Jedro

Tožnik mora v postopku postaviti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo (7. člen ZPP), navesti torej kršitev delodajalčevih obveznosti, ter se pri tem konkretno in natančno opredeliti do dolžnosti delodajalca, povedati kaj bi delodajalec moral storiti oziroma opustiti za varno delo. Tožnikovo navajanje le teh v postopku na prvi stopnji pravno pomembnih dejstev, pa je bilo zatrjevano prepozno, po prvem naroku in po izdelanem izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu, pri čemer tožnik ni zatrjeval, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno. Sodišče prve stopnje zato navedenih dejstev v postopku na prvi stopnji ni smelo upoštevati. Za procesno gradivo, s katerim utemeljuje svoj odškodninski zahtevek, nosi tožnik polno odgovornost. Če bi želel računati na uspeh v pravdi, bi moral pravočasno navesti vse trditve, ki substancirajo njegov odškodninski zahtevek tako glede temelja kot glede višine, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano ter presoja in preizkuša le dejansko trditveno podlago, ki jo sodišču v pravdi ponudita pravdni stranki.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi, to je v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se znesek 2.374,38 EUR nadomesti z zneskom 2.116,88 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 26. 10. 2006 uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi padca z ''A'' lestve na delovišču v Nemčiji. Tožbo je utemeljil na krivdni odgovornosti delodajalca družbe T, ki je imela v času škodnega dogodka svojo civilno odgovornost zavarovano pri toženki. Tekom postopka je tožbeni zahtevek modificiral (v pripravljalnih vlogah z dne 1. 12. 2006 in 30. 8. 2010) in od sodišča zahteval, da mu prisodi odškodnino v višini 25.500,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo v plačilo 2.374,38 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno. Iz tožbenih navedb in druge pripravljalne vloge z dne 15. 3. 2007 izhaja, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno, saj mu ni zagotovil varnega dela, ni mu priskrbel delovnega odra, in je zato, ker je delo opravljal z lestve, padel in se poškodoval. Zatrjeval je, da ga praktično nihče ni poučil kako naj uporablja lestev. Dodal je, da ni bil seznanjen z oceno tveganja in poudaril, da nikoli ni bil teoretično niti praktično usposobljen za delo na lestvi. Kot pritožbeni razlog je navedel tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izvedbi dokazov. Do delovne nezgode je prišlo izključno iz razloga, ker je delo na lestvi opravljal predolgo, namesto dovoljenih dveh ur, je to delo opravljal tri ure in pol, kar je izpovedal tudi LL. Ker mu zavarovanec tožene stranke ni zagotovil varnega dela – dela na delovnem odru – je krivdno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel. Pritožnik opozarja tudi na nepravilno odmero pravdnih stroškov, in sicer v zvezi s prisojenimi stroški za drugo pripravljalno vlogo in potnimi stroški.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru podanih pritožbenih razlogov in z uradnim preizkusom po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Pritožba sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je glede temelja obveznosti v tožbi in drugi pripravljalni vlogi (še pravočasno) navedel, da je 27. 10. 2003 na gradbišču stal na ''A'' lestvi in je z višine cca. 1,5 m z izvijačem demontiral pločevino, ki je bila nad cevjo premera 30 cm. Med demontažo se mu je lestev izmaknila in je padel ter se hudo telesno poškodoval. Zavarovanka tožene stranke ni poskrbela, da bi lahko varno opravljal svoje delo iz delovnega odra, zato je krivdno odškodninsko odgovorna. S takim opisom je po tožnikovem izkazano protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke.

8. Tožba s tako dejansko podlago je sicer popolna (jasno je, da tožnik uveljavlja povrnitev škode zaradi krajevno in časovno določenega dogodka), ne pa tudi sklepčna. Odškodninska odgovornost namreč sloni na kumulativno izpolnjenih predpostavkah protipravnosti, vzročne zveze, škode in krivde; obstoj prvih treh bremeni oškodovanca (tožnika), neobstoj zadnje pa odgovorno osebo (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

9. Kot izhaja iz tožbenih navedb, tožnik zavarovanki tožene stranke očita, da ni poskrbela, da bi lahko varno opravljal svoje delo iz delovnega odra.

10. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi ( 1. odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) in smiselno 1. odstavek 24. člena ZVZD). Tožnik mora v postopku postaviti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo (7. člen ZPP), navesti torej kršitev delodajalčevih obveznosti, ter se pri tem konkretno in natančno opredeliti do dolžnosti delodajalca, povedati kaj bi delodajalec moral storiti oziroma opustiti za varno delo.

11. Po presoji sodišča druge stopnje takšnih konkretnih tožnikovih zatrjevanj do konca prvega naroka ni mogoče zaslediti, v posledici česar so vsa njegova nadaljnja zatrjevanja pravno neupoštevna, saj ni navedel in dokazal, da dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (286. člen ZPP). Sam dokazni postopek, ki pripelje do prepričanja o resničnosti ali neresničnosti neke trditve o obstoju relevantnega dejstva, pa ne more nadomestiti pravno upoštevnih dejstev, ki jih tožnik ni pravočasno zatrjeval. 12. Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi izvedenih dokazov, tako izhaja, da tožnik s skopotrditveno podlago, na katero opozarja že sodišče prve stopnje in na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, ni dokazal, da bi zavarovanec tožene stranke kršil pravno normo, ki bi mu nalagala neko aktivno ravnanje. Tako tudi izvedenec iz varstva pri delu, glede na pomanjkljive podatke v spisu, ni mogel potrditi tožnikovih zatrjevanj, da je bilo potrebno v konkretnem primeru, z vidika varnosti delavca, postaviti delovni oder. To pa je edina pravočasno postavljena trditev v postopku, ki bi lahko kazala na delodajalčevo opustitveno (dolžnostno) ravnanje in posledično protipravnost njegovega ravnanja, kajti šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. 13. Tožnik je nadalje v postopku (šele v 3. pripravljalni vlogi – l. št. 151-153 spisa) navedel, da ga nihče ni poučil kako naj lestev uporablja, da nikoli ni bil teoretično niti praktično usposobljen za delo na lestvi in da ni bil seznanjen z oceno tveganja. Tožnikovo navajanje le teh v postopku na prvi stopnji pravno pomembnih dejstev, pa je bilo zatrjevano prepozno, po prvem naroku in po izdelanem izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu, pri čemer tožnik ni zatrjeval, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno. Sodišče prve stopnje zato navedenih dejstev v postopku na prvi stopnji ni smelo upoštevati. Vsa pritožbena navajanja v tej smeri tako niso utemeljena.

14. Za procesno gradivo, s katerim utemeljuje svoj odškodninski zahtevek, nosi tožnik polno odgovornost. Če bi želel računati na uspeh v pravdi, bi moral pravočasno navesti vse trditve, ki substancirajo njegov odškodninski zahtevek tako glede temelja kot glede višine, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano ter presoja in preizkuša le dejansko trditveno podlago, ki jo sodišču v pravdi ponudita pravdni stranki. Trditve o pravno pomembnih dejstvih morajo biti skladne, zadostno pojasnjene, iz njih pa mora izhajati materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka. Dokazi, ki služijo dokazovanju trditev, na katere stranke opirajo svoje zahtevke, pa ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je v konkretnem primeru priskrbel zgolj dokaze, opustil pa je dolžnost navedbe pravno pomembnih dejstev.

15. Izvedenec je v mnenju opozoril na določbo Uredbe o zagotavljanju varnosti na začasnih in premičnih gradbiščih, da se lahko vsa dela z lestev opravljajo le kratkotrajno. Delo na lestvi je prepovedano, če se opravlja na višji višini kot je 2,0 m in v trajanju daljšem kot 2 uri. Če sta oba pogoja prekoračena se zahteva uporaba kolektivne zaščite – odri, premične ploščadi in podobno. Lestev se lahko uporabi kot delovna postaja za delo na višini, če uporaba varnejše delovne opreme ni upravičena zaradi značilnosti na delovišču, ki jih delodajalec ne more spremeniti. Ladislav Lainšček je v svoji izpovedbi večkrat opozoril na dejstvo, da v konkretnem primeru delovnega odra niti ni bilo mogoče postaviti, saj so bile cevi prepletene tako vertikalno kot horizontalno.

Ker za postavitev odra zahtevana pogoja nista bila izpolnjena, glede na pomanjkljivost navedb do konca prvega naroka, sodišče druge stopnje zaključuje, da je bila lestev, glede na značilnosti delovišča, ustrezen in primeren delovni pripomoček.

