Jedro

Pritožbeno zavzemanje, ki ga je moč strniti v tezo, da je nelegalna pozidava (že sama po sebi oziroma kot izvršeno dejstvo) privedla do tega, da je kmetijsko zemljišče postalo (zazidano) stavbno zemljišče, je pravno zmotno. V tej smeri določbe druge alineje 1. člena ZSZ/1984 ni mogoče razlagati.

Ker je bil noveliran prostorski akt sprejet ravno zaradi ex post legalizacije že obstoječe stavbe, je po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo, da se kot stavbno zemljišče opredeli ustrezno zaokrožena celota okrog stavbe B, torej njeno stavbišče skupaj s t.i. funkcionalnim zemljiščem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je tožnica lastnica parcele št. 6732/1 k.o. ...1, v deležu do 12/21. Glede na navedeno je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 4.905,79 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev se pritožuje toženka po pooblaščeni odvetniški družbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo in uporabilo določbo 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), ko je presodilo, da je tožnica ex lege olastninila sporno zemljišče. Toženka je navajala, da je to zemljišče na presečni dan 11. 3. 1993 predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe na naslovu B. Ne glede na takratno ureditev v prostorskih aktih (kmetijsko zemljišče) in nelegalnost te gradnje je dejansko šlo za zazidano stavbno zemljišče, ki ni moglo biti predmet lastninjenja po 14. členu ZSKZ. Na te pravne navedbe sodišče prve stopnje ni podalo pravilnega, razumnega in prepričljivega odgovora. Razlogi so težko razumljivi, arbitrarni, deloma protispisni in nelogični. Neustrezno in nepravilno je sodišče prve stopnje razložilo oziroma uporabilo kartografsko prilogo ter tekstualni del planskega akta, ki je bil v letu 1998 spremenjen (in je veljal na drugi presečni dan 20. 7. 2004). Nepopolno je povzelo izvedensko mnenje in ga ni ustrezno dokazno ocenilo. V zadevi se je, brez ustreznih pojasnil in analiz, naslonilo na pravno stališče upravnih organov. Napačno je navedlo, da je upravno dovoljenje predpostavka za (obstoj) funkcionalnega zemljišča. Skopo in v bistvu zavajajoče je povzelo potrdilo o namenski rabi. Materialnega prava ni pravilno uporabilo, nepravilno je ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo več procesnih kršitev. Do odločilnih argumentov in stališč toženke se ni opredelilo. Kršilo je pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Toženka je priglasila pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim razlogom je nasprotovala, pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje ter predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZSKZ je urejal lastninjenje kmetijskih in gozdnih zemljišč v družbeni lasti, ki se niso olastninila že po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila parcela št.6732/1 na prvi presečni datum (11. 3. 1993) kmetijsko zemljišče, zato je z uveljavitvijo ZSKZ prešla v last tožnice. Toženkin ugovor, da naj bi to zemljišče zaradi dejanske pozidanosti (kot funkcionalno zemljišče k stavbi B.) predstavljalo (zazidano) stavbno zemljišče v smislu tedaj veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/1984), je zavrnilo. V zvezi s tem je med drugim navedlo, da je bil objekt na naslovu B. zgrajen brez ustreznih dovoljenj in da sprememba stanja v naravi (dejanska pozidanost) še ne pomeni spremembe namenske rabe zemljišča. Ta zaključek je v pravnem smislu pravilen. Pritožbeni očitek, da toženka v tem delu ni prejela "razumne in prepričljive argumentacije" in da zaradi tega ni bilo zadoščeno njeni pravici do izjave, ni utemeljen.

