Jedro

Glede na to, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj se z gotovostjo ne da ugotoviti, v katero kategorijo spada lokacija predvidenega posega in posledično, katere določbe PUP je potrebno uporabiti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbo tožnikov in potrdilo odločbo tožene stranke, s katero je bila razveljavljena odločba prvostopenjskega organa in zadeva vrnjena organu v ponovno odločanje. V obravnavani zadevi organ prve stopnje v obnovljenem postopku ni razveljavil lokacijskega dovoljenja (ki je že postalo pravnomočno), zato je pravilno hkrati odločal tudi o gradbenem dovoljenju. Posledica izdaje sklepa o dovolitvi obnove pomeni zadržanje učinkov odločbe, na katero se obnova nanaša. Šele ko postane v obnovljenem postopku odločba o razveljavitvi odločbe, s katero je bil pravnomočno končan prejšnji postopek, pravnomočna, odpadejo učinki prejšnje odločbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Prizadeta stranka A.A. sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18.9.2002, s katero je bila odpravljena odločba Upravne enote K. z dne 12.9.2001, in vrnjena zadeva organu prve stopnje v ponoven postopek. Z navedeno odločbo organa prve stopnje je v obnovljenem postopku pustil v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 14.8.2000 in gradbeno dovoljenje z dne 13.6.2001, ki ju je tožnikoma izdala Upravna enota K. za rekonstrukcijo gospodarskega objekta s spremembo namembnosti v stanovanjski objekt ter nadzidavo pritličnega stanovanjskega objekta na tam navedenih zemljiščih.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih navaja v svoji odločbi. Glede na določila 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO; Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99 in 52/00) je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zato upravni organ prve stopnje ni imel podlage za odločanje o gradbenem dovoljenju, saj o lokacijskem dovoljenju še ni bilo dokončno odločeno, ker imajo stranke tudi zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, možnost vložiti pritožbo. V določbi 1. odstavka 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN; Uradni list SRS št. 18/84, 37/85, 29/86, Uradni list RS št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97, 9/01 in 23/02 – odločba US) je določeno, da se lokacijska dokumentacija med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Prvi pogoj pa je, da je iz lokacijske dokumentacije razvidno, kje leži zemljišče, na katerem naj bi prišlo do predvidenega posega, saj je od tega odvisna pravilna uporabo določb prostorskega ureditvenega akta. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz izrisa iz PUP (v merilu 1:5000) res ni jasno razvidna lokacija posega, saj parcelne številke niso vidne. Če pa ni možno z gotovostjo ugotoviti, v katerem območju leži zemljišče posega, je preuranjeno govoriti o tem, katere določbe je upravni organ upošteval, katerih ni oziroma katere bi moral upoštevati. V obravnavanem primeru je to odvisno od tega, ali obravnavani objekt leži v vaškem jedru ali ne, kar pa iz predložene lokacijske dokumentacije ni jasno razvidno. V zvezi s problemom osončenja, sodišče prve stopnje še navaja, da je prizadeta stranka ves čas opozarjala, da ji bo zaradi povišanega objekta odvzeta svetloba, sonce in pogled na morje in bi moral organ prve stopnje ustrezno obrazložiti, ali je prišlo do poslabšanja osončenja sosednjih objektov ali ne in se ne zadovoljiti le s soglasjem Zdravstvenega inšpektorata RS, ki niti ni konkretno obrazloženo.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi ponavljata tožbene navedbe ter vztrajata na tem, da obravnavani objekt očitno ne leži v (starem) vaškem jedru in da ni res, da iz grafične priloge lokacijske dokumentacije ni možno ugotoviti kje leži zadevno zemljišče, ker da parcelne številke niso vidne. Zemljišče je označeno z rdečo piko in je iz priloge ter legende razvidno, da ne leži v starem vaškem jedru, niti v območju, ki se ureja po navodilih Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (v nadaljevanju MZVNKD). Ni dvoma, da je z rdečo piko označeno zemljišče last investitorjev in predmet posega, zato ni odločilno, da se ne vidijo parcelne številke. Sicer je res, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da je upravni organ dolžan preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, vendar pa je občina tista, ki je po določbi 67. člena ZUN dolžna skrbeti za usklajenost lokacijske dokumentacije s prostorskimi izvedbenimi akti in se sodišče o tem, da je občina potrdila skladnost lokacijske dokumentacije s PUP, ni izjasnilo. Menita, da ni bilo pogojev za obnovo postopka, saj se da iz podatkov v spisu zanesljivo ugotoviti, da obravnavani objekt ne spada v staro vaško jedro in leži izven območja navodil MZVNKD, zato ni bilo potrebe po pridobitvi smernic MZVNKD, kar izhaja iz urbanistične informacije Mestne občine K. in izjave Mestne občine K. o skladnosti lokacijske dokumentacije z veljavnimi občinskimi prostorskimi akti. Glede vpliva na osončenje objekta prizadete stranke, se pritožnika sklicujeta na tožbene razloge in ponovno poudarjata, da nadzidava ni nov, samostojen objekt, zato ni možno zahtevati pri nadzidavi odmik od spodnjega objekta in ni nobene potrebe po posebnem tolmačenju občinskega sveta glede 3. alineje 27. člena PUP, niti po posebnem soglasju požarne inšpekcije, kot to navaja tožena stranka. Soglasje zdravstvene inšpekcije je razumljivo za upravni organ in ne potrebuje posebne razlage, posebna študija osončenja pa ni potrebna, saj se gradi na mestu, kjer so že prej stali objekti, in ne gre za nove, nedovoljene ali prekomerne vplive. Vse navedeno izhaja iz listin, ki pa jih je sodišče nepravilno ocenilo ter nekritično sledilo pavšalnim ugovorom prizadete stranke, ki jih povzema tudi tožena stranka.

