Jedro

Tožnica ne zatrjuje, da bi pred pristojnim organom postopek dokazovanja neresničnosti podatkov v javni listini sprožila, zato je pravilna dokazna ocena upravnih organov obeh stopenj, da sta bili sporni motorni vozili v relevantnem obdobju registrirani na tožnico kot fizično osebo. Ker teh motornih vozil tožnica v vlogi za znižano plačilo vrtca nesporno ni navedla, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je ob upoštevanju določbe drugega odstavka 24. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih izdal izpodbijano odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil: da se odpravi odločba št. 602-29/2011-1 z dne 23. 6. 2011 (1. točka izreka); da se tožnici določi polno plačilo vrtca za otroka A.A. (2. točka izreka); da se polno plačilo uveljavi s 1. 4. 2011 in velja do 31. 12. 2011 (3. točka izreka); da razliko med višino plačila za program vrtca, ki jo je tožnica plačevala od 1. 4. 2011 do izdaje te odločbe ter višino plačila za program vrtca, ki se tožnici določi s to odločbo, opravi vrtec tako, da razliko upošteva pri izdaji računa - položnice za storitve do 30. 6. 2012 (4. točka izreka) ter da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica 8. 3. 2011 oddala vlogo za znižano plačilo vrtca in da je bila 9. 5. 2011 izdana odločba št. 602-29/2011 o višini znižanega plačila za program vrtca za leto 2011. V zvezi z izdano odločbo je nato prvostopni organ po uradni dolžnosti preveril vlogo in opravil poizvedbe o dejstvih, ki jih je tožnica navedla v vlogi, kot posledico česar je 23. 6. 2011 izdal novo odločbo o višini plačila, s katero je ugotovil, da tožnica v oddani vlogi ni navedla vseh potrebnih podatkov, ki so pomembni za ustrezno uvrstitev v plačilni razred za plačilo vrtca, zaradi česar ji je bilo za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 12. 2011 določeno polno plačilo cene programa vrtca. Tožnica je zoper navedeno odločbo podala pritožbo, ki ji je drugostopni organ ugodil, saj je ugotovil, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitev pravil postopka in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. V nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da iz podatkov, navedenih v tožničini vlogi in prilogah izhaja, da je bila v letu 2009 vseh 12 mesecev v delovnem razmerju, da je mati samohranilka s tremi otroki ter da otroci prejemajo preživnino. Navedla je tudi, da družina razpolaga s poslovnim prostorom oziroma s poslovno stavbo v vrednosti 38.812,00 EUR. V vlogi je tudi izjavila, da so vsi podatki, navedeni v vlogi, resnični, točni in popolni, za kar je prevzela materialno in kazensko odgovornost. Prav tako je dovolila, da upravni organ vse podatke, navedene v izjavi, preveri pri pristojnih davčnih in drugih organih, ki vodijo davčne in druge z zakonom predpisane evidence, ki vsebujejo podatke o posamezni vrsti premoženja. Tako je upravni organ po uradni dolžnosti sam preverjal resničnost, točnost in popolnost v vlogi navedenih podatkov in ugotovil, da je imela tožnica na dan oddaje vloge za znižano plačilo vrtca za leto 2011, to je 8. 3. 2011, registrirani dve motorni vozili, in sicer tovorno vozilo Volkswagen Transporter, datum prve registracije …, z registrsko oznako …, registrirano na tožnico kot fizično osebo. Prav tako je imela na dan oddaje vloge registrirano štirikolo znamke CFMOTO X5 - Kitajska, datum prve registracije … z registrsko oznako …, ki je bilo prav tako registrirano na tožnico kot fizično osebo. Tako upravni organ zaključuje, da je tožnica v oddani vlogi dne 8. 3. 2011 prikazala neresnične podatke. V zvezi z njeno trditvijo, da ima odprt s.p. in da sodita med osnovna sredstva tudi tovorno vozilo in štirikolesnik, odgovarja, da priložen seznam osnovnih sredstev z dne 4. 7. 2011 ni pravilen, saj v njem ne morejo biti zapisana tista osnovna sredstva, ki so dejansko registrirana kot osebna lastnina. Da so bila vlagateljici (tožnici) ta dejstva znana in da je razumela njihov pomen, je po mnenju upravnega organa razvidno iz uradnih podatkov, ki jih je pridobil organ in iz katerih izhaja, da je tožnica spremenila registracijo navedenih motornih vozil, ki sta od 24. 10. 