16. Ob odsotnosti pravotvornih dejstev je tako nemogoče govoriti o nedopustni (protipravni) opustitvi oziroma storitvi, zatorej je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju delodajalčeve odškodninske odgovornosti ter zavrnitvi tožbenega zahtevka povsem pravilna.

17. Pritožnik sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izvedbi dokazov. Iz izpovedbe priče izhaja, da je tožnik tistega dne, ko se je poškodoval, delal na lestvi tri ure in pol. Po tožnikovem je nesporno, da je do delovne nezgode prišlo izključno iz razloga, ker je delo na lestvi opravljal časovno predolgo.

Glede na izvedene dokaze je sicer res mogoče zaključiti, da je tožnik opravljal delo na lestvi daljše časovno obdobje, toda sami dokazi, kot je bilo povedano že zgoraj, ne morejo nadomestiti pomanjkljivih tožnikovih zatrjevanj. Do konca prvega naroka, na katerem je bil tožnik zaslišan, takšnih trditev ni podal. Tožnik je predlagal zgolj izvedbo dokazov, ki pa ne nadomeščajo trditev. Po mnenju sodišča druge stopnje sodišče na prvi stopnji, s tem ko pri presoji temelja odškodninske odgovornosti ni upoštevalo izjave priče o tem kako dolgo je tožnik delo opravljal na lestvi in ni iz dokazov samo črpalo pravno pomembnih dejstev, ni kršilo določb pravdnega postopka. Ker zatrjevanih nasprotij ni zaslediti, pritožbenim navedbam o absolutni bistveni kršitvi postopka ni pritrditi.

18. Pritrditi pa je tudi mnenju sodišča prve stopnje, da podane trditve tožnika ne omogočajo zaključka, da bi lahko lestev šteli za nevarno stvar in bi zavarovanka tožene stranke objektivno odškodninsko odgovarjala. Ob vsej potrebni skrbnosti se je škodi, ki izvira iz stvari, mogoče izogniti.

19. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage strank o glavni stvari pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in o spornem zahtevku pravilno odločilo. Svojo odločitev je pojasnilo v prepričljivih, jasnih in logičnih razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v celoti sklicuje. Sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP v delu o glavni stvari zavrača pritožbo kot neutemeljeno in potrjuje sodbo sodišča prve stopnje.

20. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ter v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST).

Pooblaščencu tožene stranke je za pripravljalno vlogo z dne 18. 5. 2009 priznalo 600 točk, pri čemer je po mnenju sodišča druge stopnje in na kar opozarja tožnik v svoji pritožbi, zmotno uporabilo materialno pravo. Vloga z dne 18. 5. 2009 je toženčeva druga pripravljalna vloga, zatorej pooblaščencu, upoštevajoč vrednost spornega predmeta (25.500,00 EUR), vrednost storitve (700 točk) in drugi odstavek tar. št. 19 OT (75 % vrednosti storitve), pripada 525 točk. Pritožnik graja tudi prisojene potne stroške. Pooblaščenec je za prihod na naroke dne 22. 1. 2009, 18. 6. 2009 in 1. 4. 2010 in vrnitev (razdalja med krajema znaša 30 km) prevozil 180 km, zakar mu na podlagi 3. in 4. odstavka 12. člena OT (1 km = 30 % cene 1 litra 95-oktanskega bencina) pripada 68,30 EUR potnih stroškov.

Skupaj je tako sodišče toženi stranki priznalo potrebne izdatke in nagrado v višini 2903,65 točk, kar z 20 % DDV (580,73 točk) in upoštevajoč vrednost točke 0,459 EUR, znaša 1.599,33 EUR. Toženi stranki pripada tudi plačilo sodne takse za odgovor na tožbo v višini 62,60 EUR in stroški za izvedenca v višini 454,95 EUR (preostanek predujma je bil toženi stranki vrnjen). Skupno je tako toženi stranki priznati 2.116,88 EUR pravdnih stroškov.

Ker je sodišče druge stopnje v stroškovnem delu, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, pritožbi ugodilo, je potrebno 2. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 2.116,88 EUR namesto v na prvi stopnji dosojenem znesku 2.374,38 EUR.

21. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela razen v sorazmerno majhnem delu (v odločitvi o pravdnih stroških), vsled česar niso nastali posebni stroški, je dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbah tretjega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP.