Jedro

Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v tč. I izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: " Toženec je dolžan v roku 6o dni tožniku izročiti v posest nepremičnino parcela št. 277/2, k. o. X v delih, ki sta v skici 1 (geodetski posnetek izvedenca za geodezijo E. E. z dne 4. 12. 2018), priloženi sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1581/2022 z dne 13. 4. 2023, ki je hkrati priloga in sestavni del te sodbe, in sicer a) del, obarvan z rumeno barvo in b) del obarvan z modro barvo, ki vključuje stavbo s katastrsko številko 212, k. o. X, kolikor ta objekt stoji na parceli št. 277/2, k. o. X, kot tudi zemljišče pod navedenim delom stavbe." zavrne.

- v tč. II izreka tako, da se zahtevek, ki se glasi: "Toženec je dolžan tožniku plačati znesek 18.608,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 204,80 EUR od dne 6. 10. 2014 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 11. 2014 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 2. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 3. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 4. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 6. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 7. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 8. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 9. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 10. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 11. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 2. 2016 dalje do plačila, od zneska 204,80 EUR od dne 6. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 5. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 6. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 8. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 9. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 10. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 11. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 12. 2018 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 1. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 2. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 3. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 4. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 5. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 6. 2019 dalje do plačila,od zneska 212,92 EUR od dne 6. 7. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 8. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 9. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 10. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 11. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 12. 2019 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 1. 2020 dalje do plačila, od zneska 212,92 EUR od dne 6. 2. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje." zavrne.

- v tč. IV izreka pa tako, da se ta glasi: " Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 2.086,57 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 1300,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnik od toženca s tožbo v delu, o katerem še ni pravnomočno odločeno, zahteva, da mu izroči v posest del stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2, k. o. X, skupaj z zemljiščem pod tem delom (modro obarvan del na skici) ter del parcele 277/2 okoli stavbe 212 (rumeno obarvan del na skici). Zahteva tudi plačilo uporabnine za čas od 1. 9. 2012 do 31. 1. 2020. Trdi, da je lastnik parcele 277/2 in na njej stoječega dela stavbe 212, posest pa ima toženec. Toženec se zahtevku upira. Tudi on trdi, da je lastnik ali vsaj imetnik stvarne služnosti.

2.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku za izročitev v posest v celoti ugodilo (tč. I izreka), zahtevku za plačilo uporabnine pa delno (tč. II in III izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3.Zoper odločitev se pritožuje toženec. Izpodbija I., II. in IV. točko izreka sodbe. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Glede kupne pogodbe z dne 5. 4. 1974 (v nadaljevanju Pogodba) v bistvenem navaja, da sodišče pravilno povzema, da se je na javni dražbi prodajala zgradba, ki stoji na nepremičninah *6/2 in 277/2 v izmeri 444,94 m2; da je v tč. III Pogodbe zapisano, da zemljišče *6/2 v izmeri 136 m2, dokler se na njem nahaja stavba, ostane družbena lastnina; ter da parcela *6/2 ne zadostuje niti za kritje fundusa prodanega objekta in bo morala zato kupovalka po sodni ali upravni poti izposlovati celo ali del parcele 277/2. Toženec soglaša, da je za presojo predmeta nakupa odločilen zapis v Pogodbi. Ne soglaša pa s tem, da je za razlago spornega predmeta nakupa brezpredmetno sklicevanje toženca na vsebino zapisnika javne dražbe. Iz tega zapisnika izhaja, da bila izklicna cena za predmet prodaje objavljena za "poslovno stavbo, bivšo mizarsko delavnico s prodajno površino 444,92 m2, ki stoji na parceli 6/2 s pripadajočim zemljiščem. Opozarja na to, da stavba 212, ob upoštevanju izvedenskega mnenja dr. A. A., skupaj meri 325㎡, torej manj, kot znaša izmera predmeta prodaje v zapisniku javne dražbe in v pogodbi. Fundus prodane stavbe je presegel izmere parcele, ki je bila v družbeni lastnini in je tako tudi razumljiva ugotovitev, da parcela *6/2 ne zadostuje niti za kritje fundusa prodanega objekta. Tožencu ni razumljivo, kaj je želelo sodišče povedati v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Soglaša z uvodno ugotovitvijo, da je predmet prodaje poslovna stavba, ki stoji tudi na nepremičnini 277/2. Nadalje soglaša s tem, da sta oba dela stavbe 212 povezana in predstavljata celoto oziroma enotno stavbo. Ni pa razumljivo stališče sodišča, da del stavbe, ki se nahaja na parceli 277/2, predstavlja črno gradnjo in da ni bil vrisan noben uraden dokument oziroma da novi del delavnice, ki je bil zgrajen leta 1935 na parceli 277/2, ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Toženec soglaša, da je bila mizarska delavnica, torej njen stari in novi del, v celoti zaplenjena, saj gre za enotno stavbo. Soglaša tudi s tem, da je bila predmet prodaje mizarska delavnica v celoti. Opozarja še na pogodbena določila, ki so pomembna za presojo utemeljenosti ugovora toženca, da je lastnik celotne zgradbe, in sicer, da občina dovoljuje, da se za prodano poslovno zgradbo zbrišejo dosedanji upravni organ KLO X; da se kupnina nakaže na račun prodajalca "sredstva za nacionalizirane zgradbe" in da z dnem podpisa pogodbe preidejo na kupovalko vse pravice in bremena ter nevarnosti prodane poslovne stavbe. Iz določil kupne pogodbe tako z gotovostjo izhaja, da je pravna prednica tožnika kupila stavbo številka 212.