2011 dalje registrirani na B.B. s.p.. Iz tega upravni organ prve stopnje sklepa, da je tožnica spremembo lastništva izvedla 24. 10. 2011, to pa je bistveno kasneje, kot je bila oddana vloga za znižano plačilo vrtca za leto 2011 in kasneje, kot je bila podana pritožba na odločbo o polnem plačilu za program vrtca od 1. 4. 2011 do 31. 12. 2011. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 9. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (v nadaljevanju Pravilnik) ter na drugi odstavek 24. člena Pravilnika, ki določa, da če pristojni organ ugotovi neresničnost podatkov, lahko začne z obnovo postopka določitve plačila za vrtec po uradni dolžnosti in izda novo odločbo, s katero določi polno plačilo vrtca za celotno obdobje od določitve plačila.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 2. 4. 2012 tožničino pritožbo zoper prvostopno izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka); odločil, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka) in da gredo stroški, ki so nastali stranki med postopkom zaradi pravnega zastopanja, v njeno breme (3. točka izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnica vozili, za kateri se ji očita, da ju ni navedla v svoji vlogi za znižano plačilo vrtca, dejansko kupila in zavarovala ter v zvezi z registracijo odvedla predpisane dajatve kot s.p.. Ta dejstva so namreč razvidna iz predloženih računov, zavarovalnih polic ter kreditne pogodbe, ki jih je tožnica priložila k pritožbi. Prav tako ni nobenega dvoma, da sta ti vozili opredeljeni v popisih osnovnih sredstev za leti 2010 in 2011. Na drugi strani pa iz obvestila UE Brežice z dne 5. 12. 2011 povsem nedvoumno izhaja, da je bilo štirikolo CFMOTO X5 od 7. 1. 2011 do 24. 10. 2011 registrirano na tožnico kot fizično osebo, od 24. 10. 2011 pa je registrirano nanjo kot s.p. Iz navedenega obvestila je tudi razvidno, da je bilo tovorno vozilo Volkswagen Transporter od 8. 4. 2010 registrirano na tožnico kot fizično osebo, od 24. 10. 2011 pa je registrirano nanjo kot s.p.. Po mnenju drugostopnega organa tako ni nobenega dvoma, da je bila v času oddaje vloge za znižano plačilo vrtca lastnica obeh navedenih motornih vozil tožnica - fizična oseba, saj navedeno dejstvo povsem verodostojno in nedvoumno izkazujejo uradne evidence, kar je pravilno v izpodbijani odločbi ugotovil prvostopni organ. Dalje poudarja, da ne more slediti pritožbenim navedbam, da ravnanja upravnih organov v zvezi z registracijo in evidenco lastništva na vozilih ne pomenijo pravilnih postopkov in da podatki v uradnih evidencah nimajo relevantnega značaja. Ravno obratno, uradne evidence so tiste, ki verodostojno izkazujejo neko stanje, dejstva ali razmerje z visoko stopnjo pravilnosti in zaupnosti. Dejstva in dokazila, ki jih je tožnica podala v svoji pritožbi, sicer izkazujejo, da je kupila obe predmetni vozili kot s.p., s čimer je najverjetneje pridobila tudi določene davčne ugodnosti, nikakor pa navedena dokazila ne izkazujejo dejanskega stanja lastništva v določenem času, kot tega ne izkazuje niti popis osnovnih sredstev s.p. Še manj pa gre slediti navedbam tožnice, da ni poznala postopkov pri registraciji vozila, kakor tudi, da je organ, ki je registriral njeno vozilo, ravnal samovoljno, saj je tožnica 24. 10. 2011 pri pristojnem upravnem organu spremenila registracijo obeh motornih vozil iz fizične osebe na s.p., kar nedvoumno izkazuje, da je povsem seznanjena s postopki lastništva in registracije vozila pri upravnih organih. Po povedanem pritožbeni organ zaključuje, da se ni mogoče izogniti ugotovitvam, da je bila v času podaje vloge za znižano plačilo vrtca tožnica lastnica vozil in da je kljub opozorilu na kazenske in materialne posledice svojih izjav v vlogi za znižanje plačilo vrtca povsem jasno navedla, da ne razpolaga z vozili, čeprav ni nobenega dvoma, da je bila takrat lastnica zgoraj navedenih vozil. V zvezi z njeno zahtevo za povračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi s pripravo pritožbe s strani pravnega zastopnika, pa citira prvi odstavek 113. člena in drugi odstavek 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ugotavlja, da ni upravičena do povračila stroškov s strani organa odločanja. Posebni stroški postopka pa niso nastali.

