Jedro

Osebno delovno dovoljenje pod ugodnejšimi pogoji pridobi samo tisti, ki izpolnjuje vse tri pogoje, določene v 23. členu zakona, kar pomeni, da mora biti tudi vloga vložena v roku, določenem v zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 23.2.1993, s katero je organ prve stopnje zavrnil njeno zahtevo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja pri organu prve stopnje dne 18.2.1993, to je po preteku 90-dnevnega roka, ki ga določa zakon o zaposlovanju tujcev v 23. členu za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja pod ugodnejšimi pogoji, določenimi v zakonu za državljane drugih republik bivše SFRJ. Ta rok je materialni prekluzivni rok, zamuda tega roka pa ima za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku. Ker je tožnica vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije 5.10.1992 na podlagi 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji za podaljšanje roka za vložitev prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja.

Tožnica v tožbi navaja, da je za osebno delovno dovoljenje zaprosila takoj, ko je ugotovila, da mora zanj zaprositi. Krivično bi bilo, če se vse razlaga v njeno škodo, da je zamudila vse roke. Ni res, da bi bila v Tovarni pohištva ..., kjer je zaposlena več desetletij, seznanjena z zakonskimi predpisi. Če bi bilo to točno, bi se oglasila v kadrovski službi tovarne in prosila, da ji pomagajo urediti zadevo. Verjetno pa bi že tovarna morala poskrbeti za delovno dovoljenje, saj je zaposlene "v pisarnah" večkrat seznanjala z željo, da ostane v Sloveniji. Če se ne moti, so ji v kadrovski službi celo rekli, da bodo zadevo uredili, vendar niso nič storili in sedaj sama trpi posledice takšnega ravnanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je kot državljanka nekdanje SFRJ zaprosila za osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas. V tej zadevi ni sporno, da je tožnica ob uveljavitvi zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list, št. 33/92, ki velja od 18.7.1992) izpolnjevala dva pogoja za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, določena v 2. odstavku 23. člena tega zakona. Sporno pa je, ali je izpolnjen tudi tretji pogoj, to je, ali je tožnica za osebno delovno dovoljenje zaprosila v roku iz 3. odstavka istega člena, to je v 90-tih dneh po uveljavitvi tega zakona. Navedeni 90-dnevni rok je potekel 15.10.1992, po ugotovitvah obeh organov pa je tožnica zaprosila za osebno delovno dovoljenje 18.2.1993, torej očitno po izteku navedenega roka. Te ugotovitve tožnica ne izpodbija in v pritožbi je celo izrecno navajala, da je resnično zamudila vse roke, meni pa, da je sprejeta razlaga krivična. Vendar po mnenju sodišča ne gre za razlago in tudi ne za 90-dnevni materialni prekluzivni rok, kot to ugotavlja tožena stranka, ampak z zakonom določen pogoj za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas pod ugodnejšimi pogoji. Zato je takšno osebno delovno dovoljenje mogoče pridobiti samo, če so izpolnjeni vsi trije pogoji določeni v 23. členu zakona. Ker tožnica ne izpolnjuje vseh treh navedenih pogojev, je bila njena prošnja utemeljeno zavrnjena.

Tožnica tudi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je 5.10.1992 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. To pomeni, da tudi ne gre za situacijo iz 1. odstavka 24. člena zakona o zaposlovanju tujcev, po kateri lahko osebe iz 23. člena, ki so vložile vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I), pa jim je bila izdana negativna odločba. Le-te osebe namreč lahko pridobijo osebno delovno dovoljenje, če zanj zaprosijo v roku 90 dni od dokončnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo, če je ta postala dokončna po uveljavitvi zakona o zaposlovanju tujcev.

Zmotno je tudi tožničino stališče, da bi delodajalec moral poskrbeti za delovno dovoljenje. Delodajalec namreč lahko zaprosi za delovno dovoljenje takrat, ko ima predvsem on interes za sklenitev delovnega razmerja, ni pa to dolžan (6. člen zakona). Na odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da tožnice delodajalec ni poučil o novi zakonodaji. Če je delodajalec res ravnal v nasprotju s 25. členom navedenega zakona in so zaradi tega za tožnico nastale škodljive posledice, gre kvečjemu lahko za njeno odškodninsko odgovornost.