke plačati toženi stranki kupnino po pogodbi iz 1. točke izreka prvostopenjske sodbe v višini 235.000,00 EUR, sicer bo to listino nadomestila izpodbijana sodba (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 6.407,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2009 do plačila (III. točka izreka), ter ji v istem roku povrne še njene pravdne stroške v znesku 21.699,33 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta tožena stranka ter stranski intervenient na njeni strani iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje ugodilo ugotovitvenemu zahtevku. Prepričana je namreč, da glede na stališča v načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, da je prodajna pogodba med prodajalcem in prejemnikom ponudbe sklenjena takrat, ko prodajalec prejme izjavo o sprejemu ponudbe, vendar pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote, tožeča stranka pravnega interesa na ugotovitev, da je bil sklenjen zavezovalni pravni posel, nima. Pravno korist lahko namreč uveljavi le z dajatvenim tožbenim zahtevkom, s katerim sporna kmetijska zemljišča dobi v last in posest. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek iz I. točke izpodbijane sodbe potrebno zavreči. S postavitvijo dajatvenega zahtevka je tožeča stranka namreč izključila svoj pravni interes za ugoditev postavljenemu ugotovitvenemu zahtevku. Tudi sicer pa sta pravna teorija in sodna praksa že večkrat zavzeli stališče, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni, kadar lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatvenim zahtevkom (III Ips 51/2005). Tožena stranka sicer pritrjuje, da se položaj tožeče stranke, ki je svoj pravni položaj z vložitvijo predmetne tožbe v letu 2004 zavarovala v skladu s takrat prevladujočo sodno prakso ter prakso upravnih organov, po sprejemu načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS ne sme poslabšati, vendar pa meni, da bi že po objavi tega mnenja, sprejetega na občni seji 6. 4. 2012, morala pri upravni enoti zahtevati odobritev pravnega posla. Po poteku 60 dnevnega roka po pravnomočnosti sodbe bo tožeča stranka z zahtevkom za odobritev pravnega posla po prepričanju pritožbe namreč prekludirana. Z ozirom, da Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ne omogoča, da bi sodišče presojalo vprašanje odobritve prodajne pogodbe za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker skladno s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP ni prekinilo predmetnega pravdnega postopka in počakalo, da bo o odobritvi prodajne pogodbe pravnomočno odločeno v upravnem postopku. Glede na to, da je Upravna enota Slovenska Bistrica z odločbo z dne 9. 5. 2006 že odobrila prodajno pogodbo, dne 2. 2. 2005 sklenjeno med toženo stranko in stranskim intervenientom za ista kmetijska zemljišča, ki so predmet te pravde, in je ta odločba že pravnomočna ter izvršljiva, stranski intervenient pa na tej pravni podlagi že osem let vknjižen kot (so)lastnik spornih nepremičnin in jih ima v posesti, pa tožena stranka utemeljeno dvomi, da bo tožeča stranka v upravnem postopku uspešna. Ker šele po odobritvi prodajne pogodbe v upravnem postopku akceptant (kupec) od prodajalca (ponudnika) lahko zahteva izstavitev dovolila za prenos lastninske pravice, pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zmotno pa je ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo tudi v zvezi z zahtevkom za plačilo, o katerem je določeno v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Z ozirom na to, da je tožeča stranka ob izpolnitvi vseh pogojev iz 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dejansko sama izvršila pobot, tožena stranka pa je glede na svojo izjavo v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2014, ko je predlagala, »da sodišče tožbeni zahtevek pod točko III. v celoti zavrne zaradi uveljavljenega pobota, danega s strani tožeče stranke v pobotni izjavi z dne 8. 9. 2014,« tak materialnopravni pobot sprejela, je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe zahtevku tožeče stranke za plačilo zmotno ugodilo. Zmotno pa je uporabljeno materialno pravo tudi glede stališča prvostopnega sodišča, da toženi stranki ne gredo obresti od dneva, ko je bila sklenjena prodajna pogodba med pravdnima strankama. V primeru izpolnitve odložnega pogoja bi skladno z drugim odstavkom 59. člena OZ pogodba med strankama namreč učinkovala od trenutka sklenitve, torej od 9. 4. 2004 dalje, zakonske zamudne obresti pa so po mnenju pritožbe ustrezna odmena za spremembo tržne cene za obdobje od sklenitve pogodbe do vložitve predmetne pritožbe. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da v smislu 347. člena ZPP razpiše obravnavo ter nato pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne vse zahtevke, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje, pritožbene stroške pa naj obravnava kot nadaljnje pravdne stroške.

