Jedro

1. S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom Skupne deklaracije pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr.režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so preje upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), tako ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. 2. Na drugačno presojo v konkretnem primeru ne more vplivati ne sklicevanje tožene stranke, češ da ji je tožeča stranka s konkludentnimi dejanji priznala status imetnice stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ne zatrjevana toženkina vlaganja vanj. Slednja, opravljena z dovoljenjem Podjetja za stanovanjske storitve, ne morejo sanirati nezakonite vselitve. Konkludentnega priznavanja stanovanjske pravice pa tožena stranka ni dokazala. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč sledi, da ji je status imetnice stanovanjske pravice priznavalo le Podjetje za stanovanjske storitve in ne tožeča stranka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja s stališčem, da poveljstva garnizije po 25.6.1991 niso več bila upravičena za razpolaganje s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega fonda. Navaja, da to sledi iz 2. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem je bil predviden postopen prevzem premoženja bivše JLA. Poleg tega je RS s podpisom Brionske deklaracije ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov do 7.10.1991. Ker je bilo toženki stanovanje dodeljeno 2.10.1991, je na veljaven način pridobila stanovanjsko pravico. Sicer pa je tožeča stranka na konkludenten način toženki priznala stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. Nadalje podrobno navaja, iz katerih listinskih dokazov to sledi ter dodaja, da so ji delavci tožeče stranke ob točkovanju stanovanja 28.2.1992 obljubljali, da bodo z njo sklenili najemno pogodbo. Poleg tega je toženka z dovoljenjem Podjetja za stanovanjske storitve, ki upravlja s spornim stanovanjem, veliko vložila v sporno stanovanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je toženi stranki Poveljstvo garnizije Maribor dodelilo sporno stanovanje 1.10.1991. To pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, edino pravno odločilno.

Revizijsko sodišče se namreč pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Glede na revizijska izvajanja je potrebno ponovno poudariti, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. S sprejemom Skupne deklaracije pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k Skupni deklaraciji urejajo le določena področja (npr.režim na meji, varnost meja, carine). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so preje upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), tako ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Opore za drugačno razlago glede prenehanja razpolagalne pravice stanovanjskega organa bivše JLA 25.6.1991 po presoji revizijskega sodišča tudi ni v 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Po 1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Ob takšnem besedilu 1. odst. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije določil 2. in 3. odstavka istega člena ni mogoče razlagati tako, da bi zveznim organom, t.j. v konkretnem primeru organu JLA, ostala razpolagalna pravica na stanovanjskem fondu, ki se nahaja na območju RS, vse do konca leta 1993, ampak je bila dana le možnost postopnega izvajanja sicer jasno določenega prevzema kot ga določa 1.odstavek 9.člena cit. zakona in do katerega je prišlo 25.6.1991. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji.

Tako je potrebno šteti, da tožena stranka ni pridobila stanovanjske pravice in zaseda zato sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ). Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni. Temu je potrebno dodati, da na drugačno presojo v konkretnem primeru ne more vplivati ne sklicevanje tožene stranke, češ da ji je tožeča stranka s konkludentnimi dejanji priznala status imetnice stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ne zatrjevana toženkina vlaganja vanj. Slednja, opravljena z dovoljenjem Podjetja za stanovanjske storitve, ne morejo sanirati nezakonite vselitve. Konkludentnega priznavanja stanovanjske pravice pa tožena stranka ni dokazala. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč sledi, da ji je status imetnice stanovanjske pravice priznavalo le Podjetje za stanovanjske storitve in ne tožeča stranka. Drugačnih revizijskih trditev pa v revizijskem postopku ni moč preizkušati, ker očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).