Jedro

Tožnik, ki uveljavlja zahtevek iz naslova zavarovanja voznika za premoženjsko škodo, mora tako zatrjevati in dokazati, da je bilo sklenjeno zavarovanje, da je prišlo do prometne nesreče z vozilom, na katerega je vezano zavarovanje (ne zgolj do trčenja, ampak tudi, da je podana vzročna zveza med nesrečo in zatrjevano škodo, in da je za nastalo škodo odgovoren toženkin zavarovanec), in da je v tej nesreči utrpel določeno premoženjsko škodo. Na zavarovalnici pa je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki izključujejo utemeljenost tožnikovega zahtevka (t.i. ugovori nenastale pravice). Med take ugovore spadajo ugovori neobstoja škodnega dogodka (npr. da sploh ni prišlo do trčenja z vozilom njenega zavarovanca), domnevne privolitve tožnika v nastalo poškodbo oz. izgube kritnih pravic zaradi goljufije tožnika (npr. da je bilo trčenje med tožnikovim vozilom in vozilom njenega zavarovanca dogovorjeno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2009 dalje (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo v plačilo 230,72 EUR stroškov postopka tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodba se ni opredelila do vzroka, zaradi katerega je prišlo do prometne nesreče, to pa je ključno za odločitev v zadevi. Zaradi tega je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. V sodbi je večkrat ponovljeno, da potek prometne nesreče ni bil takšen, kot zatrjuje tožnik, in da poškodbe na prednjih in zadnjih levih vratih niso nastale v predmetni nesreči, sodba pa se ne opredeli do večkratne in izrecne ugotovitve izvedenca K., da je škoda nastala v posledici trka delovnega stroja, zavarovanega pri toženki, v osebno vozilo tožnika. Sodišče zmotno enači tožnikovo izpoved in njegovo trditveno podlago. Glede vzroka prometne nesreče je sodišče izvedencu postavilo le eno vprašanje, in sicer, ali je v konkretni zadevi lahko prišlo do prometne nesreče na način, kot ga opisuje tožnik. Na takšno vprašanje je izvedenec odgovoril, da je v konkretni zadevi lahko prišlo do nesreče na tak način, vendar pa poškodbe prednjih in zadnjih levih vrat niso nastale v nesreči. Izvedenec je ugotovil, da je tožnikov osebni avtomobil po trku z delovnim strojem odbilo v desno stran tako, da je trčil v nabrežino in drevesni panj, pri čemer se je poškodoval po prednji desni strani. Poškodbe na prednjem levem delu osebnega vozila so možne, če ima delovni stroj med vožnjo dvignjeno žlico, kar je običajno in je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku. Izvedenec je tudi med zaslišanjem pojasnil, da je tožnika v vsakem primeru moralo zadeti neko vozilo, saj glede na njegovo hitrost drugače zaradi centrifugalne sile ne bi zdrsnil s cestišča. Ker sodišče ni opravilo skrbne dokazne ocene in se do ugotovitev izvedenca glede vzroka zdrsa ni opredelilo, je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, izostanek navedene dokazne ocene pa ima za posledico njeno nepravilnost in nezakonitost odločbe. Sodišče je tako nepravilno zavrnilo zahtevek po temelju in po višini za vse poškodbe, razen poškodb prednjih in zadnjih levih vrat. Vprašanje kozmetičnih napak se lahko nanaša le na utemeljenost višine tožbenega zahtevka, nikakor pa na temelj. Nerazumljiva je ugotovitev sodbe, da naj bi tožnik pri rotaciji vozila vztrajal izključno z namenom, da od toženke iztrži čim višjo zavarovalno vsoto. Brez dokazne podlage je tudi očitek sodišča, da je lažno prikazovanje dejanskih okoliščin vzbudilo dvom glede ostalih okoliščin, povezanih z nesrečo. Tožnik opozarja tudi na ugotovitve izvedenca B., postavljenega v kazenskem postopku. Glede na njegove navedbe, da so poškodbe levih sprednjih in zadnjih vrat tožnikovega vozila tipične poškodbe, ki nastanejo pri drsenju vozila po boku na podlagi, in da iz poškodb razbere, da je vozilo drselo po boku, je tožnik vzbudil dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, pridobljenega v pravdi, tako da je bila zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca neupravičena in je tožnika prikrajšala v možnosti dokazovanja svojih navedb. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca, ni utemeljen. Dokazni predlog je v izpodbijani sodbi zavrnjen z obrazložitvijo, da so ugotovitve izvedenca v tem postopku jasne in niso v nasprotju z ugotovitvami izvedenca dr. M. B., postavljenega v kazenskem postopku, marveč glede na skopost mnenja iz kazenskega postopka predstavljajo njihovo dopolnitev. Pritožbeno razumevanje izvedenskega mnenja dr. M. B. temelji na izpostavitvi dveh njegovih navedb, ki pa ju v kontekstu celotnega mnenja ni mogoče razumeti na način, da bi izvedenec bil mnenja, da je vozilo drselo po boku in da so poškodbe na vratih in poškodbe ogledala posledica takega drsenja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da ni bil vzpostavljen dvom o pravilnosti mnenja, podanega v tem postopku.

