Jedro

Ob upoštevanju zatrjevanih razlogov za neizplačilo bilančnega dobička (pomanjkanje likvidnih sredstev) in dejanskih ugotovitev izvedenca, da bi tožena stranka ob izplačilu minimalne dividende poslovala na meji kapitalske ustreznosti, materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru zadržanje bilančnega dobička tožene stranke nujno, pravilna.

Nujno potreben cilj, ki ga družba (tožena stranka) ne more doseči drugače, kot z zadržanjem bilančnega dobička, je v konkretnem primeru ta, da družba ostane kapitalsko ustrezna in s tem nemoteno posluje. Po presoji sodišča druge stopnje gre za nujen in legitimen cilj družbe, ki ga ni mogla doseči drugače, kot s tem, ne le z gospodarnim in primernim, pač pa tudi nujnim ukrepom posega v pravico družbenika do udeležbe na dobičku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju prve stopnje) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 31. 8. 2016, da se bilančni dobiček poslovnega leta 2015 v znesku 585.601,00 EUR ne deli in ostane nerazporejen ter zahtevek za izplačilo ustreznega dela bilančnega dobička družbenikom tožene stranke. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 4.073,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zaključilo, da je bilo zadržanje bilančnega dobička tudi v višini minimalne dividende z vidika poslovanja tožene stranke nujno. Opozarja na izjemnost posega v pravico delničarja do minimalne dividende in poudarja, da bi bilo poslovanje tožene stranke, ob izplačilu bilančnega dobička, zgolj tvegano, kar ne upravičuje ukrepa neizplačila minimalne dividende. V nadaljevanju pritožbe graja vsebinsko neustreznost mnenja in obširno ter podrobno ponavlja vsebinske pripombe na podano izvedensko mnenje. Po oceni tožeče stranke je izvedenec mnenje neustrezno dopolnil, ker njegova pojasnila, ki jih je podal na naroku dne 27. 12. 2018, ne odpravljajo nejasnosti mnenja. Tožeča stranka je predlagala postavitev novega izvedenca poslovno-finančne stroke, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje na argumente tožeče stranke glede pripomb na mnenje ni ustrezno odgovorilo, s čimer je kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to pa tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve napravilo napačne zaključke, saj iz odgovorov izvedenca izhaja, da bi si tožena stranka lahko zagotovila likvidna denarna sredstva, brez grožnje za njeno poslovanje, če bi „izterjala“ dividende od svojih hčerinskih družb. Ker sodišče prve stopnje te pomembne okoliščine ni upoštevalo, je sodbo oprlo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa tudi materialno pravo (določbo prvega odstavka 399. člena ZGD-1) napačno uporabilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vprašanje, ali bi si lahko tožeča stranka zagotovila likvidna sredstva za izplačilo dobička z izplačilom bilančnih dobičkov odvisnih družb za leto 2015, za presojo tožbenega zahtevka niti ni bistveno. Že izvedenec M. je v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku 27. 12. 2018 pojasnil, da gre pri izplačilu dobička odvisnih družb toženi stranki le za denarni tok, ki pa nima vpliva na vprašanje kapitalske (ne)ustreznosti, torej na pogoje izplačila, in da dobička tožena stranka, ne glede na obstoj likvidnih sredstev (ki jih v obravnavanem primeru evidentno ni bilo), družbenikom ne bi smela izplačati, ker bi s tem prišlo do njene kapitalske neustreznosti. V celoti zavrača navedbe tožečih strank, da naj bi bilo izvedensko mnenje zmotno in nepopolno. Izvedenec je mnenje podal na osnovi strokovnih pravil ekonomske, ocenjevalske, računovodske in finančne stroke. Predložene dokazne listine so povsem zadostovale za pripravo strokovnega mnenja, ki ga je izvedenec tudi ustno prepričljivo obrazložil in odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. V zvezi z obširno pritožbeno analizo izvedenskega mnenja se tožena stranka v izogib ponavljanju sklicuje na svoje že podane navedbe v pripravljalni vlogi 21. 12. 2017. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna, zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve.1 Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih postopkovnih kršitev, ne kakšne druge uradoma upoštevne kršitve določb postopka. V zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče druge stopnje zato povzema pravilno, jasno in zadostno obrazložitev sodišča prve stopnje in glede posameznih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP ), dodaja:

6. Tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja zahtevek na podlagi 399. člena v zvezi s 522. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka izpolnila procesne predpostavke za izpodbijanje sklepa skupščine (da sta tožnika družbenika tožene stranke in da njun skupni delež delnic dosega dvajsetino osnovnega kapitala2), je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo, ali je bil sklep skupščine tožene stranke, s katerim je zavrnila delitev bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala, ki v konkretnem primeru znaša 191.571,00 EUR, glede na okoliščine, v katerih družba posluje, po presoji dobrega gospodarstvenika nujen.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožena stranka dokazala, da je bila nedelitev dobička, ustvarjenega v poslovnem letu 2015 družbenikom, nujno potrebna za doseganje poslovnih ciljev tožene stranke in za zagotovitev likvidnosti tožene stranke ter od nje odvisnih družb, oziroma da tega ni bilo mogoče doseči z drugimi ukrepi. Sledilo je mnenju oziroma ugotovitvam izvedenca M., da bi lahko tožena stranka, ki razpolaga le s presežkom kapitala nad dolgoročnimi sredstvi v višini 92.764,00 EUR, dividendo do manjkajoče razlike v višini 98.807,00 EUR zagotovila le z dolgoročno zadolžitvijo ali dokapitalizacijo, s čimer bi se ohranila mejna kapitalska ustreznost družbe, poslovanje na meji kapitalske ustreznosti pa je po mnenju izvedenca tvegano.

8. Tožeča stranka takšno odločitev najprej izpodbija zaradi neustreznosti izvedenskega mnenja in kršitve pravice do izjave zaradi neizvedbe dokaza z drugim izvedencem poslovno-finančne stroke. Nadalje pa meni, da je tudi sicer, ne glede na mnenje izvedenca, presoja sodišča prve stopnje, da je bilo zadržanje bilančnega dobička tožene stranke nujno, materialno pravno napačna.

O pritožbenih očitkih glede izvedenskega mnenja (očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja)

9. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje izvedenca M. ocenilo kot temeljito, prepričljivo, strokovno in argumentirano, predlog tožene stranke za dopolnitev mnenja pa zavrnilo z obrazložitvijo, da je mnenje izvedenca po njegovi ustni dopolnitvi jasno in razumljivo in zato ni razlogov da bi sodišče podvomilo v njegovo strokovnost in objektivnost.3

10. Glede na določbo 254. člena ZPP se morebitni dvomi, nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovja v izvedenskem mnenju praviloma odpravijo z dopolnitvijo mnenja z istim izvedencem. Šele, če izvedenec ne uspe prepričljivo ovreči argumentov določene stranke, se v postopku angažira nov izvedenec. Izvedenec M. je tudi po oceni sodišča druge stopnje na vse obširne pripombe (in tudi dodatno zastavljenih 14 vprašanj) tožeče stranke v šesti pripravljalni vlogi 1. 12. 2017, z ustnim zaslišanjem na naroku dne 27. 12. 2018 zadostno, jasno in prepričljivo odgovoril. Zato tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri postavitvi drugega izvedenca in v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga očita kršitev pravice do izjave oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Izvedenec je na ustnem zaslišanju res izjavil, da so podlage za izdelavo mnenja skromne, vendar hkrati tudi, da za podajo mnenja zadoščajo, saj v nasprotnem primeru odgovorov ne bi podal.4

12. Pritožbeni očitki, da dopolnitev mnenja ni ustrezna, ker izvedenec ni izračunal temeljnih postavk za ugotovitev kapitalske (ne)ustreznosti, zlasti ustreznega obratnega kapitala, niso utemeljene. Izvedenec je na ustnem zaslišanju pojasnil, zakaj vseh, oziroma določenih kazalnikov (ustrezni obratni kapital, rezervni obratni kapital, koeficient kakovosti obratnega kapitala), o katerih sicer govori v uvodnih pojasnilih izvedenskega mnenja (ko navaja teoretično podlago mnenja) ni izračunal in izrazil stališče, da ti kazalniki v konkretnem primeru na njegovo končno mnenje ne bi imeli posebnega vpliva, zato jih tudi ni izpostavljal. Zadostno in prepričljivo je po oceni sodišča druge stopnje tudi izvedenčevo pojasnilo glede navidezno dobrih kazalnikov donosnosti.5

13. Ker ni presojal kreditne sposobnosti tožene stranke, tudi izračuni kazalnikov kot so EBITDA, EBITDAR, neto finančni dolg in EBITDA marža, po mnenju izvedenca za izdelavo mnenja niso relevantni. Izvedenec je nadalje prav tako podal jasne odgovore glede izpostavljenih računskih napak v izdelanem mnenju, ki jih je priznal in pojasnil, da tudi ob upoštevanju pravilnih izračunov do spremembe v končnem mnenju ne bi prišlo.6

14. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja, da izvedenec pri podaji svojega mnenja ni ustrezno upošteval, da je tožena stranka holdinška družba, katere edini vir dohodkov so dividende odvisnih družb. Do tega konkretnega vprašanja se je izvedenec na ustnem zaslišanju opredelil na večih mestih, zlasti pri odgovoru na vprašanje tožeče stranke, ali bi tožena stranka lahko financirala izplačilo bilančnega dobička (oziroma minimalne dividende) s tem, da bi si izplačala dobičke odvisnih družb.7 Izvedenec je jasno odgovoril, da bi si dobičke načeloma lahko izplačala (presoja (ne)utemeljenosti odločitev odvisnih družb o neizplačilu bilančnega dobička ni predmet tega postopka), vendar bi s tem ustvarila zgolj denarni tok, ne bi pa to vplivalo na končno oceno kapitalske (ne)ustreznosti tožene stranke v primeru izplačila zneska minimalne dividende. Zato denarnega toka pri vprašanju ali družba lahko izplača dividende ali ne, ne upoštevamo. Če tožena stranka v konkretnem primeru izplača minimalno dividendo (t.j. 191.571,00 EUR), ima kapitalsko neustreznost za 98.807,00 EUR. Izvedenec odgovarja, da nadomestitev manjka financiranja s kratkoročnimi viri ni strokovno utemeljena. Družba bi si za izplačilo dobička morala zagotoviti dolgoročni vir financiranja. Zato po mnenju izvedenca sam denarni tok, ki bi ga tožena stranka kot holdinška družba s sicer možnim izplačilom dividend odvisnih družb zagotovila, na vprašanje kapitalske ustreznosti družbe in sposobnosti izplačila dobička ne vpliva.

15. Glede na obrazloženo pritožbeni očitki o neustrezni dopolnitvi izvedenskega mnenja in s tem zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja niso utemeljeni.

O zmotni uporabi materialnega prava:

16. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da ob upoštevanju zatrjevanih razlogov za neizplačilo bilančnega dobička (pomanjkanje likvidnih sredstev) in dejanskih ugotovitev izvedenca, da bi tožena stranka ob izplačilu minimalne dividende poslovala na meji kapitalske ustreznosti, materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru zadržanje bilančnega dobička tožene stranke nujno, pravilna.

17. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo izjemnost ukrepa družbe z zadržanjem minimalne dividende in kriterije, ki jih je v odločbi III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011 opredelilo Vrhovno sodišče RS (in jih povzema tudi Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Cpg 1083/2012 z dne 16. 4. 2013, ki jo v podkrepitev pritožbenih navedb navaja tožeča stranka). Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z odločbo VSK Cpg 39/2013 z dne 9. 5. 2013, na katero se sklicuje pritožba. V slednji je tožena stranka zadržanje dobička opravičevala z izognitvijo potrebi po najemu kredita za surovine, kar je pritožbeno sodišče štelo za neutemeljen razlog za neizplačilo bilančnega dobička. V obravnavani zadevi pa je nujen cilj, ki ga tožena stranka z zadržanjem dobička zasleduje, ohranjanje kapitalske ustreznosti družbe, najem kredita pa se omenja zgolj kot možen način financiranja minimalne dividende.

18. Nujno potreben cilj, ki ga družba (tožena stranka) ne more doseči drugače, kot z zadržanjem bilančnega dobička, je v konkretnem primeru ta, da družba ostane kapitalsko ustrezna in s tem nemoteno posluje. Po presoji sodišča druge stopnje gre za nujen in legitimen cilj družbe, ki ga ni mogla doseči drugače, kot s tem, ne le z gospodarnim in primernim, pač pa tudi nujnim ukrepom posega v pravico družbenika do udeležbe na dobičku. Zasledovanega cilja tožena stranka ne bi mogla doseči s financiranjem minimalne dividende preko izplačila dobičkov odvisnih družb. Izvedenec M. na izpostavljeno možnost financiranja jasno odgovarja, da bi si tožena stranka s tem zagotovila le denarni tok oziroma denarno imetje, kar ne spremeni dejstva, da bi bila ob izplačilu dobička družba na meji kapitalske ustreznosti.

19. Sodišče druge stopnje je glede na vse obrazloženo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.8

20. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbe.9

21. O pritožbenih stroških tožene stranke je odločeno po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) toženi stranki kot potrebne priznalo stroške odgovora na pritožbo, v katerem je obsežno in substancirano odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke, in sicer strošek sestave odgovora na pritožbo, v katerem je zajet tudi strošek končnega poročila stranki (1125 točk, tar. št. 21/1 OT), materialne stroške (21,75 točk, 11. člen OT) in 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 839,42 EUR, ki jih je sodišče druge stopnje naložilo v plačilo tožeči stranki, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

1 Drugi odstavek 350. člena ZPP 2 Drugi odstavek 399. člena ZGD-1 3 8. točka obrazložitve 4 Odgovor na l. št. 258-259 5 Odgovor na l. št. 259 6 Odgovor na l. št. 251-251 7 l. št. 255 8 353. člen ZPP 9 Prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP