Jedro

Izvor nevarnosti je neprimerno ravnanje toženca pri upravljanju z nevarnim vozilom (stvarjo), ko je kljub temu, da je pravočasno videl tožnico, vozil proti njej.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da toženca nerazdelno odgovarjata tožeči stranki za škodne posledice dogodka z dne 13.7.1995. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh toženk in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo sta toženki vložili pravočasni reviziji. Prvotoženka (naprej zavarovalnica) uveljavlja zmotno uporaba materialnega prava in trdi, da tožnica ni dokazala, da bi bil sporni delovni stroj zavarovan pri njej. Tožnica bi morala navesti vsaj polico, po kateri je stroj zavarovan, ali uradni dokument o registraciji vozila. Jamstvo je zavarovalnica prerekala že v odgovoru na tožbo. V konkretnem primeru bi šlo lahko le za pogodbeno zavarovanje, ker je šlo za delovni stroj. Za škodo je itak odgovorna tožnica sama, ki je nenadoma skočila pred delovni stroj, ki ga je videla in je namenoma stopila predenj. To pa je ravnanje, ki izključuje odgovornost zavarovalnice.

Revizija drugotoženca (naprej toženec) prav tako uveljavlja zmotno uporaba materialnega prava, pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev naj bi bila v tem, da se sodba druge stopnje opira na izpoved Križnika, ki o zadevi ni vedel povedati ničesar. Zato gre za nasprotje med vsebino zapisnika in razlogi sodbe. Sodba tudi nima razlogov, ti so nejasni, prav tako ni odgovorjeno na pritožbene navedbe. V izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj sodišče ni uporabilo določb 177. člena ZOR.

Zaključek sodišča, kdaj bi lahko govorili o tožničini sokrivdi, je napačen in v nasprotju s 177. členom ZOR.

Tožena stranka predlaga revizijskemu sodišču, naj izpodbijani sodbi razveljavi in toženi zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče hkrati odgovarja na trditve obeh revizij. Pri presoji utemeljenosti revizijskih navedb je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obrazložitev v izpodbijani sodbi je po oceni revizijskega sodišča razumljiva, prav tako je odgovorjeno na vse pravno odločilne pritožbene navedbe. Toženec je očitno prezrl obrazložitev v šestem in sedmem odstavku na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje, ki odgovarja na očitke o obstoju tožničine sokrivde.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena toženčeva kritika sodišča, ki se nanaša na povzemanje izpovedi K. Njegovo pričanje na glavni obravnavi je bilo: "V celoti pa se sklicujem na svojo izpovedbo, ki sem jo podal v kazenskem postopku.". Netočne so torej trditve, da sodišče ne bi smelo uporabiti in prebrati izpovedi priče v kazenskem postopku. Priča, ki je dogodek opisala v času, ko se ga je podrobneje spominjala kot v času glavne obravnave v tem pravdnem postopku, je s svojo izpovedjo na glavni obravnavi smiselno naročila sodišču, naj upošteva njeno izpoved tako, kot je bila ta že zapisana. Povedano drugače: načelo kontradiktornosti pravdnega postopka ni bilo kršeno, ker je priča svojo izpoved podala tako, da se je sklicevala za sodni zapisnik svoje izpovedi. Tega je sodišče prebralo in na ta način zagotovilo strankama postopka neposredno seznanitev z dokazom. Revizijsko sodišče pa opozarja, da toženec v pritožbi ni uveljavljal nobene kršitve določb pravdnega postopka, sedaj uveljavljena kršitev pa ni obsežena v 1. ali 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in si s takim ravnanjem stranka ni zagotovila revizijsko dovoljenega uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trditve v reviziji o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso utemeljene.

