Jedro

V postopku za napredovanje v naziv po pravilniku o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu je "predlog ravnatelja", ki nima podlage v zakonu, enak dokazni vrednosti kot ostali dokazi, zbrani v tem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 17.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za napredovanje v naziv mentor/svetovalec, ker ne izpolnjuje pogoja, da je pri svojem delu uspešen, iz 2. člena v zvezi z 11. členom pravilnika o napredovanju v naziv v osnovnem in srednjem šolstvu. Ravnatelj je predložil predlog za zavrnitev zahteve za napredovanje v naziv, ker pri vlagatelju zahteve, glede na merila, določena v 11. členu pravilnika, ni mogoče ugotoviti uspešnosti, ki bi ustrezala nazivu mentor ali svetovalec.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb upravnega postopka. Tožena stranka je v postopku upoštevala samo predlog ravnatelja, ne da bi presodila tudi ostale dokaze, ki jih je predložil tožnik, saj jih je ta predložil, ker je zaradi osebnih konfliktov z ravnateljico pričakoval njeno negativno mnenje. Mnenje ravnateljice, da tožnik grobo ravna z otroki in ima slab odnos do staršev, ne drži, saj je bil z začetkom šolskega leta od ravnateljice imenovan za razrednika. V primeru, da bi ravnateljičino mnenje držalo, ga ta ne bi smela imenovati za razrednika, ampak bi moral za svoje ravnanje disciplinsko odgovarjati. Na državnem nivoju je tožnik dosegel 6 zlatih plaket, eno srebrno in eno bronasto ter posebno zlato plaketo za osvojene zlate plakete. Prav tako je kot trener in mentor šolskega športnega društva s pionirji osemkrat osvojil naslov državnega prvaka. V primerjavi z drugimi športnimi pedagogi tožnik ni samo delovno uspešen, ampak nadpovprečno delovno uspešen. Tožena stranka tudi ni upoštevala dveh pozitivnih mnenj prejšnjih ravnateljev v letih 1970 do 1975 in 1978 do 1992 in tudi ne predloženega pozitivnega mnenja pedagoškega aktiva. Prav tako tudi ni upoštevala, da je tožnik zbral 111 točk za naziv svetovalec, od tega 74 točk po b točki 18. člena pravilnika, čeprav je za pridobitev naziva svetovalec potrebnih samo 18 točk in od tega najmanj 9 točk iz b, c, č, d ali e točke 18. člena pravilnika. Tožena stranka bi morala na podlagi 2. točke 2. odstavka 149. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) razpisati glavno obravnavo in za razjasnitev zadeve tudi zaslišati priče. Tožnik tudi ni imel možnosti, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo akta. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da se tožniku podeli naziv svetovalec.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da v skladu z 12. členom pravilnika uspešnost dela pedagoškega delavca ugotovi in utemelji ravnatelj šole. Ravnateljica šole je skladno z merili, določenimi v pravilniku, ocenila, da tožnik pri svojem delu ne izpolnjuje zahtev uspešnosti dela pri nobeni od njenih sestavin. Ker je tožnik zahteval napredovanje v naziv mentor ali svetovalec in ker je večina članov učiteljskega zbora podprla njegovo zahtevo za napredovanje, je tožena stranka zahtevala od ravnateljice šole, da zahtevo ponovno prouči in dodatno utemelji. Iz njene dodatne utemeljitve z dne 10.5.1994 izhaja, da dela tožnika ni mogoče oceniti kot uspešno in zato ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev za nepredovanje. Mnenji prejšnjih dveh ravnateljev se nanašata na časovno obdobje od 1970 do 1982 leta, medtem ko je tožena stranka vložila svojo zahtevo za napredovanje v letu 1993. Pri odločanju o zahtevi pa so pomembne okoliščine v času vložitve zahteve. Tudi mnenje članov pedagoškega zbora je le mnenje in ne more odločujoče vplivati na odločitev o posameznem zahtevku za napredovanje. Ravnatelj šole je kot pedagoški vodja neposredno odgovoren za uspešno delo šole kot celote, posredno pa tudi za uspešnost dela posameznih pedagoških delavcev, zato po 12. členu pravilnika tudi ugotavlja in utemelji uspešnost dela pedagoškega delavca. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da bi morala tožena stranka zaradi nasprotujočih si mnenj razpisati glavno obravnavo in zaslišati priče ter dati tožniku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, saj je iz priložene dokumentacije razvidno, da je tožnik svoj zahtevek dopolnil z dodatnimi dokazili, mnenji prejšnjih ravnateljev in vložil pritožbo na mnenje ravnateljice, svojo dodatno utemeljitev pa je predložila tudi ravnateljica šole.

Tožba je utemeljena.

Po vpogledu v zbrano dokumentacijo v spisih in izpodbijano odločbo je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, utemeljene. Po določbi 2. odstavka 209. člena ZUP obsega obrazložitev odločbe kratko razložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. V izpodbijani odločbi se tožena stranka le pavšalno sklicuje na predlog ravnateljice, naj se zavrne zahteva za tožnikovo napredovanje v naziv, ker ta naj ne bi bil uspešen pri svojem delu in zato ne izpolnjuje pogoja iz 11. člena pravilnika za napredovanje v naziv mentor/svetovalec. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni ugotovila dejanskega stanja in ni navedla razlogov, ki so odločilno vplivali na njeno odločitev. Organ je v odločbi dolžan razložiti, zakaj ni upošteval navedb, predlogov, dokazov, ki jih je dala oziroma ponudila stranka v postopku zaradi uveljavitve oziroma varstva svoje pravice, ne glede na to, ali jih šteje organ za pomembne. Iz izpodbijane odločbe smiselno izhaja, tako kot to trdi tožnik v tožbi, da je tožena stranka svojo odločitev oprla le na predlog ravnateljice, kar v odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje in utemeljuje s sklicevanjem na določilo 12. člena pravilnika. Res je sicer, da po omenjeni določbi pravilnika uspešnost dela pedagoškega delavca ugotovi in utemelji ravnatelj, vendar po mnenju sodišča to še ne pomeni, da ima "predlog ravnatelja" (4. člen pravilnika) že samo zaradi tega večjo dokazno vrednost kot ostali dokazi zbrani v tem postopku, še posebej zato ne, ker materialna zakona, ki sta "pravna podlaga za izdajo tega pravilnika" instituta predloga ravnatelja ne omenjata. Po svoji naravi sodi ta inštitut med vprašanja postopka, ki lahko vplivajo tudi na pravice in pravne interese strank, v tem primeru pedagoških delavcev. Ker po določbi 153. člena ustave morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu, je sodišče mnenja, da je podzakonski predpis (pravilnik) zakonit, če normira le izvajanje tistega, kar je že urejeno v zakonu. Ker navedeni institut "predlog" v zakonu ni omenjen, je ta enakovreden ostalim dokazom, zbranim v postopku za napredovanje v naziv. Stvar uradne osebe, ki vodi postopek, pa je, da presodi utemeljenost in verodostojnost izvedenih dokazov.

V tem primeru bi bilo po presoji sodišča za razjasnitev stvari koristno, da bi tožena stranka razpisala ustno obravnavo, saj bi to prispevalo k lažji, hitrejši in sigurnejši ugotovitvi dejanskega stanja in materialne resnice.

Ker je glede na navedeno tožena stranka v postopku bistveno kršila pravila postopka in zaradi tega sodišče ne more presoditi zakonitosti odločbe, je tožbi ugodilo in izpodbijano določbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).