4. Tudi stranski intervenient v svoji pritožbi izpostavlja, da tožeča stranka za ugotovitveni zahtevek nima podlage. Glede na pristojnost upravne enote, da odloči, ali so izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev prodajne pogodbe, postavitev ugotovitvenega zahtevka sploh ni potrebna, četudi je v mnenju Vrhovnega sodišča RS izraženo drugače. Ne glede na spremembo sodne prakse tožeča stranka po prepričanju stranskega intervenienta namreč ne potrebuje pravnomočne ugotovitve sodišča glede sklenjene prodajne pogodbe, saj gre v tem delu za vprašanje, ki ga v okviru odobritve pravnega posla opravi pristojna upravna enota. Sodišče prve stopnje bi zato moralo spremembo I. točke tožbenega zahtevka ne glede na določilo 186. člena ZPP zavrniti. Glede na to, da odločanje o odobritvi pravnega posla ne sodi v sodno pristojnost, pa je z odločanjem o ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je potrebno izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljaviti, tožbo v tem delu pa zavreči. Glede na to, da sodišče skladno z 2. členom ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je v I. točki izreka, brez da bi tožeča stranka podala tak tožbeni zahtevek, odločilo tudi »vse pod odložnim pogojem odobritve pristojne upravne enote,« prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tudi sicer pa bi tožeča stranka v razmerju do tožene stranke izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni del pravnega posla) lahko zahtevala šele po tem, ko bi izposlovala odobritev pristojne upravne enote. To pa bi morala zahtevati najkasneje takrat, ko so ji na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 postale znane posledice spremenjene sodne prakse glede vprašanja sklenitve prodajne pogodbe na podlagi določil ZKZ. Ker tega tožeča stranka ni storila, »razpolagalnega zahtevka« ne more več utemeljeno postaviti. Z ugoditvijo temu dajatvenemu zahtevku pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo tudi nekaj, česar ne more izpolniti. Ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka predmetne nepremičnine kasneje odtujila in so te sedaj last stranskega intervenienta, tožena stranka zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla ne more izpolniti. Nima namreč razpolagalne sposobnosti. Z ugoditvijo dajatvenemu delu tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje zašlo tudi v bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je določilo prvega odstavka 190. člena ZPP, ki se v primeru spora o stvarnih pravicah ne more uporabiti, nepravilno uporabilo. Izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila pa ne more nadomestiti niti sodba, saj je ta neizvršljiva. Glede na zemljiškoknjižno stanje se tožeča stranka na njeni podlagi namreč ne bo mogla vpisati kot lastnik. Upoštevaje določbo 22. člena ZKZ pa je odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe vsaj preuranjena. Glede na navedeno stranski intervenient sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in I. točko tožbenega zahtevka zavrže, II., III. in IV. točko tega zahtevka pa zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov stranskega intervenienta oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov stranskega intervenienta, podrejeno pa naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje, pritožbene stroške stranskega intervenienta pa smatra kot nadaljnje stroške tega postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi pritožbena izvajanja tožene stranke ter stranskega intervenienta v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijane sodbe.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradoma upoštevnih in s pritožbama uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka sodišče druge stopnje po tako opravljenem preizkusu ne ugotavlja. Ob tem, ko odločitev o ugotovitvenem zahtevku v I. točki izreka vzdrži kot pravno pravilna, pa prvostopenjske odločitve o dajatvenem zahtevku v II. točki izreka kot takšne ni mogoče podpreti. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter izročitev spornih nepremičnin v posest namreč potrebno kot neutemeljen zavrniti, kar je narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

8. Z izpodbijano sodbo je v obravnavani zadevi odločeno drugič. Prvotni tožbeni zahtevek je bil na podlagi sodbe sodišča prve stopnje II P 485/2004 z dne 2. 6. 2005 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 2779/2005 z dne 14. 2. 2006 sprva pravnomočno zavrnjen. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 433/2006 z dne 4. 12. 2008 ter sklepa naslovnega sodišča I Cp 10/2009 z dne 10. 2. 2009 je bila zadeva vrnjena v novo sojenje na prvo stopnjo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje o (spremenjenemu) tožbenemu zahtevku odločilo z izpodbijano sodbo, upoštevaje pri tem načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 glede prodaje kmetijskih zemljišč skladno z določbami ZKZ.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka skladno z določili ZKZ pri pristojni upravni enoti (UE S. B.) 1. 3. 2004 podala ponudbo za prodajo spornih kmetijskih zemljišč. Ta je bila nabita na oglasni deski upravne enote od 2. 3. 2004 do 1. 4. 2004 (prva prodajna ponudba) in so jo v 30 dnevnem roku za sprejem ponudbe (četrti odstavek 20. člena ZKZ) s pisno izjavo sprejeli tožeča stranka, stranski intervenient J.Č. ter D.P.. O tem je upravna enota z obvestilom z dne 6. 4. 2004 (priloga A6) obvestila toženo stranko. Tožeča stranka je toženo stranko z dopisom z dne 14. 5. 2004 pozvala k sklenitvi prodajne pogodbe, tožena stranka pa je sklenitev te pogodbe z dopisom z dne 27. 5. 2004 (priloga B3) zavrnila.(1) V posledici navedenega je tožeča stranka kot edina izmed sprejemnikov ponudb v skladu s takrat prevladujočo prakso sodišč in upravnih organov(2) dne 28. 5. 2004 vložila predmetno tožbo. S to je prvotno zahtevala sklenitev prodajne pogodbe glede spornih nepremičnin ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Dne 7. 12. 2004, torej že v teku predmetne pravde, je tožena stranka podala novo (ne povsem identično) ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč (druga prodajna ponudba), ki je bila objavljena na oglasni deski upravne enote od 8. 12. 2004 do 7. 1. 2005. To so s pisno izjavo sprejeli stranski intervenient J.Č., D.P. in M.P.. Na podlagi sprejema druge prodajne ponudbe je stranski intervenient s toženo stranko dne 2. 2. 2005 sklenil prodajno pogodbo (priloga B11) in se po pridobitvi odobritve upravne enote tudi vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik prodanih parcel z učinkom od 20. 7. 2007 (priloga B12). V posledici navedenega je tožeča stranka zoper toženo stranko in stranskega intervenienta 21. 8. 2009 vložila izbrisno tožbo z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da je pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki, nična, ker nasprotuje moralnim načelom.

10. Vrhovno sodišče RS je z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji 6. 4. 2012 (v nadaljevanju načelno pravno mnenje) poenotilo do tedaj raznoliko sodno prakso glede sodnega varstva položaja udeležencev v postopku prodaje kmetijskih zemljišč skladno z veljavnim ZKZ. Z ozirom, da je zavzelo stališče, da je prodajna pogodba kot posel obligacijskega prava sklenjena s trenutkom, ko ponudnik prejeme izjavo o sprejemu ponudbe pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote, ki predstavlja dodatno predpostavko za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla in je sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem vprašanju odločalo kot o predhodnem vprašanju, je tožeča stranka s pripravljalo vlogo z dne 26. 9. 2014 tožbo v predmeti zadevi skladno z izraženim stališčem ustrezno spremenila. Tako sedaj uveljavlja ugotovitev, da je bila prodajna pogodba glede spornih nepremičnin med pravdnima strankama sklenjena z obvestilom tožene stranke o sprejemu njene prve prodajne ponudbe, ter zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebnega za vknjižbo (so)lastninske pravice pri teh nepremičninah na njeno ime, ter izročitev teh nepremičnin v (so)posest (dajatveni zahtevek), vse ob sočasni izpolnitvi obveznosti tožeče stranke za plačilo kupnine v višini 235.000,00 EUR, sicer bo zemljiškoknjižno dovolilo po pravnomočnosti odločbe pristojne upravne enote o odobritvi pogodbe nadomestila zahtevana sodba.