Sodišči sta ugotovili, da sta pravdni stranki v dolgoletnem sporu. Tožničina družina je navozila kup peska, ki je toženca oviral. Z delovnim strojem Unimog reg. št... je dne 13.7.1995 upravljal K., ki je vozil proti kupu peska po toženčevem naročilu. Videl je prepir in tožnico, ki je stopila pred vozilo, zato je vozilo ustavil in izstopil. Za volan se je presedel toženec in vozil v drugi prestavi proti tožnici. Ta se je oprijela za vrhnji del odrivne deske stroja. Vozilo jo je odrivalo naprej, z nogama je zadela v kup peska in zaradi ustavitve stroja in posledičnega trzaja, padla na stran in nazaj ter se poškodovala. Vozilo je med tem dogajanjem ustavil priča K. tako, da je pretaknil v prosti tek in zategnil ročno zavoro.

Sodišči sta ugotovili tudi, da je toženec zaznal tožničino prisotnost preden je K. izstopil iz vozila. Toženec nima ustreznega vozniškega dovoljenja za upravljanje z vozilom, kakršno je vozilo Unimog.

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava se revizijsko sodišče pridružuje presoji višjega sodišča, da morajo biti vsa tovorna vozila obvezno zavarovana - glej Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/94). V skladu s 15. členom navedenega zakona mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam. Za vozilo se štejejo: vozila na prevoz oseb, za prevoz stvari in za vleko ter delovna vozila in traktorji (16. člen ZOZP). V skladu z 20. členom ZOZP pa lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode neposredno od zavarovalnice. Očitek zavarovalnice, da bi morala tožnica navesti številko zavarovalne police, ni utemeljen. Tožnica je že v tožbenih navedbah zapisala registrsko številko vozila. Tožena stranka ni nikoli oporekala tej navedbi. Nerazumno je zahtevati, da naj tožnica navede številko zavarovalne police, ko je zapisala registrsko številko vozila, s katero je ponudila dokaz svojim trditvam, pri kateri zavarovalnici je bilo vozilo zavarovano in na podlagi česa uveljavlja svoj zahtevek proti njej (180. člen v zvezi s 105. členom ZPP).

Revizijska trditev, da je tožnica sama kriva za nastalo škodo, ker je skočila pred vozilo, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano in torej neupoštevna.

Razlogi, ki jih je sodišče navedlo ob obravnavi zatrjevane tožničine sokrivde, in zapisalo, da sta pravdni stranki "branili vsaka svoj interes v sporu, toda pri tem sta bili neenakopravni", so tudi po oceni revizijskega sodišča lahko zavajajoči. Revizijska kritika zapisanega je v tem delu utemeljena, ni pa utemeljena kritika presoje, da tožnica ni prispevala k nastanku škode. Odločilnega pomena je ugotovitev, da je toženec zaznal tožnico pravočasno - vsaj preden je sam začel voziti proti njej in proti kupu peska. Poudariti je zato treba, da je bil toženec tisti, ki je uporabil nevarno stvar na način, ki je ogrožujoč. Predvsem je izvor nevarnosti neprimerno ravnanje toženca pri upravljanju z nevarnim vozilom (stvarjo), ko je kljub temu, da je pravočasno videl tožnico, vozil proti njej. To pa je bistveni element odgovornosti toženca za nastalo škodo. Njegova odgovornost temelji na določilih o splošni odškodninski odgovornosti za nastalo škodo in na določilih o odgovornosti za škodo od nevarne stvari in nevarne dejavnosti (154. člen in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Glede na odločilno ugotovitev o tem, kdaj je toženec zaznal tožnico in kako je ravnal potem, to njegovo ravnanje že pojmovno izključuje trditve, da je tožnica (aktivno) prispevala k nastanku škode. Kot je bilo že poudarjeno, je bilo toženčevo aktivno ravnanje - vožnja vozila proti tožnici - tisto, ki odkazuje na izvor škode in ki ni niti v tožničini sferi niti v sferi kakšnega drugega vzroka, ki bi pripeljal do oprostitve toženčeve odgovornosti (primerjaj 177. člen ZOR).

Revizijsko sodišče je presodilo, da niso utemeljeni očitki o kršitvi določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pri presoji pravilno uporabljeno. Zato je moralo zavrniti neutemeljeni reviziji (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizij (165. člen ZPP).