Tožnica v tožbi navaja, da je iz listin, ki jih je priložila (računi, zavarovalne police, popisni list osnovnih sredstev), razvidno, da sta bili sporni vozili kupljeni za s.p. in ne zanjo kot fizično osebo. Ne glede na to, kako je pri upravnem organu registrirano samo vozilo, je treba upoštevati, da tožnica kot vlagateljica ni kupila teh vozil za sebe, ampak v okviru opravljanja registrirane samostojne dejavnosti, kar ni sporno in tudi ne, da tožnica registrirano samostojno dejavnost opravlja. Izpostavlja tudi, da je opravljanje dejavnosti s.p. opravljanje dejavnosti fizične osebe. Meni, da je pri odločanju treba upoštevati vsa dokazila in ne le en dokaz, na katerega opira svojo odločitev upravni organ, ob tem da tožnica nikakor ne more vplivati na to, kako se posamezno vozilo, ki je v osnovnih sredstvih s.p., vpisuje v prometno dovoljenje oziroma v ustrezne upravne registre. Če bi upravni organ pri odločanju upošteval vsa dokazila, ki jih je imel na voljo, bi prav gotovo prišel do drugačne odločitve. Dalje navaja, da upravni organ niti ni ugotavljal, kako je prišlo do registracije spornih vozil na tožnico, le navaja, da ji ne verjame. Dejstvo je, da je tožnica, ko je šla vozili registrirat na upravni organ, morala predložiti tako račun za nakup, da je dokazala lastništvo, kot tudi zavarovalno polico, da je vozilo zavarovano in šele nato so vozili ustrezno registrirali. Dejstvo, da je bilo vozilo pri upravnem organu registrirano na tožnico kot vlagateljico in ne na s.p., se po njenem mnenju ne more in ne sme šteti v njeno škodo pri znižanem plačilu vrtca. Vlogo za znižano plačilo je namreč podala, ker polne cene vrtca ne zmore plačevati, podala pa je tudi vsa pravno relevantna dejstva in v vlogo vpisala vse, kar se je od nje zahtevalo in je vsakršno drugačno zaključevanje upravnega organa brez osnove. Glede na to in upoštevajoč sodbo Upravnega sodišča I U 1983/2011 z dne 6. 3. 2012, bi moral upravni organ tožnici povrniti vse stroške, ki jih je imela z zastopanjem pred upravnim organom. Gre namreč za stroške pritožbe zoper odločbo z dne 23. 6. 2012 in stroške pritožbe zoper odločbo z dne 9. 12. 2011, pri čemer izpostavlja, da so bili stroški pravočasno priglašeni, torej v samih pritožbah pred izdajo odločbe. Po povedanem sodišču predlaga, da opravi zaslišanje strank ter tožbi ugodi, izpodbijano odločbo in pritožbeno odločbo odpravi, toženi stranki naloži odločitev glede njenih priglašenih stroškov v upravnem postopku v roku 30 dni od prejema sodbe sodišča ter odloči, da ji je toženka dolžna povrniti stroške upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe v izpodbijani odločbi in odločbi druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da tožnici ni dolžna povrniti stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2012 tožnica v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na stroške upravnega postopka, navaja, da je upravni organ z odločbo z dne 9. 5. 2011 odločil, da se tožnico razvrsti v 1. plačni razred. Odločba je postala pravnomočna in dokončna. Nato je upravni organ začel ugotovitveni postopek in izdal odločbo z dne 23. 6. 2011, s katero je tožnici določil polno plačilo vrtca ter odločil, da odločba z dne 9. 5. 2011 preneha veljati. Zoper odločbo z dne 23. 6. 2011 se je tožnica pritožila, drugostopni organ je z odločbo z dne 5. 10. 2011 njeni pritožbi ugodil in odločbo z dne 23. 6. 2011 odpravil ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni upravni organ je nato izdal sklep o obnovi postopka, tožnica pa je zoper odločbo z dne 5. 10. 2011 vložila tožbo glede stroškov, ki ji je Upravno sodišče ugodilo s sodbo I U 1983/2011 z dne 6. 3. 2012. Med tem je prvostopni upravni organ izdal izpodbijano odločbo z dne 9. 12. 2011, s katero je odpravil odločbo z dne 23. 6. 2011 in tožnici določil polno plačilo vrtca. Zoper to odločbo se je pritožila, drugostopni organ je njeno pritožbo zavrnil z odločbo z dne 2. 4. 2012. Zoper odločbo z dne 2. 4. 2012, v povezavi s prvostopno odločbo z dne 9. 12. 2011 je tožnica vložila predmetno tožbo. Meni, da ji mora upravni organ povrniti stroške zastopanja pred upravnim organom za vse pritožbe, ki jih je vložila zoper odločbe upravnega organa, kajti stroški, ki so bili določeni s sodbo Upravnega sodišča I U 1983/2011, so bili stroški zastopanja pred sodiščem, stroški zastopanja pred upravnim organom pa so povsem drugi stroški.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ tožnici utemeljeno določil polno plačilo vrtca od 1. 4. 2011 do 31. 12. 2011 zaradi neresničnih podatkov, ki jih je tožnica navedla v vlogi z dne 8. 3. 2011 za znižano plačilo vrtca o (ne)lastništvu dveh motornih vozil. Tožnica namreč zatrjuje, da spornih motornih vozil ni kupila zase, temveč za opravljanje dejavnosti s.p., kar izhaja iz predloženih dokazil, zato ju v vlogi za znižano plačilo vrtca tudi ni navedla med premoženjem, s katerim razpolaga. Spor pa je tudi o tem, ali je tožnica upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s tem upravnim postopkom.

Po določbi prvega odstavka 9. člena Pravilnika se premoženje družinskih članov in njegova vrednost ugotavlja na podlagi pisne izjave staršev, ki jo morajo izpolniti na obrazcu, ki je priloga tega Pravilnika. V skladu z določbo drugega odstavka istega člena Pravilnika lahko občinski organ pravilnost izjave staršev v skladu z zakonom preveri pri pristojnih davčnih in drugih organih, ki vodijo davčne in druge z zakonom predpisane evidence, ki vsebujejo podatke o posamezni vrsti premoženja. Drugi odstavek 24. člena Pravilnika pa določa, da če pristojni organ ugotovi neresničnost podatkov, lahko začne z obnovo postopka določitve plačila za vrtec po uradni dolžnosti in izda novo odločbo, s katero določi polno plačilo vrtca za celotno obdobje od določitve plačila.

Sodišče ugotavlja, da iz dopisa Upravne enote Brežice z dne 5. 12. 2011, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, izhaja, da sta bili sporni motorni vozili (štirikolo CFMOTO X5 in tovorno vozilo Volkswagen transporter) do 24. 10. 2011 registrirani na tožnico kot fizično osebo, od tega datuma naprej pa na njen s.p.. Navedeno med strankama niti ni sporno. Te podatke je Upravna enota Brežice toženki posredovala na podlagi uradnih evidenc registra motornih vozil ter registra stalnega prebivalstva.