6. Obrazložitev izpodbijane sodbe o neobstoju temelja tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvah, da do prometne nesreče ni prišlo na način, kot ga je opisal tožnik, ker poškodbe na levih sprednjih in zadnjih vratih ne izvirajo iz te nesreče. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do nesreče lahko prišlo zgolj po skrbnem scenariju tožnika in toženkinega zavarovanca ali na način, ki v nobenem primeru ne bi imel podlage za izplačilo zavarovalnine.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je nastopil zavarovalni primer, tj. bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Zavarovalni primer pri ti. obveznem avtomobilskem zavarovanju pomeni odgovornost lastnika vozila (oziroma osebe, ki po njegovi volji uporablja vozilo) za škodo zaradi poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim. Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, toženka pa s trditvijo, da zavarovalni primer ni nastal, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Tožnik, ki uveljavlja zahtevek iz naslova zavarovanja voznika za premoženjsko škodo, mora tako zatrjevati in dokazati, da je bilo sklenjeno zavarovanje, da je prišlo do prometne nesreče (1) z vozilom, na katerega je vezano zavarovanje (ne zgolj do trčenja, ampak tudi, da je podana vzročna zveza med nesrečo in zatrjevano škodo, in da je za nastalo škodo odgovoren toženkin zavarovanec), in da je v tej nesreči utrpel določeno premoženjsko škodo. Na zavarovalnici pa je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki izključujejo utemeljenost tožnikovega zahtevka (t.i. ugovori nenastale pravice). Med take ugovore spadajo ugovori neobstoja škodnega dogodka (npr. da sploh ni prišlo do trčenja z vozilom njenega zavarovanca), domnevne privolitve tožnika v nastalo poškodbo oz. izgube kritnih pravic zaradi goljufije tožnika (npr. da je bilo trčenje med tožnikovim vozilom in vozilom njenega zavarovanca dogovorjeno)(944. člen OZ).

8. Sodna praksa je že izrekla, da v okvir dokazovanja obstoja zavarovalnega primera sodi tudi dokazovanje, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način. Zavzeto je bilo stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevani zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo "na drugačen način", nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode, to pa narekuje sklep, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo (2). Z vidika pravila o porazdelitvi dokaznega bremena navedeno pomeni, da je na tožniku breme, da dokaže nastanek zavarovalnega primera, kar vključuje tudi zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera, na toženki pa je dokazno breme glede trditev o neobstoju oz. prirejenosti prometne nesreče (npr. da ni prišlo do trčenja, da je bilo trčenje dogovorjeno).