5.Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da parcela 277/2 ni bila nacionalizirana. Ravnanje pravnih prednikov oziroma Občine ne more utemeljevati pravilnosti uporabe formalnih pravnih virov oziroma predstavljati njihove razlagalne metode. Opozarja, da je bilo v sistemu družbene lastnine za opredelitev pravice rabe odločilno, kdo je družbeno premoženje uporabljal. Odsotnost posesti je praviloma izključevala pravico uporabe. Subjekt, ki določene nepremičnine v družbeni lasti ni imel v posesti, na njej ni mogel imeti pravice uporabe, četudi je bil kot nosilec take pravice vpisan v zemljiški knjigi (VSL I Cp 1690/2018). Opozarja na določbi 3. in 12. čl. ZNNZ, v katerih je bilo določeno, da se z dnem uveljavitve zakona (26. 12. 1958) nacionalizirajo poslovni prostori, ki so last civilnopravnih oseb, družbenih organizacij in drugih društev državljanov, če jih ne uporabljajo za svojo dovoljeno dejavnost, pri čemer smejo civilnopravne osebe imeti v lasti samo poslovne zgradbe in poslovne prostore, ki so namenjeni izključno njihovi dovoljeni dejavnosti. Nadalje je v 4. odstavku 29. člena ZNNZ določeno, da poslovne zgradbe oziroma poslovni prostori, ki prenehajo služiti poslovni dejavnosti lastnikov oziroma njihovih zakonitih dedičev, postanejo družbena lastnina. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki vse od leta 1960 niso uporabljali sporne nepremičnine. Tudi iz Pogodbe izhaja, da je ob sklenitvi nepremičnino uporabljal "upravni organ KLO X". Poslovna stavba je neposredno na podlagi zakona postala družbena lastnina. Ni dopustno spregledati niti 1. odst. 34. čl. ZNNZ, ki predvideva, da se v primeru, ko je nacionalizirana zgradba zunaj ožjega gradbenega okoliša, na katerem so nacionalizirana vsa zazidana in nezazidana zemljišča, skupaj s tako zgradbo nacionalizira tudi gradbena parcela, na kateri stoji zgradba oziroma zemljišče, ki ga pokriva zgradba in zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo (zazidano gradbeno zemljišče), ostali del zemljišča pa postane posebna parcela in ostane lastnikova last. Te določbe so za družbenopolitične organizacije pri odtujevanju poslovnih stavb veljale na podlagi 3. odst. 5. čl. ZPZS. Sodišče je napačno uporabilo ZNNZ in je gotovo, da je Občina A. veljavno odtujila stavbo kot družbeno lastnino. Poleg stavbe je bilo nacionalizirano tudi zemljišče, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo. Tožencu ni znano, ali je bil izveden poseben postopek za ugotovitev predmeta nacionalizacije, vendar je gotovo, da je bila tovrstna odločba ugotovitvena oziroma deklaratorna. Nacionalizacija objekta oziroma zazidanega gradbenega zemljišča je nastopila z izpolnitvijo zakonskih pogojev.

6.Meni, da sodbe v delu, ki se nanaša na uporabo ZPZS ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je 3. odst. 1. čl. je predpisoval, da so stavbe, ki so družbena lastnina, lahko v prometu ob pogojih, ki jih določa ta zakon, medtem ko v skladu z 2. odst. 6. čl. ZPZS z odtujitvijo stavbe, ki je družbena lastnina, pridobitelj stavbe ne pridobi lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, na katerem stoji stavba, pač pa pridobi pravico uporabe tega zemljišča, dokler je na njem stavba. 10. čl. tega zakona je tudi predvideval, da družbenopolitične skupnosti lahko prodajajo stavbe na javni dražbi. Pravna prednica toženca je zato pridobila pravico uporabe stavbe in zemljišča, na katerem stoji.

7.V zvezi z uporabo ODZ navaja, da ni nikoli trdil, da se je s pogodbo prenesla lastninska pravica na zemljišču ali stavbi. Nedopustnost odtujitve dela stavbe ali stavbe ločeno od prenosa lastnine na zemljišču, v sodbi služi za utemeljitev uporabe ODZ. Toženec je že pojasnil, da je zemljišče pod stavbo z nacionalizacijo postalo družbena lastnina, z njim pa je občina veljavno razpolagala.

8.Ponovno se sklicuje na odločbi VSL II Cp 1581/2022 in VSL I Cp 1218/2020. Zaključka, da je le nepremičnina *6/2 stavbna parcela, medtem ko nepremičnina 277/2 to ni, ni mogoče preizkusiti.

9.Sodišče zanemari, da je tožnik terjal plačilo uporabnine tudi za zemljišče, ki predstavlja pripadajoče zemljišče k delu stavbe, ki stoji na nepremičnini *6/2, ki je na skici označeno z rumeno. V tem delu je odločitev nepravilna, sodišče se z obsegom zemljišča, ki je potrebno za rabo obravnavanega dela stavbe, ni ukvarjalo.

10.Sodišče je ugovor toženca o priposestvovanju zavrnilo z utemeljitvijo, da toženec vsebine stvarne služnosti ni natančno opredelil, kar utemeljuje očitek o nedopustni samovolji. Iz dokaznega gradiva je razvidno obdobje, ko je toženec na izključen način uporabljal nepremičnino 277/2 v delu, ki je tudi na skici označen z uživalno mejo. Toženec se je pri utemeljitvi ugovora skliceval na izpovedbi obeh strank, ki sta ju podali v postopku pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki P 6/22, iz katerih izhaja najširši obseg uporabe. Če je sodišče menilo, da je ugovor v tem delu nepopoln, bi moralo v skladu z 285. čl. ZPP pozvati toženca k dopolnitvi njegovih nepopolnih navedb. Toženca čudi, da je sodnica v ponovljenem postopku zaključila, da je posest na tem delu izvrševal z zlorabo zaupanja, kar podkrepi z dokazno oceno dokazov, ki so se izvajali v prvem sojenju. Prezrlo pa je, da tožnik, ko se je mudil v X, ni uporabi s strani družine C. nikoli nasprotoval, kar dokazujejo tudi njegove izpovedbe, ki jih je podal v obeh sodnih postopkih. Toženec je zato lastnik, podredno pa imetnik služnostne pravice uporabe spornega dela nepremičnine 277/2 in je zato tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine neutemeljen.

11.Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Med drugim ugovarja, da je bil zapisnik javne dražbe z dne 19. 2. 1974 predložen prepozno. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bila stavba v delu, ki stoji na parceli 277/2, predmet prodaje ter ugotovitvi, da je bila stavba črna gradnja. Podaja svoje materialnopravno naziranje glede pritožbenih navedb toženca.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev v tč. III izreka pravnomočna, saj tožnik pritožbe ni vložil.