V skladu z določbo prvega odstavka 192. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) je registracija vozil vpis podatkov o registrski označbi, določenih podatkov o vozilu in lastniku vozila v evidenco registriranih motornih in priklopnih vozil. Po določbi tretjega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence; taka potrdila oziroma druge listine veljajo za javne listine. Glede na to, da je Upravna enota Brežice toženki z zgoraj navedenim dopisom z dne 5. 12. 2011 posredovala podatke na podlagi uradne evidence registra motornih vozil ter registra stalnega prebivalstva, gre v tem primeru za listino, ki se po citirani določbi šteje za javno listino. Kolikor tožnica zatrjuje, da je upravni organ v postopku registracije spornih motornih vozil podatek glede lastništva v registru motornih vozil napačno navedel, bi to morala uveljavljati oziroma dokazovati v posebnem postopku. V skladu z določbo prvega odstavka 171. člena ZUP je namreč dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Ne more pa tega uspešno uveljavljati v tem upravnem postopku, ki se nanaša zgolj na odločitev o plačilu vrtca. Ker tožnica niti ne zatrjuje, da bi pred pristojnim organom takšen postopek dokazovanja neresničnosti podatkov v javni listini sprožila, sodišče pritrjuje dokazni oceni upravnih organov obeh stopenj, da sta bili sporni motorni vozili v relevantnem obdobju registrirani na tožnico kot fizično osebo. Ker teh motornih vozil tožnica v vlogi za znižano plačilo vrtca z dne 8. 3. 2011 nesporno ni navedla, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je ob upoštevanju citirane določbe drugega odstavka 24. člena Pravilnika izdal izpodbijano odločbo.

Drži sicer, kot navaja tožnica v tožbi, da je predlogu za registracijo potrebno priložiti (med drugim) tudi dokaz o lastništvu vozila ter dokaz o sklenjenem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar pa glede na navedeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, ostalih predloženih dokazov upravni organ pravilno ni upošteval. Kot že navedeno velja namreč dopis Upravne enote Brežice z dne 5. 12. 2011, v katerem je, kot že povedano, naveden podatek o lastništvu spornih motornih vozil, ki izhaja iz evidence registriranih motornih in priklopnih vozil, za javno listino. Javna listina pa dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje (169. člen ZUP). Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnice, da izvede dokaz z njenim zaslišanjem, saj glede na vse navedeno izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi.

V zvezi s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na odločitev upravnega organa v 3. točki izreka odločbe druge stopnje, da gredo stroški, ki so nastali tožnici med postopkom zaradi pravnega zastopanja, v njeno breme, sodišče pojasnjuje, da se je predmetni postopek za znižanje plačila vrtca začel na predlog tožnice. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP, na katero se pravilno sklicuje tudi pritožbeni organ v drugostopni odločbi, pa gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Pri tem je treba posebej poudariti, da v primeru, ko gre za postopek, ki se je začel na zahtevo stranke in se ga ne udeležujejo stranke z nasprotujočimi interesi (kot v obravnavanem primeru), vprašanje uspeha oziroma neuspeha v upravnem postopku za povrnitev stroškov ni relevantno. Glede sklicevanja tožnice na sodbo Upravnega sodišča I U 1983/2011 z dne 6. 3. 2012 pa sodišče pojasnjuje, da je sodišče z navedeno sodbo ugodilo tožničini tožbi in odpravilo 2. točko izreka drugostopne odločbe z dne 5. 10. 2011, s katero je drugostopni organ odločil, da (v postopku odločanja o pritožbi zoper odločbo prve stopnje o višini plačila za program vrtca) ni bilo stroškov postopka ter da gredo stroški, ki so nastali tožnici med postopkom zaradi pravnega zastopanja, v breme tožnice same. V obrazložitvi te sodbe je navedlo, da bo o stroških, tudi tistih v zvezi s pritožbo, lahko odločeno šele, ko bo izdana končna odločba. Z drugostopno odločbo z dne 5. 10. 2011 je namreč drugostopni organ tožničini pritožbi ugodil, prvostopno odločbo odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba v predmetnem postopku predstavlja končno odločbo, potrjena je bila namreč tudi na pritožbeni stopnji, zato je drugostopni organ ravnal pravilno, ko je v skladu z določbami ZUP odločil tudi o tožničinih stroških postopka.

Po navedenem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških (sodnega) postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.