6. Za toženko ni sporno, da je bila parcela št. 6732/1 na datum 11. 3. 1993, s prostorskimi akti formalno opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Njeno naziranje, da je že na podlagi izvedene gradnje to zemljišče pridobilo drugačen namenski status - status (zazidanega) stavbnega zemljišča – ni pravilno. Na sosednji parceli št.6754 je bil v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja res zgrajen stanovanjski objekt (B.), ki deloma in skupaj z okoliško ureditvijo (t.i. funkcionalnim zemljiščem) posega tudi na severni del sporne parcele. Vendar pritožnica zanemari, da je bila ta gradnja izvedena brez ustreznih dovoljenj. V literaturi, ki je obravnavala problematiko nelegalnih gradenj v prejšnjem družbeno političnem sistemu, je zastopano stališče, da je tisti, ki je zgradil takšen objekt, vsaj do trenutka, ko je bilo odločeno o njegovi usodi, zgolj lastnik objekta, ta objekt pa ima pravni status premičnine.2 Zemljišča, pozidanega z nelegalnim objektom, torej ni mogoče enačiti z zemljiščem, pozidanim z legalnim objektom. Pritožbeno zavzemanje, ki ga je moč strniti v tezo, da je predmetna nelegalna pozidava (že sama po sebi oziroma kot izvršeno dejstvo) privedla do tega, da je kmetijsko zemljišče postalo (zazidano) stavbno zemljišče, je pravno zmotno. V tej smeri določbe druge alineje 1. člena ZSZ/19843 ni mogoče razlagati. Sodna praksa, na katero se pritožnik sklicuje, takega primera ne obravnava. Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo odstopa od te sodne prakse, ni podan.

7. Sodišče prve stopnje je prav tako zavrnilo ugovor toženke, da je sporna parcela naknadno prešla v njeno last na podlagi prvega odstavka 16.a člena ZSKZ. Po tej določbi (uveljavljeni z novelo ZSKZ-B) so postala last občin tudi tista zemljišča, ki so jih občine z naknadnimi spremembami prostorskih aktov (do 20. 7. 2004) namenile za gradnjo objektov. S sklicevanjem na Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine C. je toženka zatrjevala, da je sporno zemljišče (v kolikor je šlo za funkcionalno zemljišče k stavbi B.) leta 1998 naknadno postalo stavbno zemljišče. V postopku je navajala, da je bilo kot stavbno zemljišče opredeljeno tako stavbišče stavbe B. (ta stavba stoji pretežno na parceli št. 6754), kot tudi funkcionalno zemljišče te stavbe (ki sega tudi na sporno parcelo), čeprav to v kartografskem delu ni bilo jasno označeno. Ob tem je poudarjala, da je treba ta planski akt ustrezno interpretirati ter pri tem upoštevati tako kartografski kot tudi tekstovni del. Iz izpodbijane sodbe gre razbrati, da je sodišče prve stopnje nekako štelo, da sporna parcela "ni vključena v to območje stavbnega zemljišča", kar pomeni, da je ostala kmetijsko zemljišče. To stališče, v kolikor se nanaša na celotno parcelo št. 6732/1, ni prepričljivo, niti ustrezno pravno argumentirano.

