Jedro

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ je opredeljeno s prepovedano posledico, način storitve pa v zakonu ni opredeljen. Grožnjo je tako mogoče izraziti neposredno s kretnjami ali z besedami, lahko pa tudi posredno, s pismom, preko tiska, po radiu ali po televiziji in podobno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S. Ž. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen en mesec zapora, zatem pa na podlagi četrtega odstavka 52. člena KZ, upoštevaje kazen šest mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 133. člena, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 177/2003 z dne 9. 1. 2006, v kateri mu je bila določena preizkusna doba dve leti in kazen šest mesecev zapora, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ, enotna kazen šest mesec in 15 dni zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. O namenu oziroma naklepu obsojenca je sodišče sprejelo pravilno stališče na osnovi dejanskih okoliščin oziroma dejstev, ki jih je ugotovilo. Oporekanje tem dejstvom pa predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako pa tudi opis kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP očita zagovornik pritožbenemu sodišču, ki da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nasprotje med vsebino zapisnikov o glavni obravnavi in obrazložitvijo sodbe. Razlogi, zakaj sodišče ni verjelo R. Ž., so namreč v razpravnem zapisniku navedeni drugače, kot to sledi iz sodbe sodišča prve stopnje in je to razhajanje bistveno.

6. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če so v sodbi sodišča prve stopnje razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Odločilna oziroma pravno relevantna dejstva so tista dejstva, ki se nanašajo na elemente kaznivega dejanja oziroma so zajeta v pojmu dejanskega stanja. Na njih neposredno temelji uporaba zakona. Drugače povedano, dejansko stanje je skupek odločilnih dejstev. Vsa druga dejstva, ki so lahko tudi pomembna (kontrolna dejstva) pa niso zajeta v pojmu dejanskega stanja, pripomorejo pa pri njegovem ugotavljanju. V primeru, da je sodba nejasna v razlogih o teh kontrolnih dejstvih, se lahko izpodbija le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ker se ta kršitev, kot je bilo že pojasnjeno, nanaša izključno na odločilna dejstva).

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče povsem pravilno navedlo, da pritožba v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

8. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče s sodbo, s katero pritrdi razlogom sodišča prve stopnje, ne more kršiti določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj to sodišče ne ugotavlja dejstev. Če v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, krši prvi odstavek 395. člena ZKP, ki pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb ZKP. Če želi vložnik zahteve uspeti z očitkom te kršitve, mora poleg tega, da jasno obrazloži, na katero pritožbeno navedbo sodišče druge stopnje ni odgovorilo, izkazati tudi vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe.

9. Nadaljnja trditev, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, da je obdolženec ogrozil varnost D. S., je neutemeljena in protispisna. Sodba namreč vsebuje obširne razloge o subjektivnih občutkih oškodovanca v zadnjem odstavku na strani 3 (oškodovanec je povedal, da se mu je zaradi obdolženčevega prejšnjega obnašanja, ko se je štirikrat moral z motornim kolesom umakniti obdolžencu, pri čemer je dvakrat skoraj padel, po grožnjah, o katerih mu je povedala mama, zadeva zdela resna, zaradi česar se tudi ni vozil z motorjem, ko je ocenil, da je obdolženec doma) ter v četrtem odstavku na 4. strani (ko sodišče ocenjuje, da je ravnanje obdolženca pri oškodovancu vzbudilo občutek ogroženosti, kar se kaže tudi v že opisanem obnašanju oškodovanca po dogodku, k takšnemu počutju pa je prispevalo že obdolženčevo ravnanje pred spornim dogodkom. Izrečena grožnja pa je bila tudi usmerjena proti oškodovančevi telesni celovitosti, zaradi česar je pomenila resno in objektivno zmožno grožnjo z napadom na njegovo življenje in telo).

10. Neutemeljena pa je tudi trditev v zahtevi, da kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ni mogoče storiti s posredno grožnjo. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ je opredeljeno s prepovedano posledico, to je ogrozitvijo varnosti. Za storitev kaznivega dejanja je pomembno, da se oškodovanec seznani s storilčevo grožnjo in da je pri njem ustvarjen občutek ogroženosti. Način storitve v zakonu ni opredeljen niti ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti. Grožnjo je tako mogoče izraziti neposredno s kretnjami ali z besedami, lahko pa tudi posredno, s pismom, preko tiska, po radiu ali po televiziji in podobno. V konkretnem primeru je obsojenec grožnjo izrekel materi oškodovanca, kateremu je ta izrečene grožnje prenesla, zaradi česar se je D. S. počutil ogroženega in prestrašenega. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona glede na navedeno ni podana.

11. Ker torej niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega zakona, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.