11. V kolikor je ob tako formuliranem zahtevku za sodno varstvo pritožbeno sporen pravni interes tožeče stranka za uveljavitev ugotovitvenega zahtevka, naslovno sodišče glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v načelnem pravnem mnenju, da kupec od prodajalca ne more zahtevati ponovne sklenitve prodajne pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), lahko pa z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahteva od sodišča, naj ugotovi, da je bila med njima sklenjena pogodba z vsebino, kot izhaja iz ponudbe in sprejema ponudbe, ugotavlja, da tožeča stranka takšnega interesa sicer ni bila dolžna posebej izkazati, je pa njen pravni interes tudi za samostojno uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka nedvomno podan in je utemeljen že z razlogi, ki so narekovali vložitev predmetne tožbe. Vprašanje, ali je bila prodajna pogodba glede spornih kmetijskih zemljišč med pravdnima strankama sklenjena, je za pravno presojo utemeljenosti dajatvenega zahtevka predhodne narave, vendar pa se glede na določbo tretjega odstavka 181. člena ZPP odločitev o tem prejudicialnem razmerju, če je razpravljajoče sodišče za tak zahtevek stvarno pristojno in če je za odločanje o takšnem zahtevku predpisana ista vrsta postopka, kar je v obravnavani zadevi oboje podano, lahko uveljavlja tudi z učinki pravnomočnosti, s t.i. vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Tega je v obravnavani zadevi postavila tudi tožeča stranka. Ker se s postavitvijo takšnega zahtevka niti sodišče niti tožena stranka ne obremenjuje z novim procesnim gradivom, saj bi se sodišče o prejudicialnem pravnem razmerju moralo izreči tudi v kolikor vmesni ugotovitveni zahtevek ne bi bil postavljen, sodišče prve stopnje v prepričanju, da je dajatveni zahtevek utemeljen, pravnega interesa za vložitev ugotovitvenega zahtevka ni bilo dolžno ugotavljati. Procesno predpostavko pravnega interesa namreč nadomešča že pogoj prejudicialnosti.(3) Ker pa ta pogoj ob pravilni uporabi materialnega prava, ki narekuje zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter izročitev spornih nepremičnin v posest, odpade, pa naslovno sodišče z ozirom, da tožeča stranka ugotovitveni zahtevek uveljavlja z namenom, da pri upravni enoti na tej osnovi v prekluzivnem roku iz prvega odstavka 22. člena ZKZ lahko zahteva odobritev sporne prodajne pogodbe, nima pomislekov, da je tak pravni interes tožeče stranke podan. V tej povezavi pritožbeno zatrjevana kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

12. Skladno z načelnim pravnim mnenjem je zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritve pravnega posla iz 22. člena ZKZ sicer izpolnjena že, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe. Vendar pa ne gre spregledati, da raznolikost stališč glede razlage določb ZKZ o postopku prodaje kmetijskih zemljišč v praksi sodišč in upravnih organov pred sprejemom načelnega pravnega mnenja ne sme iti v škodo oseb, udeleženih v postopkih prodaje kmetijskih zemljišč, ki so se odvijali na podlagi veljavnega ZKZ in so bili v času sprejema načelnega pravnega mnenja zaradi različnih spornih vprašanj v različnih fazah postopka. Tožeča stranka, ki skladno s takrat prevladujočo prakso sodišč in upravnih organov po sprejemu prve prodajne ponudbe tožene stranke, ko je še veljalo prepričanje, da s tem prodajna pogodba ni bila sklenjena (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu v predmetni zadevi II Ips 433/2006 z dne 4. 12. 2008), pri pristojni upravni enoti v 60 dnevnem roku iz prvega odstavka 22. člena ZKZ ni zahtevala odobritve prodajne pogodbe, temveč je v okviru tega roka vložila predmetno tožbo, z zahtevkom za odobritev spornega pravega posla, ker ga ni uveljavljala že takoj po sprejemu načelnega pravnega mnenja, zato ne more biti prekludirana, kot zmotno meni tožena stranka. Odobritev sporne prodajne pogodbe bo tožeča stranka zato lahko pravočasno uveljavljala še v 60 dneh po pravnomočni odločitvi v predmetni zadevi. Sklep o nasprotnem bi namreč izjalovil pomen pravice do sodnega varstva kot ustavno varovanega procesnega jamstva (23. člen Ustave RS). Ker po obrazloženem brez pravnomočne ugotovitve o tem, da je bila prodajna pogodba v zvezi s spornimi kmetijskimi zemljišči na podlagi prve prodajne ponudbe tožene stranke med pravdnima strankama sklenjena pod odložnim pogojem odobritve pristojne upravne enote, tožeča stranka s prekluzivnim rokom za podajo vloge za odobritev pravnega posla iz prvega odstavka 22. člena ZKZ ne bo varovana, pa ne vzdrži tudi prepričanje stranskega intervenienta, da tožeča stranka pravnomočne ugotovitve sodišča glede sklenjene prodajne pogodbe ne potrebuje, saj gre v tem delu za vprašanje, ki ga v okviru odobritve pravnega posla obravnava upravna enota. Takšnega pritožbenega naziranja ne gre sprejeti sploh glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS s sodbo II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, kjer so že zastopana stališča kot v kasneje sprejetem načelnem pravnem mnenju. V tej zadevi, kjer tožeča stranka, enako kot v obravnavanem primeru, v skladu s prevladujočo sodno prakso v 60 dnevnem roku ni vložila zahteve za odobritev pravnega posla, ampak tožbo za sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je Vrhovno sodišče RS sicer pritrdilo stališču višjega sodišča, da kupec ne more od prodajalca zahtevati ponovne sklenitve prodajne pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), ampak lahko le z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahteva od sodišča, naj ugotovi, da je bila med njima sklenjena pogodba z vsebino, kot izhaja iz ponudbe in sprejema ponudbe. Vendar pa je zaradi zagotovitve pravne varnosti, ker tožeča stranka v primeru zavrnitve zahtevka zaradi poteka 60 dnevnega roka ne bi več mogla zahtevati odobritve pravnega posla, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je potrdilo prvostopenjsko odločitev o utemeljenosti zahtevka za sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. S tem je omogočilo tožeči stranki, da v 60 dneh od pravnomočnosti odločbe pred upravno enoto zahteva odobritev pravnega posla.

