Jedro

Tožnika se je s sklepom o izvršbi za navedeno obveznost že terjalo, s tem je bil tek zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2 prekinjen in da zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje iz 125. člena oziroma 126. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na pritožbo tožnika zoper sklep o davčni izvršbi DT 4934-500475/2015-1 08 z dne 11. 6. 2015 z izpodbijanim sklepom odločil, da se pri tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-500475/2015-1 08 z dne 11. 6. 2015 znaša skupaj 54.216,80 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 12. 6. 2015 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Sklep DT 4934-500475/2015-1 08 z dne 11. 6. 2015 se nadomesti s tem sklepom. Neplačane zapadle obveznosti, ki so v knjigovodski evidenci davčnega organa izkazane na dan 11. 6. 2015, so razvidne iz izvršilnih naslovov, ki jih prvostopenjski organ navaja v tabeli (stran 1 do 3 izreka izpodbijanega sklepa). Iz izreka navedenega sklepa med drugim še izhaja, da se delodajalcu oziroma izplačevalcu A., d.o.o., naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov tožnika z omejitvami, ki jih določa zakon. Tožnikovemu zahtevku za vračilo stroškov se ne ugodi. Tožnik plača vse stroške davčne izvršbe. Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, stroški postopka pa niso bili priglašeni.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi na tožnikove denarne prejemke z dne 11. 6. 2015 zoper tožnika uvedel postopek davčne izvršbe dolga iz naslova dohodnine, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, globe za prekrške, sodne takse in stroške prisilne izterjave. V postopku reševanja pritožbe je ugotovil, da sklep z dne 11. 6. 2015 ne vsebuje vseh sestavin, kot to določa 145. člen in 151. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker davčni organ v navedenem sklepu ni navedel pravilnega oz. točnega izvršilnega naslova, je v pritožbenem postopku izdal izpodbijani sklep, v katerem navaja pravilni in točni izvršilni naslov. Prvostopenjski organ zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na zastaranje ter se sklicuje na določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2. Ugotavlja, da je zastaranje pravice do izterjave obveznosti iz naslova dohodnine na podlagi odločbe z dne 28. 10. 2008 začelo teči po njeni izvršljivosti, t. j. 30. 11. 2008. Tek zastaralnega roka je bil prekinjen s sklepom o davčni izvršbi z dne 13. 12. 2012, s katerim se je že terjala navedena obveznost. Zato zaključuje, da pravica do izterjave obveznosti, ki se terja z izpodbijanim sklepom, ni zastarala. Tožniku tudi pojasnjuje, da finančni organ lahko hkrati vodi več načinov davčne izvršbe.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Ocenilo je, da je izpodbijani sklep prvostopenjskega organa pravilen in zakonit. 4. Tožnik v tožbi uveljavlja nezakonitost izpodbijanega sklepa in tožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in postopkovnega prava. Meni, da je bilo v postopku kršeno načelo prepovedi odločanja „ne bis in idem“ (ne dvakrat o isti stvari). Sklicuje se na to, da sta bila tožniku na podlagi istih izvršilnih naslovov že izdana dva sklepa o izvršbi. Sklep o izvršbi z dne 17. 6. 2014 je potrjen s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015, sklep o izvršbi z dne 13. 10. 2014 pa je potrjen s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 811/2015-9 z dne 13. 10. 2015, Vrhovno sodišče RS pa o reviziji še ni odločilo. S tem, ko je finančni organ na podlagi istih izvršilnih naslovov izdal izpodbijani sklep, je kršil načelo prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, ki predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo v 31. členu zagotavlja Ustava RS.

