Jedro

Podani so razlogi za razporeditev delavca na drugo delovno mesto, če je bil delavec prerazporejen zato, ker je zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katere je bil disciplinsko obravnavan in mu je bil izrečen ukrep, prišlo do nezaupanja med sodelavci in nadrejenimi. Zaupanje v zakonitost dela delavca kot uradne osebe, ki je odgovoren za odločitve in nadzor v uradnih postopkih njemu podrejenih, je predpogoj za to, da delovni proces normalno poteka, zato je razporeditev, izvedena z namenom, da se zagotovi nemoteno delo organa oz. izvrševanje nalog državnega organa, zakonita in skladna s 30. členom ZDDO.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "Odločba tožene stranke opr. št. 0433-5-P-11159 z dne 5.1.1995 ter dokončna odločba opr.št. 0433-6-127/103-95 z dne 2.6.1995 o razporeditvi tožnika se delno spremenita tako, da razporeditev tožnika učinkuje z dokončnostjo razporeditvene odločbe, v ostalem pa se zahtevek tožnika na razveljavitev odločb, priznanje pravic in obveznosti z delovnega mesta vodje izmene na Postaji mejne policije A. po datumu dokončnosti odločb ter povrnitev stroškov postopka, zavrne kot neutemeljen." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 5.1.1995 in dokončno odločbo z dne 2.6.1995, s katerima je bil tožnik, ki je sicer opravljal dela na delovnem mestu vodje izmene, s 1.1.1995 razporejen na delovno mesto policista in odločilo, da tožeči stranki pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega mesta vodje izmene na Postaji mejne policije A. niso prenehale, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki stroške postopka v znesku 18.982,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 14.10.1997 dalje do plačila in sodno takso v znesku 6.195,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, saj ne soglaša z odločitvijo in razlogovanjem sodišča prve stopnje, zato sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa v stroškovnem delu, zlasti še, ker je sodišče naložilo toženi stranki, ki je državni organ, tudi plačilo sodne takse, kar je v nasprotju z zakonom o delovnih in socialnih sodiščih in zakonom o sodnih taksah.

Tožena stranka ponovno vztraja pri trditvi, da v konkretnem primeru ni šlo pri razporeditvi za vnovično kaznovanje tožnika, ampak so potrebe delovnega procesa terjale navedeno razporeditev, saj je tožnik opravljal delo vodje izmene na Postaji mejne policije A, delovodja izmene pa organizira, vodi in kontrolira delo policistov v izmeni in je kot vodja izmene tudi odgovoren za zakonitost, pravočasnost in točnost dela vseh policistov v njegovi izmeni, ki naj bi bil dolžan nuditi pri izvajanju nalog tudi vso strokovno pomoč.