Glede postopkovnih kršitev

7.Neutemeljen je očitek tožnika v odgovoru na pritožbo, da je bil zapisnik javne dražbe z dne 19. 2. 1974 (B15) predložen prepozno. Res je bil predložen šele v ponovljenem postopku, a tožnik spregleda, da je bila prva sodba v tem delu razveljavljena (tudi) zato, ker je bilo ugotovljeno, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. V taki situaciji pa je strankama v ponovljenem postopku treba dopustiti, da navedeta nova dejstva in predlagata nove dokaze, ki so s tem povezani, saj bi jima bila sicer pravica do izjave le navidezno zagotovljena. Kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, pa ta dokaz (oziroma dejstva, ki iz njega izhajajo) tudi sicer ni odločilen.

8.Sodišče prve stopnje kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, saj je sodbo v vseh njenih delih mogoče preizkusiti.

9.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 285. čl. ZPP. V sodni praksi je namreč ustaljeno stališče, da sodišče stranke na pomanjkljive trditve ni dolžno opozarjati, če na to opozori že nasprotna stranka. V konkretnem primeru je v zvezi z ugovorom, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti, toženca na to opozoril tožnik v vlogi z dne 7. 12. 2023 (tč. XXII).

Kratek oris spora in povzetek dejanskih ugotovitev

10.Tožnik je zemljiškoknjižni lastnik parcele 277/2. Ta parcela obkroža parcelo *6/2, ki je v lasti toženca. Stavba 212, ki je osrednji predmet spora, je postavljena tako, da en del stoji na parceli *6/2, drug del (s površino 189 m2) pa na parceli 277/2. Oba dela sicer predstavljata enotno stavbo in jo za opravljanje svoje dejavnosti uporablja toženec. Slednji uporablja tudi 323 m2 parcele 277/2, saj sicer do stavbe 212 v delu, ki stoji na njegovi parceli *6/2, nima dostopa, niti je ne more vzdrževati.

11.Del stavbe 212 na parceli *6/2 je bil katastrsko evidentiran že v letu 1928, del na parceli 277/2, ki je bil zgrajen kasneje (to je leta 1935), pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje črna gradnja in ni bil vrisan v noben uradni dokument. Pred drugo svetovno vojno in po njej je bila v delu objekta na parceli *6/2 stara mizarska delavnica pok. B. B., v delu objekta na parceli 277/2 pa njegova nova mizarska delavnica. Po drugi svetovni vojni je na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe.

Šele z iztekom obdobja, ki ga je izvedenec ocenil za nujno potreben čas zdravljenja pod posebnim nadzorom, bodo rezultati zdravljenja omogočili zdravljenje brez posebnega nadzora. Če bi se to zgodilo pred iztekom dveh mesecev, bo udeleženka iz oddelka pod posebnim nadzorom odpuščena pred iztekom tega roka, saj trajanje ukrepa ni fiksno določeno, temveč omejeno le s skrajnim rokom (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeleženki omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, in odločilo, da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom U. do 16. 10. 2017.

2.Zoper sklep po pooblaščenki vlaga pritožbo udeleženka. Navaja, da se ne strinja s psihiatričnim zdravljenjem, saj njena religija - budizem tega ne dovoljuje. Počuti se veliko bolje kot ob sprejemu. Ni je več strah, da bi jo želeli zastrupiti, vendar se želi prosto gibati in se zdraviti s pomočjo svoje vere. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Kot že izhaja iz prvostopnega sklepa, je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Takšno zdravljenje je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani predpisani pogoji, skladno z 39. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