8. Izvedenka (izvedenska institucija) je tekom tega postopka potrdila, da je bilo v kartografskem delu noveliranega prostorskega plana določeno stavbno zemljišče na območju objekta B. .(razpršena stanovanjska gradnja), ki pa lokacijsko, po obliki in velikosti, ne sovpada z dejanskim stanjem (funkcionalnega zemljišča) v naravi. To neskladje je posledica nekdanje prakse snovanja ter nenatančnosti grafičnih delov prostorskih aktov. Pojasnila je, da se je natančen obseg stavbnega (in s tem funkcionalnega zemljišča) ugotavljal oziroma določal v vsakem posamičnem primeru, pri čemer oblika, velikost in lega tega zemljišča ni smela bistveno odstopati od izhodišč prostorskega akta. Na naroku je še navedla, da v obravnavanem primeru odstopanje med dejanskim stanjem in veljavno namensko rabo ni bistveno. Lahko se šteje, da se na sporni parceli nahaja funkcionalno zemljišče k objektu B. oziroma stavbno zemljišče, namenjeno graditvi objektov. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja tudi na tekstualni del planskega akta, predvsem na določbo sedmega odstavka 4.2. točke4, ki jo je sodišče prve stopnje zanemarilo. Tam je bila zaradi nenatančne označitve stavbnih parcel na območjih razpršene gradnje predvidena t.i korekturna razmejitev stavbnih zemljišč. Te korekture so bile v vsebinskem smislu povezane z obsegom (nekdanjega) funkcionalnega zemljišča. V konkretnem primeru na sporno parcelo (parcelo št. 6732/1) ne sega zgolj funkcionalno zemljišče, temveč tudi (manjši) del stavbe. Obseg tega zemljišča je bil ugotovljen (ugotavljan) s pomočjo izvedenca geodetske stroke (nova parcela št. 6732/4, ki je inverzno povezana s podrejenim tožbenim zahtevkom). Ker je bil noveliran prostorski akt sprejet ravno zaradi ex post legalizacije že obstoječe stavbe, je po oceni pritožbenega sodišča v danih okoliščinah sprejemljivo, da se kot stavbno zemljišče opredeli ustrezno zaokrožena celota okrog stavbe B., torej njeno stavbišče skupaj s t.i. funkcionalnim zemljiščem. Stališče sodišča prve stopnje, da je odstopanje od plansko opredeljenih (v grafičnem delu) stavbnih zemljišč dopustno le pri legalno zgrajenih objektih, ni utemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje torej noveliranega planskega akta ni pravilno (v skladu z njegovo vsebino in namenom) uporabilo, zato je izpodbijana odločitev (že iz tega razloga) napačna. V konkretni zadevi je tudi nepravilno in pravno nedosledno zapisalo, da za sporno parcelo ni bilo izdano veljavno lokacijsko dovoljenje z določenim funkcionalnim zemljiščem in da Občinski svet Občine C. za sporno parcelo ni sprejel nobenih odmikov (od prostorskega akta) oziroma določil obseg funkcionalnega zemljišča. Na sploh lahko pritožbeno sodišče ponovi, da je obrazložitev v ponovljenem sojenju (glede drugega toženkinega ugovora) nezadostna, brez ustrezne pravne argumentacije, jasnosti, doslednosti in vsebinske konsistentnosti. Te vidike pritožba podrobno ter utemeljeno izpostavlja. Stranki sodnega postopka mora biti zagotovljeno, da na argumentirana in tehtna stališča prejme argumentirane odgovore, prav tako pa mora sodišče ustrezno pojasniti vse druge relevantne okoliščine in razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Ker izpodbijana sodba tem zahtevam ne zadosti, je tudi iz tega razloga kršena toženkina pravica do poštenega sojenja, ki izhaja iz 22. in 23. člena Ustav

10. Zaradi vseh kršitev in pomanjkljivosti je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z odpravo in dopolnjevanjem teh nepravilnosti ter predvsem – morebitnim prvim odločanjem o podrejenem tožbenem zahtevku, bi pritožbeno sodišče prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave). Poleg tega mora biti pravica do poštenega sojenja zagotovljena na vseh sodnih stopnjah. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ustrezno dopolni postopek ter o zadevi – upoštevaje gornje napotke - ponovno odloči, to odločitev pa ustrezno obrazloži. 11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

1 V nadaljevanju je oznaka katastrske občine izpuščena. 2 Prim. Marija Krisper Kramberger, Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene stavbe, Pravnik, letnik 42 (1987), št. 1-2, str. 39. 3 Po 1. členu ZSZ/1984 so stavbna zemljišča: - zemljišča, ki so s srednjeročnim družbenim planom namenjena za graditev objektov in naprav; - zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave in zemljišča, za katera so izdana predpisana dovoljenja za graditev. 4 Zaradi pomanjkljivih evidenc so posamezne parcele stavbnih zemljišč v območjih razpršene gradnje le okvirno označene (brez oznake dejanske velikosti stavbnega oziroma funkcionalnega zemljišča. Korekture razmejitev upoštevajo na podlagi PIA (prostorskega izvedbenega akta), ki določa velikost funkcionalnega zemljišča za posamezne vrste objektov.