Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so edini pristojni za odrejanje načina in organizacije dela, prav tako tudi za nadzor in ocenjevanje izvedbe nalog tožnikovi nadrejeni. O posameznih elementih in kvaliteti tožnikovega dela so tako lahko verodostojno izpovedali zgolj tožnikovi nadrejeni, ki so imeli vpogled v njegovo delo. Iz njihovih izpovedi pa izhaja, da se je tožnik izogibal nalogam, saj ni izvajal svojih rednih nalog v skladišču, da ni bil pripravljen na sodelovanje pri izvajanju nalog saj ni komuniciral ne z nadrejenimi ne s sodelavci in ni bil pripravljen delati v skupini ter je povzročal konflikte s sodelavci. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje so bili predpisani kriteriji ocenjevanja pravilno uporabljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izpodbijana službena ocena tožnika za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2017 z dne 6. 6. 2017 in odločba tožene stranke z dne 24. 8. 2017 odpravita in se zadeva vrne v novo odločanje (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, da se tožnik za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2017 oceni s končno oceno odličen (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške v višini 890,24 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse pa s stroškovno posledico, podredno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka v službeni oceni ni ovrednotila vseh kriterijev ocenjevalna delovne uspešnosti, ki jih določa Priloga III. k Uredbi o napredovanju javnih uslužbencem v plačilne razrede, saj je ovrednotila le nekatere, ob tem pa ocenjevala še določene lastnosti tožnika, ki skladno z veljavno zakonsko in podzakonsko ureditvijo za ocenjevanje pripadnikov niso relevantne. Sodišču prve stopnje očita, da se ni ustrezno opredelila do njegovih navedb, da je v začetku leta 2017 zoper ocenjevalca A.A. podal prijavo o utemeljenih sumih storitve kaznivih dejanj zoper pripadnike NČOSK in opredelil njegovo ravnanje s podrejenimi, šikaniranje in grožnje, pri čemer se A.A. kljub podani prijavi zoper njega iz ocenjevanja ni izločil. Izpostavlja, da je ukaz izdal polkovnik B.B., ki je bil pred tem že nadrejeni ocenjevalec pri izpodbijani oceni, kar pomeni, da komisija ni bila sestavljena objektivno. Prav tako je komisija tožniku določila nerazumno kratek rok za posredovanje dopolnitve ugovora in dodatne dokumentacije, ter ga ni seznanila z vsemi izjavami in dokumenti, ki jih je prejela od sodelujočih v postopku. Navaja, da mu je bila s tem v postopku odločanja o pritožbi zoper službeno oceno odvzeta možnost izjave in sodelovanja v postopku. Meni, da rok manj od treh dni nikakor ni ustrezen rok za izbiranje in dostavo obsežne dokumentacije. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede seznanjenosti s kriteriji za službeno oceno zaradi njihove določanosti v 18. členu Pravilnika in se sklicuje na 103. točko PSSV, ki določa, da morajo nadrejeni, pooblaščenec za službeno ocenjevanje, podrejene seznaniti s kriteriji in merili za ocenjevanje, kar pa ni bilo izpolnjeno. Meni, da samo dejstvo, da so kriteriji določeni v pravilniku na predpisano obvezno seznanitev ne vpliva. Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da je opravljal svoje delo tako dobro kot njegovi sodelavci, ki so bili vsi ocenjeni z boljšo oceno in da je potrebno pri ocenjevanju vseh zaposlenih uporabiti enake kriterije in merila, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno. Izpostavlja, da je svoje delavne naloge opravljal v celoti in pravilno, zato objektivni razlogi za tako nizko službeno oceno niso bili podani. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovila, sprejeto odločitev v sodbi pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Navedena bistvena kršitev pritožba uveljavlja, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do zatrjevanja tožnika, da je tožena stranka v izpodbijani službeni oceni ni ovrednotila vseh kriterijev ocenjevanja delovne uspešnosti temveč le nekatere, vendar je ta očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka predpisane kriterije ocenjevanja pravilno uporabila in natančno ter obširno obrazložila vsak posamezni kriterij. Bistveno kršitev tožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Neutemeljen je pritožben očitek, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do navedb tožnika, da je v začetku leta 2017 zoper ocenjevalca A.A. podal prijavo o utemeljenih sumih storitve kaznivih dejanj zoper pripadnike NČOSK, saj se je sodišče o tem opredelilo v 16. točki obrazložitve. Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami - ZUP) v 37. členu določa, da stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Tožnik v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval niti dokazal, da je v postopku pred komisijo za preverjanje službene ocene podal zahtevo za izločitev ocenjevalca A.A., skladno s 37. členom ZUP. Ker tožnik ni podal zahteve za izločitev ocenjevalca, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati. Neutemeljen je tudi pritožben ugovor, da komisija ni bila sestavljena objektivno. Po vložitvi pritožbe je poveljnik B.B. z ukazom z dne 21. 8. 2017 imenoval komisijo za preverjanje službene ocene, ki so jo sestavljali C.C. kot predsednik ter D.D. in E.E. kot člana komisije. Skladno s 4. točko Pravil službe v Slovenski vojski (PSSV) je pravilno komisijo imenoval polkovnik B.B., ki je bil poveljnik LOGP. Navedeni polkovnik je pri ocenjevanju tožnika sodeloval le v funkciji formalnega potrjevalca ocene, ne pa tudi pri neposrednem vsebinskem ocenjevanju tožnika, kar sta storila F.F. in poveljnik A.A.. Prav tako ni ovir, da se za člane komisije imenuje pripadnike, ki so podrejeni izdajatelju ukaza (polkovniku B.B.), saj 104. točka PSSV določa, da člani komisije ne smejo biti podrejeni vojaški osebi, ki se je pritožila. Ta pogoj pa je bil izpolnjen, saj nihče od članov komisije tožniku ni bil podrejen. Predsednik komisije C.C., kot tudi člana komisije (D.D. in E.E.) so skladno izpovedali, da je bila komisija pri presoji ocene popolnoma samostojna in neodvisna, da nihče ni pritiskal na njih in jim dajal navodila. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi prič, tožnik pa tudi sicer ni zatrjeval nobenih okoliščin, ki bi kazale na morebitno vplivanje na odločanje komisije. Zato je ugovor nepravilne sestave in neobjektivne komisije neutemeljen.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske. Zaradi premestitve v drugo enoto je bila izdelana izredna službena ocena za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2017 in je bil ocenjen z oceno "zadovoljiv". Zoper oceno je tožnik podal prijavo in ugovor z dne 17. 7. 2017, komisija za preverjanje službene ocene pa je z odločbo z dne 24. 8. 2017 pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno in potrdila izredno službeno oceno z dne 6. 6. 2017, torej oceno "zadovoljiv". Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v ocenjevalnem obdobju za leto 2017 tožnik utemeljeno prejel oceno delovne uspešnosti "zadovoljivo", v postopku pa se je tožnik zavzemal za oceno "odlično".

9. Službena ocena je urejena s Pravili službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj. - PSSV) v točkah 102. do 105., ki določa kriterije za ocenjevanje usposobljenosti in uspešnosti opravljanja vojaške dolžnosti, vsebino in obliko službene ocene ter postopek izvajanja in preizkusa službene ocene za pripadnika Slovenske vojske, kar podrobneje uredi minister za obrambo. Na podlagi navedenega je bil izdan Pravilnik o službeni oceni (Ur. l. RS, št. 98/2014 in nadalj. - Pravilnik), ki v 4. členu določa, da službena ocena obsega oceno usposobljenosti in uspešnosti opravljanja vojaške službe, ki jo izda pristojni nadrejeni za podrejenega na podlagi rednega spremljanja njegovega dela v skladu s PSSV in s Pravilnikom. Nadalje je določeno, da je službena ocena redna ali izredna. Izredna službena ocena se izdela, če je bil ocenjevalec vojaški osebi v ocenjevalnem obdobju iz 6. člena tega pravilnika (to je od 1. 1. do 31. 12) nadrejene najmanj 3 mesece in je vojaška oseba ali oseba, pristojna za službeno ocenjevanje, razporejena na drugo formacijsko dolžnost ali odhaja iz enote pred zaključkom letnega ocenjevalnega obdobja (6. člen Pravilnika).

