Jedro

Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom o tem ali tožnik dejansko začasno prebiva na prijavljenem naslovu. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) začasnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Organ prve stopnje je v ponovnem postopku ugotavljanja začasnega prebivališča z izpodbijano odločbo odločil, da z dnem dokončnosti odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava začasnega prebivališča na naslovu ... (1. točka izreka). Ugotovil je, da stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb-1) po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotavljanja začasnega prebivališča, saj je bil podan sum, da tožnik na navedenem naslovu, na katerem ima prijavljeno začasno prebivališče, ne prebiva. Organ prve stopnje je namreč ugotovil, da je na naslovu, kjer se nahaja samostoječa stavba s stanovanjem v izmeri 47,6 m², kar zadošča za dve ležišči, prijavljeno večje število prebivalcev (več kot 70). Na tej podlagi je sklepal, da tam več deset oseb ne more prebivati in da v tej stavbi najverjetneje občasno prebivata zgolj lastnica in njen partner, kar izhaja tudi iz izpovedbe dveh prič, in sicer A. A. (sosed)1 in B. B.2 (na omenjenem naslovu je imel prijavljeno začasno prebivališče) ter iz podatkov o porabi vode3. Nadalje je ugotovil, da ima tožnik od dne 27. 9. 2017 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je pridobil na podlagi zaposlitve.

3. Tožnik je v upravnem postopku na zaslišanju povedal, da je na navedenem naslovu prijavljen približno leto in pol. Ker dela kot voznik, tam prespi dvakrat mesečno, osebne stvari pa nosi s seboj. Pojasnil je tudi, da ima hiša tri sobe in kopalnico in da v njej prebiva 5 tujcev iz istega podjetja, ki tako kot on, lastnici plačujejo 50,00 EUR za dovoljenje za prijavo na naslovu. Lastnica objekta je v dopisu z dne 25. 4. 2019 navedla, da se o načinu bivanja prijavljenih oseb ne bo izjavljala. Pojasnila je, da so tujci, ki so prijavljeni na njenem naslovu, zaposleni kot vozniki tovornjakov v mednarodnem prometu, kjer tudi preživijo večino časa, ko pa se vračajo s poti, imajo možnost pri njej opraviti higienske potrebe in prespati. Tožnik se pred izdajo odločbe ni izjasnil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah (kljub temu, da mu je bila ta možnost dana).

4. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja je organ prve stopnje izvedel dodatne dokaze. Dne 30. 5. 2019 je v spremstvu Policije opravil ogled na terenu. Ugotovil je, da se na omenjenem naslovu nahaja stavba, sestavljena iz pritličja, prvega nadstropja in mansarde v predvidenih dimenzijah 47 m2. Gre za gradbeno nedokončan objekt, ki je zaprt z vgrajenimi okni in vrati. Razen v pritličju, fasada ni izgrajena. Inštalacijska dela v v prvem nadstropju niso izvedena, verjetno tudi ne v mansardi, saj so stene gole, brez vgrajenih inštalacij, talnih oblog, ometov in brez stavbnega pohištva. Kljub trkanju ni nihče odprl vrat v pritličju in prvem nadstropju, objekt je bil videti povsem prazen, ob njem se je nahajalo osebno vozilo. Organ prve stopnje je zaključil, da tožnik na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča ne prebiva, in ker drugega začasnega prebivališča ni ugotovil, je izdal (prvotno) odločbo št. 210-169/2018-13 (112) z dne 13. 6. 2019, na podlagi katere bi tožniku prenehala prijava začasnega prebivališča na naslovu ...

5. Tožnik se je zoper omenjeno odločbo organa prve stopnje uspešno pritožil. Organ druge stopnje je odločbo odpravil in zadevo z navodili vrnil v ponoven postopek na prvi stopnji.

6. Organ prve stopnje je ponovno izvedel ugotovitveni postopek, v katerem je tudi Policija ugotavljala, ali tožnik dejansko prebiva na spornem naslovu. To je preverjala večkrat, ob različnih dnevih in časovnih intervalih ter ugotovila, da tam ni bilo ne tožnika ne kogarkoli drugega. Njegov delodajalec v tožnikovo začasno prebivanje na prijavljenem naslovu ni podvomil, saj tožnik kot voznik v mednarodnem prometu večino časa preživi v kamionu. Organ prve stopnje je tožnika seznanil z uspehom dokazovanja in mu omogočil, da se o tem izjavi, povabil ga je na ponovno zaslišanje, vendar se tožnik vabilu ni odzval. Pisno je pojasnil, da se na dopis v roku ne bo mogel odzvati in prosil, naj se postopek ugotavljanja začasnega prebivališča sklene na podlagi do sedaj ugotovljenih dejstev. Na podlagi celotnega ugotovitvenega postopka je organ prve stopnje, skladno s šestim odstavkom 21. člena ZPPreb-1, zaključil, da so za tožnika na naslovu ..., prenehali pogoji za prijavo začasnega prebivališča, iz 5. točke 2. člena ZPPreb-1 in sprejel izpodbijano odločitev.

7. Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, organ druge stopnje pa je pritožbo zavrnil. _Bistvene navedbe v tožbi_

8. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka ter zahteva povrnitev stroškov celotnega postopka.

9. Navaja, da organ prve stopnje ni imel zadostne podlage, da bi začel postopek ugotavljanja njegovega dejanskega prebivališča. Zgolj okoliščina, da je na naslovu prijavljeno večje število oseb, ne more biti zadosten razlog za uvedbo postopka, če pa je s tem postopkom pričel, bi ga moral sprožiti zoper vse osebe, prijavljene na tem naslovu. Organu prve stopnje tudi očita, da ni sledil napotkom organa druge stopnje, saj ni nesporno ugotovil, da bi tožnik dejansko začasno prebival bodisi na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča bodisi kje drugje.

10. Ob sklicevanju na neizkazane in protislovne trditve prič B. B. in A. A. ter na pavšalne ugotovitve Policije, je organ prve stopnje zmotno ocenil, da ni dokazano, da bi začasno dejansko prebival na prijavljenem naslovu. Pojasnjuje, da v tistem kraju nima stkanih prijateljskih vezi, zaradi česar se s prebivalci ne druži. Na vabilo organa prve stopnje se ni mogel odzvati, saj je zaposlen kot voznik v mednarodnem prometu, tožena stranka bi v zvezi s tem lahko pridobila njegovo pisno izjavo. Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da občasno oziroma dvakrat mesečno prespi na tem naslovu, tam opere stvari in lastnici za prijavo naslova, na katerem prejema pošto, plačuje 50 EUR na mesec. Osebne stvari nosi s seboj. Iz nadaljevanja obrazložitve pa nato izhaja, da mu ni mogoče verjeti, da se periodično vrača na ta naslov, saj objekt ni primeren za bivanje, poleg tega pa tam od maja 2019 potekajo gradbena dela, kar naj bi organ prve stopnje ugotovil z ogledom, enako pa naj bi ugotovila tudi Policija. Po mnenju tožnika so ugotovitve Policije protislovne, saj je zapisala, da na objektu potekajo gradbena dela, hkrati pa, da tam ni nikogar. To dvoje se izključuje, še zlasti ob dejstvu, da naj bi bil ob objektu parkiran osebni avtomobil. Policija tudi ni pristojna in kompetentna ocenjevati ali je nek objekt primeren za bivanje ali ne.

11. Zakon ne določa nobenih vezi, ki bi posameznika vezale na posamezen naslov. Našteva le razloge, zaradi katerih se šteje, da posameznik začasno prebiva na naslovu: zaradi dela, šolanja, prestajanja zaporne kazni ali zaradi drugih razlogov. Ne zahteva, da so ti razlogi podani kumulativno, temveč zadošča, da je podan le eden izmed njih. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da občasni postanek zaradi prevzema pošte, osebne higiene in počitka ne izkazujejo začasnega prebivanja. Vendar pa tožnik začasnega prebivališča ni prijavil iz teh razlogov, temveč zaradi dela, ki ga opravlja za slovenskega delodajalca ter zato, ker ima v Sloveniji dovoljenje za prebivanje in delo.

12. Navaja, da mora tujec, ki ima dovoljenje za delo v RS, prijaviti stalno ali začasno prebivališče. Zato ne drži ugotovitev tožene stranke, da tožnik tu nima prijavne obveznosti, in da naj navedeno ne bi imelo za posledico razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, ki ga je slovenski delodajalec napotil na delo v tujino. Tožnik namreč ni napoten na delo v tujino, temveč opravlja terensko delo; ima službene poti v mednarodnem in notranjem prometu.

13. Meni, da je glede prijave prebivališča diskriminiran v primerjavi z državljani RS. Tudi Zagovornik načela enakosti prepoznava hujšo posredno diskriminacijo tujcev - voznikov v mednarodnem prometu, ki so zaposleni pri slovenskih delodajalcih. Iz njegovega zaprosila Ministrstvu za notranje zadeve izhaja, da neprijava prebivališča v RS pomeni prikrajšanje pri mnogih pravicah, ki izhajajo iz dela ali iz statusa prebivališča. Tožnik še izpostavlja, da ob prijavi začasnega prebivališča ni zlorabil nobene socialne pravice ali socialnega transferja.

_Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo_

14. Tožena stranka navaja, da je imel organ prve stopnje na podlagi 20. člena v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1 zadostno pravno podlago za začetek postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča. Skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1 upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. V konkretnem primeru je bil dvom podan v tem, da je imelo na tem naslovu v enostanovanjski hiši kar 84 oseb prijavljeno začasno, 8 oseb pa stalno prebivališče. Organ prve stopnje je v zvezi s tem vodil več ugotovitvenih postopkov, tožnikovo navajanje, da bi se takšen postopek moralo voditi za vse osebe, prijavljene na tem naslovu, pa za obravnavano zadevo po njegovem mnenju ni relevantno. Kot nerelevantne je označil tudi njegove pavšalne navedbe o diskriminaciji.

15. Dokazna ocena, da tožnik na prijavljenem naslovu prebivališča začasno ne prebiva, je utemeljena na presoji vseh dokazov skupaj in ne zgolj na vsaki posamični izjavi oziroma trditvi. Izjavi omenjenih prič potrjujeta ugotovitve Policije, poleg tega pa priči, drugače kot lastnica nepremičnine na tem naslovu, nimata posebnega interesa v tej zadevi. Zaslišana priča A. A. je sosed te nepremičnine in bi lahko v daljšem časovnem obdobju (t.j. od leta 2019 dalje) opazila morebitno prihajanje/odhajanje večjega števila ljudi na naslovu ..., Policija pa je zmožna podati oceno o splošnem stanju nepremičnine. Če ob ogledu ni bilo nikogar tam, še ne pomeni, da ni mogoče opaziti, da na objektu potekajo gradbena dela. Glede na to, da iz zbranih dokazov ne izhaja, da bi tožnik začasno prebival na kakšnem drugem naslovu v RS, je tožbena navedba, da organ prve stopnje ni sledil napotilom tožene stranke, neutemeljena, izpodbijana odločitev pa skladna s šestim odstavkom 21. člena ZPPreb-1. Tožena stranka obrazloži zakaj ugotovitve Policije niso protislovne. Ravno tako niso pavšalne, saj so podprte tudi z izjavami zaslišanih prič.

16. Pojasnjuje, da začasno prebivanje na naslovu pomeni tudi dejansko začasno naselitev na naslovu. Obveznost prijave začasnega prebivališča na podlagi določb ZPPreb-1 imajo le tisti posamezniki (državljani ali tujci), ki na naslovu v RS tudi dejansko stalno ali začasno prebivajo (5. in 10. člen ZPPreb-1). Tisti, ki v Sloveniji ne prebivajo, prijavne dolžnosti nimajo.

17. Izpostavlja, da je temeljni namen določb ZPPreb-1 v zagotavljanju ažurne in popolne evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov. Ta namen se lahko doseže le, če imajo posamezniki prebivališča prijavljena tam, kjer dejansko bivajo. Če posameznik (kakor tožnik, ki je voznik v mednarodnem prometu) zgolj občasno uporabi naslov, da prespi, se stušira in opere perilo, to še ne pomeni, da se je na tem naslovu tudi začasno naselil. Zgolj iz previdnosti prilaga svoj odgovor, ki ga je posredovala Zagovorniku načela enakosti. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Navedbe v pripravljalnih vlogah_

18. Stranki v pripravljalnih vlogah vztrajata pri svojih stališčih in jih dodatno pojasnjujeta.

**K točki I izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

21. V skladu s 5. točko 2. člena ZPPreb-14 je "začasno prebivališče" naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov. Glede na določbo 20. člena ZPPreb-1 se za postopek ugotavljanja začasnega prebivališča smiselno uporabljajo določbe 18. člena tega zakona. Iz tretjega odstavka omenjenega člena izhaja, da upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka (gre za dolžnost prijave oziroma izjavo, da na naslovu stalnega prebivališča stalno prebiva) ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. V šestem odstavku 21. člena ZPPreb-1 je določeno, da če upravna enota v postopku iz 20. člena tega zakona ne more ugotoviti, kje posameznik začasno prebiva, posamezniku v registru stalnega prebivalstva preneha prijava začasnega prebivališča. Ta mu preneha na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku.

22. Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom o tem ali tožnik dejansko začasno prebiva na prijavljenem naslovu. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo5), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) začasnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo6. 23. Tožnik organu prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moral ugotavljati, na katerem drugem naslovu tožnik dejansko začasno prebiva. Iz odločbe tožene stranke z dne 23. 8. 2019, s katero je bila odpravljena prvotna odločba organa prve stopnje z dne 13. 6. 2019 in vrnjena zadeva v ponoven postopek, izhaja navodilo organu prve stopnje, naj ugotovi, ali tožnik dejansko začasno prebiva na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča oziroma na katerem drugem naslovu prebiva. Iz te dikcije izrecno ne izhaja, da bi moral organ prve stopnje ob ugotovitvi, da na navedenem naslovu tožnik ne prebiva, na vsak način ugotoviti, kje dejansko prebiva. Za kaj takega niti ni podlage v določbah ZPPreb-1. Iz šestega odstavka 21. člena citiranega zakona namreč ne izhaja, da bilo treba posamezniku, ob prenehanju prijave začasnega prebivališča, v vsakem primeru določiti drugo začasno prebivališče. V obravnavani zadevi je organ prve stopnje izvedel številne dokaze, iz katerih izhaja zgolj to, da tožnik začasno ne prebiva na prijavljenem naslovu, ne pa tudi kakršenkoli drug podatek oziroma indic, kje naj bi dejansko prebival. Če se te okoliščine ne da ugotoviti, ima upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu (začasno) ne prebiva.