5. Podrejeno pa tožnik ugovarja tudi zastaranje obveznosti. Predmet navedenega postopka so namreč tožnikove obveznosti iz naslova dohodnine za leto 2002, kar je bilo prvič ugotovljeno z odločbo prvostopenjskega organa z dne 28. 10. 2003. Tožnikova obveznost je torej nastala v letu 2002 in prvič zapadla po odločbi z dne 28. 10. 2003. Da gre za odmero dohodnine za leto 2002, izhaja tudi iz sklepa o obnovi postopka z dne 9. 3. 2004. Z odločbo z dne 28. 10. 2008 je bila prva odmerna odločba sicer odpravljena ter obenem tožniku na novo odmerjena dohodnina za leto 2002. Pozneje je bilo v postopku izdanih več sklepov in odločb, kar pa po mnenju tožnika ne spremeni dejstva, da so obveznosti nastale v letu 2002 in prvič zapadle 2003. Ker je torej od zapadlosti minilo več kot 10 let, je potekel desetletni absolutni zastaralni rok in prekinitev zaradi izdaje kasnejših sklepov na zastaranje ne vpliva. Določbe 126. člena ZDavP-2, ki zastaranje urejajo drugače kot ZDavP, ki je veljal ob izdaji odločbe v letu 2003, in v škodo tožnika, v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo zakona, kar nasprotuje ustavnim načelom. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopna odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na navedene razloge po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožniku najprej izdana odmerna odločba z dne 28. 10. 2003, ki pa je bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom, tj. v postopku obnove, odpravljena in nato izdana nova odmerna odločba z dne 28. 10. 2008, s katero je bilo (ponovno) odločeno o tožnikovi obveznosti in je ta odločba izvršilni naslov. Na podlagi te odločbe je bil po njeni izvršljivosti izdan izpodbijani sklep o izvršbi. Zastaranje pravice do izterjave obveznosti, določene v odločbi z dne 28. 10. 2008, je začelo teči po njeni izvršljivosti 30. 11. 2008, kot sta pravilno ugotovila prvostopenjski in drugostopenjski organ. V postopku pa je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da se je tožnika s sklepom o izvršbi z dne 13. 12. 2012 za navedeno obveznost že terjalo, da je bil s tem tek zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2 prekinjen in da zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje iz 125. člena oziroma 126. člena ZDavP-2. 10. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi, ne glede na odpravo odločbe z dne 28. 10. 2003, zastaralni rok moral teči od izvršljivosti te odločbe. Oba organa sta tožniku pravilno pojasnila, da so bile z odpravo odločbe (z dne 28. 10. 2003) odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je pri izpodbijanem sklepu pravilno upoštevano, da je odločba, izdana v obnovljenem postopku, (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.

11. Prav tako ni pravilno tožnikovo stališče, da se je v obravnavani zadevi nepravilno uporabila določba 126. člena ZDavP-2, ki naj bi zastaranje urejala drugače kot ZDavP, ki je veljal ob izdaji odločbe v letu 2003, kar naj bi bilo v škodo tožnika. Tudi po presoji sodišča je v konkretni zadevi treba uporabiti ZDavP-2. Slednji v prvem odstavku 418. člena določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu (enako stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015).

12. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da je bilo v konkretni zadevi kršeno načelo „ne bis in idem“ (ne dvakrat o isti stvari) s tem, ko sta bila tožniku za iste izvršilne naslove izdana že dva sklepa o izvršbi (z dne 17. 6. 2014 in z dne 13. 10. 2014). Že prvostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da lahko finančni organ hkrati vodi več načinov davčne izvršbe, in sicer izvršbo na dolžnikove denarne prejemke in davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri bankah in hranilnicah, da pa morata delodajalec oziroma izplačevalec dohodka in banka oziroma hranilnica upoštevati izvzetja in omejitve iz 159. člena ZDavP-2 in 160. člena ZDavP-2. Dodatno je tožniku tudi drugostopenjski organ pojasnil, da je na podlagi ZDavP-2 lahko predmet davčne izvršbe vsako tožnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če z zakonom ni izvzeta oziroma je izvršba nanjo omejena. Med premoženje pa se uvršča denarne prejemke, denarna sredstva, dolžnikove denarne terjatve, premičnine, nepremičnine, delež družbenika v družbi in premoženjske pravice. Zoper isti izvršilni naslov se tako lahko izda več sklepov o izvršbi na različne omenjene predmete, pri čemer je treba paziti le, da se ne bi isti dolg plačal dvakrat. 13. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 15. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.