13. Z ugotovitvijo, da je bila prodajna pogodba v postopku prodaje kmetijskih zemljišč po določilih ZKZ med pravdnima strankama sklenjena, pa v nasprotju s prepričanjem stranskega intevenienta tudi v pristojno odločanje upravnega organa ne more biti poseženo. Glede na jasna stališča Vrhovnega sodišča RS v načelnem pravnem mnenju kot tudi že v sodbi II Ips 369/2010, da se tak ugotovitveni zahtevek ob zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila lahko uveljavlja kot vmesni ugotovitveni zahtevek, medtem ko upravna enota v postopku odobritve pravnega posla odloča o dodatnem pogoju k predpostavkam za veljavnost zavezovalnega pravnega posla, namreč ne more biti dvoma, da je za uveljavljanje takšnega zahtevka, tudi v kolikor se ob izkazanem pravnem interesu uveljavlja samostojno, podana sodna pristojnost (18. člen ZPP). Kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne more biti podana.

14. Skladno s 186. členom ZPP uveljavljanje vmesnega ugotovitvenega zahtevka predstavlja t.i. privilegirano spremembo tožbe, za katero privolitev tožene stranke ni potrebna, takšno spremembo pa sodišče mora dovoliti,(4) kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. V kolikor sprememba tožbe ne zadeva zgolj ugotovitvenega zahtevka (zahtevek na plačilo), sicer pravilno sklicujoč se na prvi odstavek 185. člena ZPP, saj je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje takšna odločitev smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.(5) V povezavi z dovoljeno spremembo tožbe pritožbeno zatrjevana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

15. Izhajajoč iz načelnega pravnega mnenja so pravni učinki ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč ter sprejema te ponudbe skladno z določili ZKZ jasni. Ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, podana na podlagi 20. člena ZKZ, ponudnika v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena istega zakona zavezuje in vezanosti nanjo na podlagi prvega odstavka 25. člena OZ ne more izključiti. S prejemom izjave o sprejemu ponudbe je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožena stranka pri pristojni upravni enoti podala prodajno ponudbo (prva prodajna ponudba) glede spornih kmetijskih zemljišč z v 20. členu ZKZ zahtevano vsebino, tožeča stranka pa je takšno ponudbo pravočasno sprejela (tretji odstavek 20. člena ZKZ). Tudi zadržkov v zvezi s prodajo spornih nepremičnin z vidika varovanja kulturne dediščine skladno s takrat veljavnim Zakonom o varstvu kulturne dediščine (63. in 64. člen ZVKD)(6) sodišče prve stopnje ne ugotavlja. O tem je zavzelo stališče že tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 433/2006(7) in ga izpodbijana sodba povzema, pritožba pa ga ne prereka. Glede na navedeno je zaključek, da je bila med pravdnima strankama prodajna pogodba glede spornih kmetijskih zemljišč sklenjena pod odložnim pogojem odobritve pristojne upravne enote, ko je tožena stranka prejela obvestilo tožeče stranke o sprejemu njene (prve) prodajne ponudbe, potrebno podpreti kot pravilen. Z dostavkom v I. točki izreka, da je sporna pogodba sklenjena »pod odložnim pogojem odobritve pristojne upravne enote,« pa tožbeni zahtevek, sploh ko sta zavezovalni in razpolagalni pravni posel v kavzalnem razmerju in je tožeča stranka smiselno enako zahtevala v 2. točki tožbenega predloga (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 26. 9. 2014, list. št. 209) z dikcijo, da bo zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila ta (prvostopenjska) sodba po pravnomočnosti odločbe pristojne upravne enote o odobritvi sporne pogodbe, zato ni prekoračen. To velja sploh, ko je v Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 369/2010, z namenom, da sodno odločanje ne bi posegalo v pristojno odločanje upravne enote v odobritvenem postopku, dostavek, da se prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodbe opravi šele potem, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri upravna enota, očitno v prepričanju, da v luči zagotavljanja pravne varnosti udeležencev v sodnih postopkih, ki so, kakor tudi predmetni, po sprejemu načelnega pravnega mnenja še odprti, to ni v nasprotju z načelom dispozitivnosti, v skladu s katerim sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), v izrek sodbe dodalo samo.

16. Ko se po obrazloženem pokaže, da je odločitev o ugotovitvenem zahtevku v I. točki izreka izpodbijane sodbe utemeljena in s procesnimi kršitvami ni obremenjena, pa odločitve sodišča prve stopnje o dajatvenem zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter izročitev spornih nepremičnin v posest z ozirom na nesporno dejstvo, da je ob instančni presoji predmetne zadeve zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin oziroma njihovega pretežnega dela stranski intervenient, ni mogoče podpreti kot pravno pravilne.

17. V obravnavani zadevi gre za primer, ko je tožena stranka po vložitvi tožbe odtujila nepremičnine o katerih teče pravda. V prvem odstavku 190. člena ZPP je sicer določeno, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Vendar pa uporaba tega določila ne pride v poštev, ko gre za tožbo o določeni obligacijski pravici glede določene stvari (na primer tožbo na izpolnitev prodajalčeve obveznosti izročitve stvari iz prodajne pogodbe), pa tožena stranka v teku pravde odsvoji stvar, ki je predmet prodajne pogodbe. Z odtujitvijo stvari pasivna stvarna legitimacija tožene stranke namreč ne preneha.(8) Na podlagi sporne prodajne pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla se je tožena stranka zavezala prenesti lastninsko pravico na spornih nepremičninah na tožečo stranko, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo toženi stranki plačala določeno kupnino. Pravilno sodišče prve stopnje pojasnjuje, da naknadna sklenitev in realizacija prodajne pogodbe s tretjo osebo na obligacijskopravno zavezo prodajalca, da lastninsko pravico prenese na kupca, izpolnitev katere tožeča stranka s predmetno tožbo tudi zahteva, ne vpliva. Obstoj te zaveze pa tudi ni odvisen od vprašanja, ali jo prodajalec še lahko veljavno izpolni. Za prenos lastninske pravice na nepremičnini na pravnoposlovni podlagi je zraven veljavnega zavezovalnega pravnega posla potreben še veljavni razpolagalni pravni posel ter na tej osnovi vpis v zemljiško knjigo. Slednji je sicer konstitutivnega pomena, vendar ga lahko na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila predlaga sam pridobitelj (40. člen Stvarnoprvnega zakonika - v nadaljevanju SPZ in 49. člen SPZ). Z izpodbijano sodbo toženi stranki naložena izdaja zemljiškoknjižnega dovolila zgolj izhajajoč iz sicer pravilnega prepričanja, da se ji s tem nalaga le izpolnitev s sporno prodajno pogodbo prevzete obligacijske obveznosti, sicer ni problematična. Ker pa je potrebno izhajati tudi iz učinkov pravnomočnosti sodnih odločb, pa ob relevantnih določbah stvarnega in zemljiškoknjižnega prava odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka ne more vzdržati.

18. Ne gre namreč spregledati, da s tožbo zahtevano zemljiškoknjižno listino po poteku roka za prostovoljno izpolnitev s pravnomočno sodbo naložene obveznosti nadomesti prav ta pravnomočna odločba. Z ozirom, da zemljiškoknjižno dovolilo zajema razpolagalni pravni posel kot posel stvarnega prava, ki neposredno učinkuje na obstoječo lastninsko pravico in jo prenaša iz premoženja ene osebe (odsvojitelja) v premoženje druge osebe (pridobitelja), stranski intervenient v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi učinki pravnomočnosti izpodbijane sodbe nadomestili stvarnopravno razpolaganje tožene stranke, ki pa ga slednja ob pravilni uporabi materialnega prava, ker je s prenosom lastninske pravice na spornih nepremičninah na stranskega intervenienta izgubila razpolagalno sposobnost, ne bi mogla veljavno opraviti. Drži, da se lastnik individualno določene stvari lahko za prenos lastninske pravice na tej stvari večkrat veljavno zaveže (zavezovalni pravni posel), vendar pa lahko tako prevzeto obveznost izhajajoč iz temeljnega načela stvarnega prava, da nihče ne more prenesti več pravic kot jih ima sam, veljavno izpolni le enkrat (razpolagalni pravni posel). Pomanjkanje razpolagalne sposobnosti za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na tožečo stranko pa s pravnomočnostjo sodbe ni mogoče sanirati. Četudi je bila v predmetni zadevi potrebna sodna intervencija, to ne vpliva na zaključek, da je v tej pravdi odprto vprašanje pridobitve lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi in bo pravnomočna sodba nadomestila zgolj manjkajoče predpostavke za pridobitev lastninske pravice na tej pravni osnovi. Čeprav zemljiškoknjižno sodišče pravnomočni sodbi lastnosti zemljiškoknjižne listine ne more odreči (5. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1),(9) pa z ozirom na načelo pravnega prednika, uveljavljeno v zemljiškoknjižnem pravu (9. člen ZZK-1),(10) ker je zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin sedaj stranski intevenient, na kar ta v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, izvedba takšne pravnomočne odločbe v zemljiški knjigi niti ne bi bila izvedljiva (147. člen ZZK-1)(11) Na navedeno je v predmetni zadevi v sklepu II Ips 433/2006 izrecno opozorilo že tudi Vrhovno sodišče RS.(12) Zavzelo je stališče, da morajo biti v pravdnem postopku ugotovljene vse okoliščine, ki so pogoj za izvedbo pravnomočne sodbe v zemljiški knjigi. Le če so vsi pogoji izpolnjeni, kar pa po zgoraj obrazloženem v obravnavani zadevi ni moč ugotoviti, lahko sodba nadomesti zahtevano zemljiškoknjižno listino (dovolilo).

19. Tožeča stranka je zoper zoper toženo stranko in stranskega intervenienta na pasivni strani 21. 8. 2009 že vložila izbrisno tožbo z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, da je pogodba, ki sta jo na podlagi nove (druge) prodajne ponudbe tožene stranke dne 2. 2. 2005 sklenili tožena stranka kot prodajalec in stranski intervenient kot kupec in je bila odobrena s strani pristojne upravne enote, nična, ker nasprotuje moralnim načelom. O tem vprašanju glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS s sklepom II Ips 317/2014 z dne 5. 2. 2015 (priloga C3) sicer še ni pravnomočno odločeno. V kolikor bo tožeča stranka v tej pravdi uspela, pa bo zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter izročitev spornih nepremičnin v posest na podlagi pravnomočnega ugotovitvenega izreka izpodbijane sodbe v zvezi s predmetno odločitvijo naslovnega sodišča ter po odobritvi zavezovalnega pravnega posla pri pristojni upravni enoti lahko uveljavila z novo tožbo na podlagi spremenjenih okoliščin (sklicujoč se na dejstvo, da prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah na temelju prodajne pogodbe, na podlagi nove (druge) prodajne ponudbe tožene stranke dne 2. 2. 2005 sklenjene med toženo stranko kot prodajalcem in stranskim intervenientom kot kupcem ter odobrene s strani pristojne upravne enote, ni bil veljavno opravljen in je bilo posledično vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje). V načelnem pravnem mnenju in že v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 369/2010 je izraženo stališče, da je soglasje pristojne upravne enote dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla, ki ga sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju. Ker takšno stališče narekuje zaključek, da sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem pomeni, da je učinkovanje pogodbe zadržano in učinek pogodbe nastopi šele z izpolnitvijo pogoja (drugi odstavek 59. člena OZ), desetletni zastaralni rok v 350. členu OZ določen za uveljavljanje zahtevka za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila pred odobritvijo zavezovalnega pravnega posla pri pristojni upravni enoti namreč ne more začeti teči. 20. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo odločitve o stroških postopka. V tem okviru pa je naslovno sodišče presojalo tudi odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe, saj tožeča stranka plačilo v višini 6.407,95 EUR s pripadki uveljavlja iz naslova toženi stranki že poravnanih stroškov predmetnega pravdnega postopka. Po zavrnitvi dajatvenega dela tožbenega zahtevka s predmetno sodbo naslovno sodišče pravdni uspeh tožeče stranke ocenjuje kot polovičen (50%). Tožeči stranki so bili z izpodbijano sodbo pravdni stroški že priznani v skupni višini 21.699,33 EUR, takšne stroškovne odmere pa pritožbi ne prerekata. Glede na dosežen pravdni uspeh je tožeča stranka tako upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 10.849,66 EUR.

21. Toženi stranki je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP kot stroške potrebne za pravdo priznalo stroške njenega pooblaščenca skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), in sicer: 2000 točk za odgovor na tožbo po tar. št. 18/1 OT, 50 točk za vlogo z dne 21. 9. 2004 po tar. št. 19/4 OT, 100 točk za narok za ugovor zoper začasno odredbo po tar. št. 27/8 OT v zvezi s tar. št. 20 OT, 2000 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 28. 2. 2005 po tar. št. 20/1 OT ter 200 točk za urnino po prvem odstavku 7. člena OT, 1000 točk za ugovor zoper sklep o začasni odredbi po tar. št. 27/2 OT v zvezi s tar. št. 18 OT, 1000 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 29. 3. 2005 po tar. št. 20/2 OT ter 400 točk za urnino po prvem odstavku 7. člena OT, 1000 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 2. 6. 2005 po tar. št. 20/2 OT, 2500 točk za pritožbo po tar. št. 21/1 OT, 50 točk za vlogo z dne 24. 10. 2005 po tar. št. 19/4 OT, 50 točk za vlogo - prošnjo za prednostno reševanje po tar. št. 19/4 OT, 1500 točk za pripravljalno vlogo z dne 16. 10. 2009 po tar. št. 19/2 OT, 50 točk za vlogo - predlog za nadaljevanje postopka po tar. št. 19/4 OT, 1000 točk za pripravljalno vlogo z dne 8. 9. 2014 po tar. št. 19/3 OT, 1000 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 2. 10. 2014 po tar. št. 20/2 OT, 149 točk za materialne izdatke po tretjem odstavku 13. člena OT (2% do skupne vrednosti storitve do 1000 točk, kar znaša 20 točk, ter 1% od presežka nad 1000 točk, torej od 12.900 točk, kar znaša 129 točk), skupaj torej 14.049 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 6.448,49 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22% DDV na tako opravljene storitve v znesku 1.418,67 EUR, tako da stroški pooblaščenca tožene stranke skupaj znašajo 7.867,16 EUR. Tožena stranka je sodno takso za odgovor na tožbo sicer priglasila kot strošek postopka (priloga B14), vendar iz podatkov spisa ne izhaja, da bi ta bila dejansko plačana. Sodno takso za odgovor na pritožbo z dne 5. 10. 2005 pa tožena stranka krije sama, saj njena izvajanja v tem k odločitvi o izpodbijani odločbi niso v bistvenem pripomogla (sodba in sklep II P 485/2004 z dne 2. 6. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom I Cp 2779/2005 z dne 14. 2. 2006). Z ozirom, da drugih pravdnih stroškov tožena stranka ni priglasila, je glede na 50% pravdni uspeh iz tega naslova upravičena do povrnitve zneska v višini 3.933,58 EUR.

22. Po pobotanju pravdnih stroškov se tako pokaže, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 6.916,08 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V povezavi s stroškovno odločitvijo pa je potrebno obravnavati še zahtevek tožeče stranke iz naslova toženi stranki že plačanih stroškov predmetnega pravdnega postopka, o katerem je odločeno v III. točki izpodbijane sodbe. Te stroške je toženi strani po zatrjevanjih v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2009 tožeča stranka dne 23. 5. 2006 v višini 6.407,95 EUR (prej 1.525.600,00 SIT) plačala na osnovi prvostopenjske sodbe II P 485/2004 z dne 2. 6. 2005 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 2779/2005 z dne 14. 2. 2006, s katero je bil tožbeni zahtevek v predmetni zadevi sprva v celoti pravnomočno zavrnjen. Po odločitvi Vrhovnega sodišča RS s sklepom II Ips 433/2006 z dne 4. 12. 2008 ter naslovnega sodišča s sklepom I Cp 10/2009 z dne 10. 2. 2009, ki je bil toženi stranki vročen 8. 4. 2009, ker je bila zadeva sodišču prve stopnje na tej osnovi vrnjena v novo sojenje, pa je pravni temelj tako opravljenega plačila odpadel. Tožena stranka tako zatrjevanega sicer ni prerekala, vendar pa je zavrnitev tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi predlagala sklicujoč se na pobotno izjavo tožeče stranke, podano dne 8. 9. 2014 v prilogi B22. Iz te izhaja, da je tožeča stranka svojo terjatev do tožene stranke v višini 6.407,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2009 do 19. 9. 2014, ki jo vtožuje v predmetni pravdi (zakonske zamudne obresti terja od 9. 4. 2009 do plačila), pobotala s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke na podlagi pravnomočne sodbe II P 396/2013 v zvezi s sklepom naslovnega sodišča I Cp 438/2014 z dne 22. 7. 2014 (izbrisna tožba) in toženi stranki na njen račun dne 19. 9. 2014 nakazala še razliko v višini 677,83 EUR.

23. Iz zgoraj povzetega izhaja, da je med pravdnima strankama sicer nesporno, da je tožeča stranka toženi stranki na račun njenih pravdnih stroškov v predmetni zadevi dne 23. 5. 2006 že plačala znesek v višini 6.407,95 EUR, ni pa mogoče slediti prepričanju tožene stranke, da je na podlagi pobotne izjave tožeče stranke z dne 8. 9. 2014 do pobotanja vzajemnih denarnih terjatev izven okvirov predmetne pravde dejansko prišlo. Predpostavke za dopustnost materialnopravnega pobota določa 311. člen OZ in so izpolnjene, če sta terjatvi, ki si stojita nasproti, med strankama vzajemni, istovrstni ter zapadli, pravna teorija in sodna praksa pa k naštetim pogojem dodajata še iztožljivost ter likvidnost, pri čemer se kot nelikvidna terjatev razume terjatev, ki je sporna ali še ni določena,(13) takšna pa je bila v trenutku podaje pobotne izjave 8. 9. 2014 tudi terjatev tožeče stranke. Ker so z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi s sklepom II Ips 433/2006 z dne 4. 12. 2008 odpadli učinki pravnomočnosti in je bila zadeva s sklepom naslovnega sodišča I Cp 10/2009 z dne 10. 2. 2009 sodišču prve stopnje vrnjena v novo sojenje, je sicer odpadel pravni temelj dne 23. 5. 2006 toženi stranki opravljenega plačila (tretji odstavek 190. člena OZ). Glede na to, da je v posledici navedenega o pravdnima strankama že nastalih pravdnih stroških potrebno odločati kot o nadaljnjih pravdnih stroških po merilu doseženega pravdnega uspeha v predmetnem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP), ta pa ob podaji pobotne izjave tožeče stranke še ni bil poznan, terjatev tožeče stranke v višini 6.407,95 EUR s pripadki ob podaji pobotne izjave dne 8. 9. 2014 ni bila likvidna. Četudi tožena stranka sicer pravilno opozarja, da za materialnopravno pobotanje zadošča izjava ene stranke (prvi odstavek 312. člena OZ),(14) pa je po obrazloženem potrebno zaključiti, da posledice, ki izvirajo iz pobotanja, ker niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 311. člena OZ, s pobotno izjavo tožeče stranke z dne 8. 9. 2014 niso mogle nastopiti. Navedeno pa vodi v zaključek, da tožeča stranka znesek 6.407,95 EUR utemeljeno uveljavlja, in sicer z zakonskimi z zakonskimi zamudnimi od 9. 4. 2009 do plačila. Najkasneje z vročitvijo razveljavitvenega sklepa naslovnega sodišča I Cp 20/2009 z dne 10. 2. 2009 toženi stranki dne 8. 4. 2009, kot uveljavlja tožeča stranka (prvi odstavek 2. člena ZPP), je namreč šteti, da je ta v smislu določbe 193. člena OZ(15) postala nepoštena.(16)

24. Pravdne stroške je priglasil tudi stranski intervenient (list. št. 221). Čeprav je stranski intervenient pomočnik stranke, ki se ji je v pravdi pridružil, se potrebnost njegovih stroškov presoja samostojno. Skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP mu je sodišče druge stopnje kot stroške potreben za pravdo priznalo stroške njegovega pooblaščenca skladno z OT, in sicer 1000 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 2. 10. 2014 po tar. št. 20/2 OT v zvezi s tar. št. 18 OT in 50 točk za urnino po prvem odstavku 7. člena OT, 50 točk za pripravljalno vlogo z dne 26. 9. 2014 po tar. št. 19/4 OT, saj je v tej navedel le, da v celoti povzema navedbe tožene stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2014, ter 21 točk za materialne izdatke po tretjem odstavku 13. člena OT, skupaj torej 1121 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 514,54 EUR. K temu znesku pa je potrebno prišteti še 22% DDV na opravljene storitve v znesku 113,20 EUR, tako da stroški pooblaščenca stranskega intervenienta skupaj znašajo 627,74 EUR.

25. Glede na dosežen pravdni uspeh tožene stranke (50%) bi stranski intervenient lahko uveljavljal povračilo pravdnih stroškov v višini 313,87 EUR. Vendar pa z oziroma, da se po pobotanju pravdnih stroškov stranskega intervenienta in tožeče stranke pokaže, da bi mogel stranski intervenient tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 10.535,79 EUR, stranski intervenient pravice do povračila stroškov postopka nima.(17)

26. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbama tožene stranke ter stranskega intervenienta na njeni strani skladno s peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo, v preostalem ju je zavrnilo, in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom spremenilo kot je razvidno iz zgornjega izreka.

27. Ker sta tožena stranka ter stranski intervenient na njeni strani s pritožbama deloma uspela, pri čemer je njun pritožbeni uspeh potrebno oceniti kot polovičen, imata skladno z določbo 154. člena ZPP pravico so sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopa. Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroške njenega pooblaščenca skladno z OT, in sicer: 2500 točk za vloženo pritožbo po tar. št. 21/1 OT v zvezi s tar. št. 18 OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.147,50 EUR, ter 22% DDV na tako opravljeno storitev v znesku 252,45 EUR, tako da stroški pooblaščenca tožene stranke skupaj znašajo 1.399,95 EUR. K temu je potrebno prišteti še znesek sodne takse za pritožbo v višini 3.885,00 EUR, tako da pritožbeni stroški tožene stranke skupaj znašajo 5.284,95 EUR. Glede na dosežen uspeh s pritožbo je upravičena do povrnitve zneska v višini 2.642,47 EUR, ki ji ga v roku 15 dni mora plačati tožeča stranka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašenih stroškov za zastopanje na naroku v višini 2000 točk oziroma 918,00 EUR sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo, saj obravnava pred sodiščem druge stopnje ni bila opravljena.

28. Stranskemu intervenientu je kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) potrebno priznati stroške njegovega pooblaščenca po OT, in sicer priglašenih 1.750 točk za vložitev pritožbe po tar. št. 21/1 OT in 27,5 točke za materialne izdatke po tretjem odstavku 13. člena OT, skupaj torej 1.777,5 točke, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 815,87 EUR. K temu je potrebno prišteti še 22% DDV na tako opravljene storitve v znesku 179,49 EUR, tako da stroški pooblaščenca stranskega intervenienta skupaj znašajo 995,36 EUR. K temu je potrebno dodati še znesek sodne takse za pritožbo v višini 3.885,00 EUR, tako da pritožbeni stroški stranskega intervenienta skupaj znašajo 4.880,36 EUR. Glede na dosežen uspeh s pritožbo, ki se ravna po uspehu tožene stranke, pa je stranski intervenient upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 2.440,18 EUR in mu jih v roku 15 dni mora plačati tožeča stranka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

29. Stroške odgovora na pritožbo, glede na to, da ta ni v bistvenem prispeval k rešitvi predmetne zadeve, tožeča stranka krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : V dopisu z dne 27. 5. 2004 tožena stranka pojasni, da na osnovi lokacijske informacije Občine S. B. z dne 25. 3. 2004 in Potrdila o uveljavljanju predkupne pravice z dne 9. 10. 2003 za določene parcele iz ponudbe velja poseben režim iz Zakona o varstvu kulturne dediščine. K prodaji v obsegu, kot je bila objavljena na oglasni deski, zato zahtevanega soglasja Zavoda za varovanje naravne in kulturne dediščine ne bi bilo mogoče dobiti. Pogodba, ki bi vsebovala potrebne spremembe (v tej povezavi je omenjena parcelacija nepremičnine parc. št. 201/1 in parc. št. 193/1, obe k.o. S. P.), se ne bi ujemala s ponudbo, zato je upravna enota ne bi odobrila. V posledici navedenega bo tožena stranka podala novo ponudbo.

Op. št. (2) : Skladno z določbo 22. člena ZKZ sprejemnik ponudbe v 60 dneh po poteku roka za sprejem ponudbe pri upravni enoti poda vlogo za odobritev pravnega posla, ki ji je potrebno priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. V primerih, ko je ponudnik sklenitev takšnega pravnega posla zavračal, je v času vložitve predmete tožbe veljalo, da mora predkupni upravičenec pred vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla najprej iztožiti sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v pravdnem postopku, pristojna upravna enota pa je v tem primeru štela, da rok za vložitev zahteve za odobritev začne teči šele od pravnomočnosti sodbe (sodba II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011, 16. točka obrazložitve).

Op. št. (3) : A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 159. in 160. Op. št. (4) : D. Wedam Lukič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 208 in 209. Op. št. (5) : Prvi odstavek 185. člena ZPP: »Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.« Op. št. (6) : 63. člen ZVKD (predkupna pravica): »(1) Država in lokalna skupnost, na območju katere je spomenik, imata predkupno pravico na spomeniku. (2) Lastnik spomenika mora o nameravani prodaji in o pogojih prodaje pisno obvestiti predkupnega upravičenca iz prejšnjega odstavka. (3) V primeru prodaje spomenika državnega pomena država v 60 dneh sporoči lastniku, ali sprejema prodajno ponudbo. Če te ne sprejme, se do te ponudbe v nadaljnjih 30 dneh opredeli lokalna skupnost iz prvega odstavka tega člena. (4) V primeru prodaje spomenika lokalnega pomena lokalna skupnost v 30 dneh sporoči lastniku, ali sprejema prodajno ponudbo.« 64 člen ZVKD (ničnost prodajne pogodbe v nasprotju z določbami o predkupni pravici): »Pogodba, sklenjena v nasprotju s prejšnjim členom, je nična.« Op. št. (7) : »Zakon o varstvu kulturne dediščine ne vsebuje nobene določbe, ki bi prodajalcu zemljišč, na katerem stojijo spomeniki, nalagala parcelacijo. Zakon v 63. členu določa le, da ima država in lokalna skupnost, na območju katere je spomenik, predkupno pravico. Iz lokacijske informacije z dne 25. 3. 2004, na katero se v dopisu sklicuje tožena stranka in sodišče v svoji obrazložitvi, pa pod točko 4 celo izrecno izhaja, da Občina Slovenska Bistrica na zgoraj navedenih zemljiščih ne bo uveljavljala predkupne pravice. Potrdilo o uveljavljanju predkupne pravice z dne 9. 10. 2003, na katerega se je tožena stranka tekom pravdnega postopka sklicevala, pa sodišču sploh ni bilo predloženo.« Op. št. (8) : Tako A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 228 in 229. Enako A. Galič v članku Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa, št. 41, letnik 2004, str. 5 do 7. Op. št. (9) : 5. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1: »Vknjižba pravic se dovoli na podlagi naslednjih listin: 5. pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiško-knjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga.« Op. št. (10) : 9. člen ZZK-1: »(1) Vpisi so dovoljeni v korist osebe, v katere korist učinkuje listina, ki je podlaga za vpis. (2) Vpisi so dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša.« Op. št. (11) : 147. člen ZZK-1: »Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu, če zakon za posamezne vrste vpisov ne določa drugače.« Op. št. (12) : Za utemeljenost zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine ne zadostuje samo presoja, da je pogodba obligacijskopravno veljavno sklenjena. Upoštevati je treba, da pravnomočni sodbi, ki nadomesti zemljiškoknjižno listino, zemljiškoknjižno sodišče na more odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine. Zato morajo biti v pravdnem postopku ugotovljene vse okoliščine, ki so pogoj za izvedbo obravnavane listine v zemljiški knjigi. Le če so vsi pogoji izpolnjeni, lahko sodba nadomesti zahtevano listino.

Op. št. (13) : Tako M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 392. Op. št. (14) : 312. člen OZ: »(1) Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. (2) Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.« Op. št. (15) : 193. člen OZ: »Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.« Op. št. (16) : Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 5/2011 z dne 20. 3. 2013 (Teorija je sprejela stališče, da mora poštenost pridobitelja obstajati ves čas posesti pridobljenega. Vsi teoretiki s trditvijo, da pridobitelj postane nepošten najkasneje z vložitvijo tožbe, smiselno priznavajo odločilnost trenutka nastanka nepoštenosti. V primerih, ko pridobitelj v času pridobitve ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, je pa to (iz)vedel ali bi moral vedeti pozneje, mora vrniti plodove in plačati zamudne obresti od tega dne in ne šele od dne, ko je prikrajšani vložil zahtevek za vrnitev.) Op. št. (17) : Skladno s stališči pravne doktrine (N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 33, 34) je subjekt stroškovnega zahtevka lahko tudi stranski intervenient, vendar je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov. Če stranka, ki se ji je pridružil, izgubi pravdo, mora nasprotniku povrniti tudi stroške, ki jih je povzročil stranski intervenient, ta pa nikoli nima pravice do povračila stroškov nasproti lastni stranki. Njegovo upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke pa se ravna po enakih merilih, kot veljajo za glavno stranko, ki se ji je pridružil, pri čemer je odločilno načelo končnega uspeha (N. Betetto v že zgoraj navedenem delu, str. 28). Če glavna stranka v pravdi uspe, mora nasprotna stranka stroške povrniti tudi stranskemu intervenientu. V kolikor glavna stranka, ki se ji je intervenient pridružil, v pravdni le deloma uspe, kot je to primer v obravnavani zadevi, pa bi sodišče prve stopnje tožečo stranko kot nasprotno stranko k povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu lahko zavezalo le, v kolikor bi se ob pobotanju priznanih stroškov izkazalo, da mora tožeča stranka stranskemu intervenientu povrniti določen znesek pravdnih stroškov.