Glede na dejstvo, da je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti in dolžnosti po 1. točki 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih, kar je storil z izdajo prihodno - izhodnih vizumov štirim državljanom Ukrajine, čeprav zato niso bili podani z zakonom določeni pogoji, je že sam delovni proces terjal tožnikovo prerazporeditev. Prav dejstvo, da je tožnik kot vodja izmene, ki je bil "kot prvi v izmeni policistov" odgovoren za zakonitost dela izmene ravnal protizakonito, kar je omajalo zaupanje njemu podrejenih in zaupanje njegovih nadrejenih v njegovo delo do tolike mere, je trajalo za normalno izvrševanje tožnikove izmene njegovo prerazporeditev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo razporeditveni odločbi tožene stranke iz razloga, ker je ugotovilo, da je bil tožnik s tem dvakrat disciplinsko kaznovan. Sodišče sicer verjame toženi stranki, da je prišlo zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti do nezaupanja med sodelavci in nadrejenimi tožnika, vendar to ne sme biti razlog za razporeditev tožnika na drugo delovno mesto. Pritožbeno sodišče z navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša. Po 30. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90, 22/91, 2/91-I, 4/93 in 70/97) se izvaja razporejanje delavcev v državnih organih na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, zlasti pa če je to potrebno za izvršitev nalog državnega organa, za izboljšanje organizacije dela, za smoternejšo razporeditev delavcev glede na njihovo znanje in usposobljenost, če se spremenijo pristojnosti državnega organa ali če se ukine delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje v državnem organu. Na splošno ureja delovnopravni institut razporejanje delavcev 17. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije. Po citirani določbi zakona je delavec razporejen na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje, zaradi potreb delovnega procesa in organizacije dela pa je lahko delavec razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokone izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Razporeditev je delovnopravni institut, ki se uporablja in izvaja v času trajanja delovnega razmerja, če so seveda za to nujne potrebe delovnega procesa in organizacija dela. ZZDO v 30. čl. podrobneje definira potrebe delovnega procesa. Do razporeditve delavca v državnem organu pride zlasti med drugim tudi, če je to potrebno za izvršitev nalog državnega organa in za izboljšanje organizacije dela, kar pa je v konkretnem primeru tudi bilo podano. Dejstvo je, da je bila konkretna razporeditev delavca potrebna za izvršitev nalog državnega organa, saj glede na to, da je zaradi tako hude kršitve delovne obveznosti, ki jo je storil tožnik, za katero pa mu je bila v disciplinskem postopku izrečena dokaj mila sankcija, saj mu je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s strani disciplinskih organov pogojno odložen, nastala potreba, da se na delovno mesto vodje izmene razporedi drug delavec z namenom, da bi delo organa potekalo nemoteno. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je zaupanje v zakonitost dela tožnika kot uradne osebe in celo odgovornega za odločitve in nadzor v uradnih postopkih njemu podrejenih, predpogoj zato, da delovni proces sploh normalno poteka, kar pa za njega glede na dejanja, ki jih je storil, ni več mogoče trditi. Potreba po zagotavljanju normalnega poteka delovnega procesa v državnem organu pa je pogoj za uporabo instituta razporejanja delavcev. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da v obravanvanem primeru ni možno govoriti o dvakratnem kaznovanju tožnika, ampak je bila razporeditev tožnika posledica ugotovljenih potreb delovnega procesa.

Ni pa pravilno ravnala tožena stranka, ko je tožnika razporedila z odločbo z dne 5.1.1995 na delovno mesto policista s 1.1.1995. Delavec se je dolžan po razporeditveni odločbi ravnati šele, ko postane le ta dokončna. Varstvo pravic delavcev zaposlenih v državnih organih ureja 72. člen ZDDO. Po citirani določbi zakona ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavitev svojih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih in sicer v rokih kot jih določa 80. oz. 83. člen ZTPDR. Zahtevo vloži delavec v 15 dneh pri predstojniku oz. drugemu organu, ki je pristojen za odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, ugovor pa pri organu, ki odloča o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Predstojnik oz. drug pristojni organ preizkusi svojo odločitev in jo lahko tudi spremeni.

Glede na navedeno pravno ureditev varstva pravic delavcev postane odločba delodajalca dokončna v primeru, če delavec ne vloži ugovora zoper prvostopno odločbo o razporeditvi, s potekom roka za vložitev ugovora, v kolikor pa delavec vloži ugovor pa z odločitvijo drugostopnega organa. Tožnik je zoper prvostopno odločitev o razporeditvi ugovarjal, predstojnik pa je na podlagi 6. in 72. člena ZDDO njegov ugovor zavrnil kot neutemeljen šele dne 2.6.1995. Tožnikova razporeditev je postala dokončna šele z vročitvijo drugostopne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno tako spremenilo, da je ugotovilo, da sklep z dne 5.1.1995 učinkuje šele z dokončnostjo, v ostalem delu pa je tožnikov zahtevek na razveljavitev razporeditvenih odločb in povrnitev stroškov postopka zavrnilo kot neutemeljen.