Prizadeta stranka A.A. je po odvetniku vložila odgovor na pritožbo, v katerem se sklicuje na svoje navedbe v predlogu za obnovo postopka in zapisnike v postopku pri upravnem organu. Predlaga, da vrhovno sodišče zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožnikoma naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz izrisa iz PUP (v merilu 1:5000) ni jasno razvidna lokacija posega in se ne da ugotoviti ali lokacija posega spada v (staro) vaško jedro ali v naselja, ki se urejajo po navodilih MZVNKD ali ne. Parcelne številke res niso vidne in ne drži navedba pritožnikov, da to za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni pomembno, ker ni sporno da je lokacija posega na mestu, ki je označeno z rdečo piko. Pritožbeno sodišče ugotavlja da je mesto z rdečo piko označeno na delu, ki bi po legendi v izrisu iz PUP (v merilu 1:5000), lahko bilo bodisi vaško jedro ali naselje, ki se ureja po navodilih MZVNKO ali pa kaj drugega. Glede na to, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj se z gotovostjo ne da ugotoviti, v katero kategorijo spada lokacija predvidenega posega, in posledično, katere določbe PUP je treba uporabiti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbo tožnikov in potrdilo odločbo tožene stranke, s katero je bila razveljavljena odločba prvostopenjskega organa in zadeva vrnjena temu organu v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je za ugotavljanje skladnosti lokacijske dokumentacije z veljavnimi občinskimi prostorskimi akti sicer pristojna občina, vendar pa je za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja pristojen upravni organ, ki je dolžan po uradni dolžnosti v vsakem primeru posebej preveriti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo dovoljenja. V zvezi z navedbami pritožnikov glede osončenja se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje.

Nima pa sodišče prve stopnje prav, ko trdi, da upravni organ prve stopnje ne bi smel odločati o gradbenem dovoljenju, dokler ni lokacijsko dovoljenje postalo dokončno. V obravnavani zadevi namreč organ prve stopnje v obnovljenem postopku ni razveljavil lokacijskega dovoljenja (ki je že postalo pravnomočno), zato je pravilno hkrati odločal tudi o gradbenem dovoljenju. Posledica izdaje sklepa o dovolitvi obnove pomeni zadržanje učinkov odločbe, na katero se obnova nanaša, če gre za odločbo, ki se prisilno ne izvršuje, kot sta to lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Šele ko postane v obnovljenem postopku odločba o razveljavitvi odločbe, s katero je bil pravnomočno končan prejšnji postopek, pravnomočna, odpadejo učinki prejšnje odločbe in so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, v katerem se na novo obravnava prvotni zahtevek. V obravnavani zadevi pa je prvostopenjski organ odločil, da se vzdrži v veljavi lokacijsko dovoljenje, ki je bilo v prejšnjem postopku kot pravnomočno podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, za katerega pa ZGO ni določal pravnomočnosti kot pogoja za gradnjo. Zato bi bilo v primeru, če bi bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno in bi organ prve stopnje lokacijsko dovoljenje obdržal v veljavi, pravilno, da organ istočasno odloči tudi o gradbenem dovoljenju. Vendar pa napačno tolmačenje sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po tem zakonu.

K 2. točki izreka: Ker se po določbi 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem postopku primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, stranki priznajo le tisti stroški postopka, ki so bili za pravdo potrebni, prizadeta stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločitev v zadevi in njeni stroški torej niso bili potrebni, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.