Jedro

Toženec tožnikove plače za leto 1980 ni upošteval pri določitvi pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine, ker o tem v matični evidenci ni podatkov. Kljub temu da je tožnik predložil knjigovodsko kartico banke za leto 1980, iz katere so razvidi prilivi, ki se nanašajo tudi na tožnikov osebni dohodek, in predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil njegovo plačo za leto 1980, je sodišče izvedbo tega dokaza ob vnaprejšni oceni, da ne bo uspešen, zavrnilo, si čemer je bila tožniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 19. 11. 2010 in začasno odločno št. ... z dne 24. 5. 2010 ter naložilo tožencu, da v roku 30 dni tožniku ponovno odmeri sorazmerni del starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka za leto 1986, in sicer za 2191 ur 1.267.381,00 din (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na vštetje osebnega dohodka za leto 1980 v pokojninsko osnovo je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 449,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da knjigovodska kartica za leto 1980 za tožnikov tekoči račun ni podatek, na podlagi katerega bi bilo možno ugotoviti, za koliko ur je tožnik prejel plačo, v kakšni višini in koliko ur je bil v bolniškem staležu. Ne strinja se niti s tem, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki naj ne bi mogel ugotoviti nič drugega, kar je že ugotovila revizorka toženca. Navaja, da v letu 1980 ni bil v bolniškem staležu, prav tako plača ni bila obremenjena z odtegljaji. Zneski, navedeni na bančnih izpiskih banke ... za leto 1980, predstavljajo dejansko neto izplačila plač. Zato je tožnik predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke, vendar je sodišče izvedbo tega dokaza neutemeljeno zavrnilo. Sodni izvedenec bi s primerjavo višine izplačanih plač in števila opravljenih ur za leta 1979, 1981 in 1982 ugotovil, za koliko ur dela so bili tožniku v letu 1980 izplačani zneski, navedeni na bančnih izpiskih. Sodišču prve stopnje izrecno očita, da je z neizvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona pravdnem postopku. Nadalje navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozoril na sodno prakso, skladno s katero je potrebno pri odmeri pokojnine upoštevati tudi s plačnimi listami in bančnimi izpiski dokazana izplačila plač. Tožnik namreč ne more trpeti negativnih posledic zaradi tega, ker niti toženec niti tožnikov bivši delodajalec, ki sicer ne obstaja več, ne razpolagata s podatki o plačah. Navaja, da je že večkrat urgiral pri Veleposlaništvu RS v ... za pridobitev podatkov o plačah, v zvezi s čimer pritožbi prilaga dopisa z dne 18. 7. 2012 in z dne 2. 8. 2012, in se zavezuje podatke po prejemu posredovati sodišču. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Dne 16. 11. 2012 je tožnik vložil dopolnitev pritožbe, skupaj z dopisom Veleposlaništva RS v ... z dne 23. 10. 2012 in dopisom bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 10. 10. 2012 v tujem jeziku. Toženec je dne 27. 11. 2012 vložil sporočilo bosanskega nosilca zavarovanja z dne 9. 10. 2012 in dopis tožnika z dne 16. 11. 2012. Tožnik je dne 17. 12. 2012 vložil še dodatno dopolnitev pritožbe skupaj s sporočilom bosanskega nosilca zavarovanja z dne 9. 10. 2012. Tako dopolnitve pritožbe kot navedene listine so bile vložene po poteku roka za vložitve pritožbe, torej prepozno, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da se pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, kršilo tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Predmet tega socialnega spora je skladno z določbo 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 19. 11. 2010, s katero je toženec ugodil tožnikovi pritožbi zoper začasno odločbo z dne 24. 5. 2010 in navedeno začasno odločbo tudi odpravil. Odločil je, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 5. 2010 dalje. Bistvo spora je v odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine, pri čemer je v pritožbenem postopku sporno le še vštevanje plač za leto 1980 v pokojninsko osnovo. Toženec je pokojnino oziroma njen sorazmerni del odmeril na podlagi najugodnejšega 18-letnega zaporedja povprečne plače oziroma osnov zavarovanja od leta 1970 do 1994, pri čemer plač za leto 1980 ni upošteval pri določitvi pokojninske osnove, ker za navedeno leto v matični evidenci ni podatkov o plačah. Takšno odmero je potrdilo tudi sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnik kot dokaz o prejetih plačah za sporno leto predložil knjigovodsko kartico banke ... in predlagal, naj sodišče postavi izvedenca finančne stroke.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 39. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Po 1. odstavku 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Skladno s 57. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v zakonskih rokih, zberejo ob nastanku zavarovalnega primera, če pa dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

Vrhovno sodišče RS se je v sklepu, opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008, postavilo na stališče, da je, če v matični evidenci za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače, ki so pomembni za ugotovitev pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. V sodbi, opr. št. VIII Ips 18/2010 z dne 19. 4. 2010, je Vrhovno sodišče RS nadalje zavzelo stališče, da v primeru, ko po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci ni podatkov o plači za posamezno obdobje, zavarovanec ne izgubi pravice, da višino plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, v sodbi, opr. št. VIII Ips 390/2008 z dne 27. 9. 2010, pa na stališče, da toženec odmero pokojnine, če dajalec podatkov več ne posluje, sicer opravi na podlagi podatkov iz matične evidence, vendar pa to ni ovira, da podatke zbere zavarovanec sam. Dejstvo, da podatkov o plači za določeno obdobje ni v matični evidenci, torej ne pomeni, da teh podatkov ni mogoče ugotoviti na drug način. V sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 65/2012 z dne 19. 11. 2012, je Vrhovno sodišče RS navedlo, da podatke o plači lahko priskrbi zavarovanec sam, lahko se upoštevajo podatki o primerljivih plačah ali pa izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja. Tako ugotovljene plače sicer niso dejanske plače, ugotovljene pa morajo biti na način, ki z dovolj visoko stopnjo gotovosti omogoča njihovo ugotovitev.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da ugotovitev višine osebnega dohodka tožnika za leto 1980 ni možna, saj podatkov v matični evidenci ni, tožnik jih sam tudi ni mogel pridobiti od bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja, knjigovodska kartica banke ..., ki jo je predložil tožnik pa ni podatek, na podlagi katerega bi bilo možno ugotoviti, za koliko ur je tožnik prejel plačo in v kakšni višini ter ali je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu. Pri tem se je oprlo na zapisnik o opravljeni reviziji toženca z dne 20. 4. 2012, iz katerega izhaja, da se na podlagi knjigovodske kartice ne da ugotoviti, ali se prilivi nanašajo samo na neto osebni dohodek ali tudi na druge vrste izplačil, ki ne sodijo v pokojninsko osnovo, in ali prilivi predstavljajo zmanjšan neto osebni dohodek zavarovanca za zneske poplačil morebitnih kreditov ali obročnih plačil. Dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da sodni izvedenec na podlagi predložene dokumentacije ne bi mogel ugotoviti nič drugega, kot je že ugotovila revizorka toženca. Po stališču sodišča je bila s tem tožniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku, saj je sodišče vnaprej ocenilo, da dokaz, ne bo uspešen. Sodišče po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP sicer samo odloči o tem, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, vendar je zavrnitev dokaznega predloga omejena z načelom kontradiktornosti in je dopustna le, če so za to podani upravičeni razlogi, to so, da ne gre za pravnorelevantno dejstvo, da gre za popolnoma neprimeren dokaz ali da je dejstvo že dokazano. Ob tem, da o obstoju delovnega razmerja v letu 1980 pri tožnikovem delodajalcu Z. očitno ni dvoma, da toženec oziroma njegova revizorka že sama meni, da se prilivi kot so razvidni iz knjigovodske kartice vsaj delno nanašajo na neto osebni dohodek, in upoštevaje da so podatki o tožnikovih plačah za leto 1979 in leto 1981, torej za leto pred in po spornem letu 1980, znani, oziroma se nahajajo v matični evidenci, je po stališču pritožbenega sodišča s sodnim izvedencem finančne stroke mogoče z dovolj visoko stopnjo gotovosti ugotoviti tožnikove plače za leto 1980. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke za ugotavljanje tožnikovih plač za leto 1980 je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe, ki se v tem obsegu na podlagi določbe 354. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju tožniku zagotoviti pravico do sodelovanja v postopku in mu omogočiti, da z dovolj visoko stopnjo gotovosti dokaže višino plače, ki jo je prejel v letu 1980. V ta namen bo moralo v ponovljenem postopku dokazno oceniti že izvedene dokaze, pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, ki bo po pregledu dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zlasti s primerjavo podatkov o tožnikovih plačah za leto 1979 in leto 1981 in podatkov o prilivih, kot izhajajo iz knjigovodske kartice za leto 1980, in po potrebi po dodatno pridobljenih listinah oziroma opravljenih poizvedbah pri pravnem nasledniku banke ..., podal mnenje o tem, koliko je znašala tožnikova plača za leto 1980, in zaslišati tožnika, oziroma izvesti druge ustrezne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja in odpravo kršitve načela kontradiktornosti. Šele nato bo lahko ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe toženca in v celoti odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).