10. Neutemeljen je pritožben ugovor, da tožena stranka v službeni oceni ni ovrednotila vseh kriterijev ocenjevanja delovne uspešnosti, ki jih določa Priloga III. k Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede, ter da je ovrednotila le nekatere. Za tožnika kot pripadnika stalne sestave Slovenske vojske je službena ocena urejena s PSSV in Pravilnikom, zato je neutemeljeno sklicevanje na Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede. Neutemeljen je tudi pritožben ugovor neobrazloženosti ocene. Službena ocena z dne 6. 6. 2017 je bila izdelana na predpisanem obrazcu, ki vsebuje ocene splošnih kompetenc, ocena vojaške usposobljenosti in ocena vodstvenih kompetenc, ter skupne utemeljitev ocene. Ocena splošnih kompetenc vsebuje oceno posameznih kompetenc oziroma kriterije ocenjevanja, ki se izvede na način, da ocenjevalec izmed več možnih trditev pri vsaki posamezni kompetenci s križem označi trditev, ki najbolj ustreza ocenjevani osebi. V konkretnem primeru je ocenjevalec opisano izvedel in vsako izmed posameznik kompetenc označil s križcem (11. člen Pravilnika), prav tako pa je ocenil tožnikovo vojaško usposobljenost (12. člen Pravilnika) kot zadovoljivo, med tem ko ocene vodstvenih kompetenc ni podal, ker tožnik ni opravljal takšne dolžnosti. Pod utemeljitvijo ocene pa je zapisal, da se je tožnik zaradi pogostih konflitkov z ostalimi pripadniki ni vklopil v kolektiv, glede opravljanja dolžnosti v skladišču pa tožnik potrebuje stalna navodila in opozarjanja. Zapisal pa je tudi, da je tožnik izrazil željo po premestitvi v drugo enoto ter da streljanja in PGS v tem letu ni opravljal. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana ocena ustrezno in zadostno obrazložena, da zajema tipične osebnostne in delovne karakteristike tožnika in odraža celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti in uspešnosti tožnika, kot to zahteva prvi odstavek 15. člena Pravilnika.

11. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika in priče A.A., F.F., C.C., D.D. in G.G. in po obsežno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo : - da je tožnik pri kompetenci doseganja cilja in izvedbe naloga s križcem označen zapis - nalogam se izogiba, opravlja jih brez ozira na cilje in rabi stalen nadzor. Vodja skladišča F.F., ki je bil tožniku neposredno nadrejen je izpovedal, da se je tožnik izogibal delu v skladišču, ni delal tistega kar bi moral oziroma kar je bilo rečeno, da dela v skladišču, torej ni skrbel za skrb s službeno uniformo. Tega ni delal in ni hotel več delati. Tožnik bi moral zjutraj priti v skladišče in tam postoriti, kar je bilo potrebno, dejansko pa je tam delal samo skladiščnik, ki je bil civilna oseba, saj tožnik ni delal ničesar. Po izpovedi priče je stal zunaj pred vhodnimi vrati, hodil, kontroliral, telefoniral in si nekaj zapisoval. Čeprav ga je vodja skladišča opozarjal, ta opozorila niso pomagala. O tem, da tožnik ne dela, je poročal tudi poveljnik čete A.A.. Tudi ta je izpovedal, da tožnik ni izvajal nalog po lastni iniciativi oziroma pomagal sodelavcu v skladišču, temveč je raje le sedel. Če mu je dal vodja skladišča kakšno nalogo, je to naredil brez cilja in z minimalnim vložkom. Pri tem je tožnik izpovedal, da je zapuščal delovno mesto, ko je imel občutek, da ni več skoncentriran pri delu, kar je bilo 10 do 20 minut vsako uro; - da je pri kompetenci ravnanja s sredstvi in viri označen opis, oseba pri ravnanju z zaupanimi sredstvi ni dosledna, pogosto ne realizira nalog v okviru dobljenih virov. Vodja skladišča F.F. je izpovedal, da je ocena posledica ocene prvega kriterija, saj tožnik ni hotel opravljati dela. Prav tako tožnik velikokrat ni bil oblečen v uniformo, čeprav bi skladno s hišnim redom moral biti ves čas v uniformi, na kar pa je sam opozarjal. Enako je izpovedal A.A., da je bil tožnik s stvarmi, ki jih je dobil, nedosleden, saj tistega kar je dobil ni uporabljal in ni hotel uporabljati; - da je pri kompetenci komuniciranja