24. Po presoji sodišča je pravilna odločitev organa prve stopnje, da se tožniku z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe odjavi začasno prebivališče na navedenem naslovu. S tem povezana dokazna ocena je vestna, skrbna ter analitično sintetična, to pomeni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Izpodbijana odločitev ne temelji le na golih izjavah zaslišanih prič kot to napačno zatrjuje tožnik, temveč tudi na številnih drugih dokazih (ogledu navedenega objekta, poizvedbah pri Policiji ipd.). Tudi ugotovitve Policije niso protislovne, saj je dejstvo, da se opravljajo gradbena dela, možno zaznati tudi, če v trenutku ogleda na objektu ni nihče prisoten. Organ prve stopnje je poleg dveh prič (A. A. in B. B.) dne 15. 1. 2019 zaslišal tudi tožnika. Glede na navodilo organa druge stopnje v odločbi z dne 23. 8. 2019 ga je organ prve stopnje želel zaslišati ponovno, vendar se tožnik njegovemu vabilu zaradi službene poti ni odzval. Odpovedal se je ponovnemu zaslišanju, seznanjanju in sodelovanju pri izvajanju dokazov ter rgan prve stopnje zaprosil, da na podlagi ugotovljenih dejstev zaključi postopek.

25. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je temeljni pogoj za prijavo začasnega prebivališča dejanska začasna nastanitev na naslovu. V konkretnem primeru pa glede na številne izvedene dokaze to ni bilo izkazano. Le na ta način je namreč mogoče doseči temeljni namen ZPPreb-1, ki je zagotoviti točno in ažurno evidenco prebivalstva ter skladnost registra prebivalstva z dejanskim stanjem prebivanja posameznikov7. 26. Tožnikove navedbe, da naj bi bil obravnavan diskriminatorno glede na ostale poklicne skupine oziroma glede na tiste posameznike, ki niso tujci, so pavšalne in niso podprte z nobenimi konkretnimi dokazi. Z ničemer ni izkazal, da upravna enota v svojih postopkih uvaja postopke ugotavljanja dejanskega prebivališča zgolj pri prevoznikih, ne pa tudi pri vseh ostalih, ki ne prebivajo na prijavljenih naslovih. Takšnih ugovorov, podanih na splošni ravni pa ni mogoče vsebinsko presoditi. Poleg tega se v konkretnem primeru, kakor je pravilno opozorila tudi tožena stranka, zbirajo dokazi in ugotavljajo dejstva, ki se nanašajo zgolj na tožnika, saj je le njegov primer predmet postopka.

27. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

28. O zadevi je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot tožena stranka glavni obravnavi pisno odpovedala.

**K točki II. izreka:**

29. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 1 Priča A. A. je izpovedala, da je hiša še v izgradnji in da v njej prebiva neka ženska, verjetno lastnica in njen partner in da občasno k njima na obisk pridejo družinski člani, drugih ljudi pa tam ni videti. Pred hišo je običajno parkirano vozilo lastnice in njenega partnerja. 2 Priča B. B. je izpovedala, da na spornem naslovu nikoli ni prebivala, da je bil naslov le na papirju. Pojasnila je, da imajo vozniki ta naslov samo zaradi vročanja in zavarovanja, sicer pa ves čas preživijo v kamionu. Tudi od svojih kolegov ni nikoli slišala, da bi tam kdo dejansko prebival. 3 Poraba vode v objektu ustreza porabi dveh oseb. 4 Sodišče je pri presoji zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe uporabilo materiali zakon, ki je veljal v času njene izdaje, to je čistopis ZPPreb-1, ki je objavljen v Ul. RS št. 52/2016 z dne 29. 7. 2016. 5 Barvna fotografija te hiše je del upravnega spisa. 6 Enako tudi sodba tega sodišča I U 766/2020 z dne 20. 4. 2022. 7 Glej: Poročevalec DZ št. 00717-2/2015/13 z dne 7. 4. 2016 in Poročevalec DZ št. 213-07/16-2/ z dne 1. 7. 2016.