5.Sodišče prve stopnje je izpolnjenost teh pogojev ugotavljalo z zaslišanjem udeleženke in z izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke ter zaključek obširno obrazložilo. Ugotovilo je, da je pri udeleženki prisotna duševna motnja preganjalno nanašalne blodnjavosti, zaradi katere je njena presoja realnosti in njena sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena. Pri njej obstoji realna grožnja, da bi nezdravljena zaradi vpliva bolezni huje ogrozila zdravje drugih oseb ali celo življenje drugih. Da je ta nevarnost realna, kaže udeleženkino obnašanje v preteklosti, ko je že huje poškodovala zdravstveno osebje, kot tudi njeno vedenje neposredno pred sprejemom v bolnišnico in med hospitalizacijo. Sodišče je nadalje ugotovilo, da opisanega ogrožanja in vzrokov bolezni ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami zdravljenja, saj udeleženka v sedanjem psihofizičnem stanju pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da so pogoji za pridržanje izpolnjeni, česar pritožnica konkretizirano niti ne izpodbija. Zgolj dejstvo, da se sedaj počuti bolje kot pred sprejemom, ne predstavlja razloga, ki bi narekoval skrajšanje prisilne hospitalizacije. Iz ugotovitev izvedenca, povzetih v izpodbijanem sklepu, namreč jasno izhaja, da je čas dveh mesecev potreben, da se opravijo potrebni dodatni diagnostični postopki ter uredi in prilagodi terapija z zdravili. Ta pa ne bodo izrazila svojega polnega delovanja prej ko v dveh mesecih. Ker je blodnja motnja prepričanja, ki je ni mogoče spremeniti z dopovedovanjem, ampak le z ustrezno aktivno psihofarmako terapijo, pri udeleženki brez prejemanja zdravil ni mogoče pričakovati redukcije možnosti agresivnega vedenja in uvidevnosti do svoje bolezni. Šele z iztekom obdobja, ki ga je izvedenec ocenil za nujno potreben čas zdravljenja pod posebnim nadzorom, bodo rezultati zdravljenja omogočili zdravljenje brez posebnega nadzora. Če bi se to zgodilo pred iztekom dveh mesecev, bo udeleženka iz oddelka pod posebnim nadzorom odpuščena pred iztekom tega roka, saj trajanje ukrepa ni fiksno določeno, temveč omejeno le s skrajnim rokom (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

6.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 30. členom ZDZdr in 37. členom ZNP.

¹⁰ Glej razloge v tč. 24 in 25.

¹¹ Zakon o lastnini na delih stavb (UL FLRJ 16/1959 z nadaljnjimi spremembami).

¹² Ta je določal, da so stavbe, ki so družbena lastnina, lahko v prometu ob pogojih, ki jih določa ta zakon.

¹³ Ta je določal, da z odtujitvijo stavbe, ki je družbena lastnina, pridobitelj stavbe ne pridobi lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, na katerem stoji stavba, pač pa pridobi pravico uporabe tega zemljišča, dokler je na njem stavba.

¹⁴ Po 8. čl. Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe je ta posledica nastopila s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba; taka sodba je po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (UL FLRJ, št. 58/47) služila tudi kot dokaz za lastništvo države.

¹⁵ Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (UL SFRJ, št. 12/65) je v 5. čl. določil, da vknjižbe, opravljene po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah, veljajo za vknjižbe nepremičnin v družbeni lastnini, označba upravnega organa pa za označbo imetnika pravice uporabe. Če je kot upravni organ vpisan državni organ, se kot imetnik pravice uporabe vpiše družbenopolitična skupnost, ki je to njen organ.

¹⁶ Pravdni stranki tega, da bi bila zaplenjeno tudi zemljišče (parc. 277/2) nista trdili. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da pravilo o akcesorni vezanosti zemljišča na stavbo v času zaplembe še ni bilo uzakonjeno in zato ni mogoče reči, da je z zaplembo dela stavbe 212, ki stoji na parceli 277/2, na državo prešla tudi lastninska pravica na stavbišču in pripadajočem zemljišču.

¹⁷ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, UL RS, št. 44/1997.

¹⁸ Stvarnopravni zakonik.

¹⁹ Odvetniška tarifa.

²⁰ Vrednost spora se je po le delni razveljavitvi znižala na skupno 35.016 EUR.

<strong>Zveza:</strong>

<strong>Pridruženi dokumenti:*</strong>

<div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>