označen opis - vsebino podaja nejasno za razumevanje so potrebne dodatne obrazložitve, pisni izdelki so oblikovno in jezikovno potrebni popravkov. F.F. je izpovedal, da se je za to oceno odločil, ker tožniku ni bilo do komunikacije in se ni hotel pogovarjati, tudi z njim osebno ni komuniciral. Ko mu je na primer odredil kakšno nalogo, tožnik ni rekel da ne bo šel, ni rekel ničesar, prav tako tudi ni rekel, da naloženega ne bo naredil. Tožnik se tudi s sodelavci ni pogovarjal. Pojasnil je, da je tožnik imel tudi pisne izdelke in vnašal podatke v program opremljanja, pri čemer pa je bil dosleden in ko je pregledoval za tožnikom pri tem ni našel napak; - da je pri kompentenci strokovnost in kvaliteta dela označen zapis - pri delu ponavlja strokovne napake in si ne prizadeva za njihovo odpravo, potreben je stalni nadzor nad kvaliteto opravljanega dela. Vodja skladišča je pojasnil, da mu boljše ocene glede strokovnosti in kvalitete dela ni mogel dati, ker tožnik ni delal. Prav tako je bilo skladišče neurejeno in nezloženo, ker tožnika ni bilo v skladišču in tudi s skladiščnikom samim ni komuniciral. Kot je izpovedal vodja skladišča, je bilo tožnika ves čas potrebno nadzirati glede izvedbe nalog, sam ga je opozarjal na neizvedene naloge, vendar to ni pomagalo. Enako je potrdil tudi A.A.; - da je pri kompetenci sodelovanja in delovanja v skupini označen zapis, pogosto povzroča konflikte in vnaša razdor v skupino, sledi svojim interesom. Po izpovedi obeh prič (F.F. in A.A.) tožnik ni znal delati v skupini, bil je sam zase, pri čemer je pri toženi stranki glavno timsko delo. Ko je bilo potrebno kaj narediti, so vsi stopili skupaj, vendar tožnika ni bilo zraven, zato je moral njegovo delo narediti nekdo drug; - da je tudi kompetenca vojaško vedenje označena z najnižjim možnim opisom - oseba je nezanesljiva, do dela in sodelavcev se vede neprimerno in s tem povzroča konflikte. Kot izhaja iz izpovedi prič je tožnik povzročal konflikte in se z vsemi kregal, prav tako so bili ostali delavci zgroženi, da je tožnik cele dneve stal zunaj, namesto da bi delal v skladišču. 12. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni sledilo izpovedi F.F., saj je bil kot prvo nadrejeni v vsakodnevnem kontaktu s tožnikom, spremljal in nadziral njegova dela ter bil najbolj seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami glede opravljanja dela tožnika. Sodišče je navedeno pričo ocenilo kot prepričljivo, v pretežnem delu pa je njegovo izpovedbo potrdil tudi poveljnik čete A.A.. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik kljub stalnim opozorilom nadrejenega ni opravljal svojih rednih nalog v skladišču, da se je izogibal, da je izvajal zgolj nadloge, ki mu jih je nadrejeni izrecno odredil, da ni komuniciral ne z nadrejenimi in ne s sodelavci, da ni bil pripravljen delati v skupini in da je povzročal konflikte s sodelavci. Tožnik v pritožbenem postopku ne podaja konkretnih trditev o nasprotnem, razen zgolj pavšalnih navedb, da je delo opravljal strokovno, pravočasno, samostojno in natančno, kar je zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar dokaznih predlogov pred sodiščem prve stopnje v tej smeri ni podal. Tožnik bi za oceno "odlično" moral dokazovati doseganje nadpovprečnih rezultatov, kar pomeni, da bi svoje delo moral opravljati visoko nad pričakovanji ter se odlikovati po izjemnem doseganju predpisanih kriterijev, česar pa v postopku ni dokazoval. Neutemeljeno je tudi pavšalno sklicevanje pritožbe na ocene drugih delavcev pri toženi stranki, saj je za pravilnost ugotovitve o oceni dela za leto 2017 relevantno le kako je svoje delo opravljal tožnik, in ne, kakšne ocene so prejeli drugi zaposleni pri toženi stranki. Tožnik tudi ni navajal, da bi bil on tisti, ki bi podajal ocene za navedene zaposlene, zato njegovo splošno sklicevanje na ocene drugih delavcev ne more biti relevantno, ocena je namreč odvisna od izpolnjevanja kriterijev, kar je v pristojnosti nadrejenih.

13. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so edini pristojni za odrejanje načina in organizacije dela, prav tako tudi za nadzor in ocenjevanje izvedbe nalog tožnikovi nadrejeni. O posameznih elementih in kvaliteti tožnikovega dela so tako lahko verodostojno izpovedali zgolj tožnikovi nadrejeni, ki so imeli vpogled v njegovo delo. Iz njihovih izpovedi pa izhaja, da se je tožnik izogibal nalogam, saj ni izvajal svojih rednih nalog v skladišču, da ni bil pripravljen na sodelovanje pri izvajanju nalog saj ni komuniciral ne z nadrejenimi ne s sodelavci in ni bil pripravljen delati v skupini ter je povzročal konflikte s sodelavci. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje so bili predpisani kriteriji ocenjevanja pravilno uporabljeni. Tožnik je kar po štirih od skupno šestih kompetencah ocenjen z najnižjo možno oceno, tudi ocena vojaške usposobljenosti je bila le "zadovoljiva". Glede na oceno posameznih kompetenc je tožnik delo v ocenjevalnem obdobju opravljal pod zastavljenimi cilji in pričakovanji delodajalca, kar pa utemeljuje ocena "zadovoljiv". Ocena "zadovoljiv" pomeni, da oseba ne dosega nekaterih zastavljenih ciljev in rezultatov ter pod pričakovanji opravlja delo v ocenjevalnem obdobju. V enoti si ne prizadeva za doseganje in ohranjanje standardov. Strokovno znanje in usposobljenost je pogosto na nezadovoljivi ravni ali ne dosega zahtevane psihofizične pripravljenosti. Ne izkazuje zadovoljive mere odgovornosti, včasih se izogiba nalogam in ni pripravljena na sodelovanje pri izvajanju nalog. Oseba je nezanesljiva in ji primanjkuje samodisciplina in večkrat ne ravna v skladu z vojaškimi vrednotami, kot to ureja prvi odstavek 18. člena Pravilnika.

14. Neutemeljen je pritožben očitek, da je komisija tožniku določila nerazumno kratek rok za posredovanje dopolnitve ugovora. Komisija je tožnika na nezadostno obrazložitev pritožbe (iz ugovora niso bili razvidni tudi vsebinski razlogi, ki bi utemeljevali višjo oceno) posebej opozorilo in mu dala možnost njene dopolnitve v roku od 21. 8. 2017 do 23. 8. 2017, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezen rok. Tožnik je bil že ob vložitvi pritožbe (kar je bilo mesec pred tem) s strani načelnika odseka H. seznanjen, da naj pritožbo dopolni na način, da točno po alinejah navede, s katerimi trditvami se ne strinja, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se mora skladno s 104. točko PSSV komisija sestati v 3 dneh, opraviti preizkus ocene in v nadaljnjih 7 dneh odločiti v pritožbi. Glede seznanitve tožnika z dodatno pridobljeno dokumentacijo, pa iz izpovedi predsednika komisije izhaja, da takšne dodatne dokumentacije, ki bi lahko vplivala na ocenjevanje, komisija ni prejela, temveč je s strani ocenjevalcev prejela zgolj kratko pojasnilo, da vztrajajo pri podani oceni. Tožniku tako v postopku odločanja v pritožbi ni bila odvzeta možnost izjave in sodelovanja, kar neutemeljeno uveljavlja v pritožbi. Postopek podaje izredne službene ocene tožnika je bil izpeljan pravilno, ocena je bila podana na podlagi predpisanih kriterijev ocenjevanja, ki so bili tudi pravilno ovrednoteni. Izpodbijana izredna službena ocena tožnika za leto 2017 je tako pravilna, zato je sodišče prve stopnje zahtevek za odpravo službene ocene tožnika za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 5. 2017 z dnem 6. 6. 2017 in odločbo komisije z dne 24. 8. 2017 utemeljeno zavrnilo.

15. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).