9. V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval, da je bilo v prometni nesreči 22. 4. 2009 na relaciji B. B. – R. l., ko se je vanj z delovnim strojem zaletel toženkin zavarovanec, njegovo vozilo poškodovano, da med njim in toženkinim zavarovancem ni bilo sporno, da je za nastanek prometne nesreče odgovoren toženkin zavarovanec, da je toženka ocenila, da gre za ekonomsko totalko, in da je bilo vozilo pred škodnim dogodkom vredno 5.000 EUR. Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da do nesreče ni prišlo na način, kot zatrjuje tožnik, ker toženkin zavarovanec ni bil udeležen v trčenju, v kasnejši vlogi pa je zatrjevala, da škoda na vozilu ne ustreza zatrjevani dinamiki trčenja.

10. Stališče izpodbijane sodbe, da do nesreče ni prišlo na način, ki ga zatrjuje tožnik, temelji na ugotovitvah, - da je tožnik v zaslišanju povedal, da ga je po trčenju med njegovim vozilom in delovnim vozilom toženkinega zavarovanca odneslo na desno stran ceste, da je priletel v drevesni panj, nato ga je odbilo, dvignilo v zrak in ga v zraku zarotiralo za 360° vzdolž horizontalne osi vozila, vozilo pa je med tem obrnilo tako, da se je prevrnil na glavo, na bok in nato podrsalo zopet na kolesa, ter da je bilo vozilo pred škodnim dogodkom brezhibno, - da je izvedenec v mnenju navedel, da so poškodbe na sprednjem levem delu vozila lahko posledica trka z žlico delovnega vozila, v posledici trka pa ni moglo priti do preobračanja vozila in tudi ne do poškodb na sprednjih in zadnjih vratih tožnikovega vozila in do odloma vzvratnega ogledala.

11. Ob skromnih tožbenih navedbah o načinu nastanka zavarovalnega primera je sodišče pri presoji, ali je tožnik dokazal njegov obstoj, se pravi obstoj bodočega, negotovega, od volje udeležencev prometne nesreče neodvisnega dogodka, pravilno izhajalo iz njegove izpovedbe o tem, kako je nastala škoda, katere povrnitev zahteva s tožbo, in jo primerjalo z izpovedbo drugega udeleženca in izvedenskim mnenjem.

12. Zatrjevane pomanjkljivosti v dokazni oceni niso podane. Sodba izhaja iz ugotovitve, da so poškodbe na sprednjem levem delu vozila lahko posledica trka z žlico delovnega vozila. Kot je bilo navedeno že v zgornjih materialnopravnih izhodiščih za presojo v obravnavanem primeru, pa je za odločitev v obravnavani zadevi bistven zaključek, da del zatrjevanih poškodb na vozilu ni mogel nastati v dogodku, ki ga zatrjuje tožnik. Ker pravilnosti tega zaključka pritožba obrazloženo ne nasprotuje (pritožnik le navaja, da še vedno meni, da je do škode prišlo tako, kot je izpovedal), določnejši zaključek o vzroku poškodb na sprednjem levem delu vozila ni bil potreben.

13. Že zgoraj je bilo zavzeto stališče, da ugotovitev, da zatrjevana škoda ni mogla nastati v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, izključuje obstoj vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Ker ni dokazan nastanek zavarovalnega primera, ni podlage za utemeljenost zahtevka in se zato tudi ni bilo treba ukvarjati s presojo, kolikšen del škode je nastal kot posledica trčenja med tožnikovim vozilom in vozilom toženkinega zavarovanca.

14. Pritožbena navedba, da so bile poškodbe na vratih bagatelne v primerjavi s poškodbami na sprednjem delu vozila, je nova in nepreizkušena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker pritožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel zatrjevati pred sodiščem prve stopnje, je ni dovoljeno upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ostale ugotovitve izpodbijane sodbe, katerih pravilnost izpodbija pritožba, tj. v zvezi z izpolnjevanjem evropskega poročila, neskladjih v izpovedbah o vremenu v času nastanka zavarovalnega primera, in o tožnikovi nepripravljenosti izdelati skico dogodka, niso pomembne za odločitev. Pritožbeni očitki zato ne zahtevajo odgovora.

16. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Pojem prometne nesreče je v 134. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) opredeljen kot nesreča na javni ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda.

(2) Tako sodbi VS RS II Ips 450/2010 in II Ips 45/2011, obe z dne 26. 9. 2011.