Jedro

Pritožbena teza, da je tožena stranka pri spornem poslu nastopala v svojem imenu (posredno zastopanje), ker naj bi bila v komunikaciji s tožečo stranko, sama grajala napake pri izvedbi del in sama nakazovala pogodbena plačila po predhodnih dveh računih, ne more vzdržati kritične pravne presoje. Tožena stranka je navedena dejanja opravljala v okviru izvajanja svoje upravniške funkcije zastopanja etažnih lastnikov v pravnem poslu s tretjo osebo, kar pa ne pomeni, da je sama z lastnimi sredstvi odgovorna za njihove pogodbene obveznosti.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k pogodbi s tretjo osebo, to še ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 8.137,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2019 do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 1.615,62 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2.Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred drugim senatom.

3.Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavanem sporu tožeča stranka trdi, da je na podlagi Pogodbe št. DO‑218‑337A (v nadaljevanju: Pogodba) izvedla obnovo in modernizacijo dvigala v PTC A., ..., Ljubljana, pri čemer vtoževani znesek predstavlja še neplačani del (20%) pogodbene cene za opravljena dela.

6.Višje sodišče je v zadevi že izdalo sklep I Cpg 126/2023 z dne 20. 7. 2023, s katerim je razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča VI Pg 555/2022 z dne 14. 10. 2022 in slednjemu naložilo, da ponovno obravnava neutemeljeno zavrnjene dokazne predloge tožeče stranke in po morebitnem dopolnjenem dokaznem postopku odloči o tožbenem zahtevku glede na obe zatrjevani pravni podlagi, tj. določbe o neupravičeni pridobitvi - 190. člen OZ ter določila sklenjene Pogodbe. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo, s katero je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Glede očitkov o zmotni uporabi materialnega prava

7.Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je presodilo, da tožena stranka (upravnik) ni pasivno legitimirana za izpolnitev pogodbenih obveznosti po sklenjeni Pogodbi.

8.Nobenega dvoma ni, da je bila obravnavana Pogodba za obnovo in modernizacijo dvigala sklenjena med tožečo stranko kot izvajalcem in etažnimi lastniki objekta PTC A. kot naročnikom. Tožena stranka je pri obravnavanem poslu nastopala zgolj kot neposredni zastopnik etažnih lastnikov, tj. v njihovem imenu in za njihov račun. Pravilnost takšnega zaključka izhaja že iz uvodnega določila Pogodbe, ki opredeljuje pogodbene stranke in se glasi: "Etažni lastniki objekta PTC A., ..., Ljubljana, ki jih zastopa upravnik B., d. o. o. ...". Navedenemu v lastnih navedbah (glej dopolnitev tožbe z dne 9. 5. 2022) pritrjuje tudi tožeča stranka.

9.V skladu z navedenim pritožbena teza, da je tožena stranka pri spornem poslu nastopala v svojem imenu (posredno zastopanje), ker naj bi bila v komunikaciji s tožečo stranko, sama grajala napake pri izvedbi del in sama nakazovala pogodbena plačila po predhodnih dveh računih, ne more vzdržati kritične pravne presoje. Tožena stranka je navedena dejanja opravljala v okviru izvajanja svoje upravniške funkcije zastopanja etažnih lastnikov v pravnem poslu s tretjo osebo, kar pa ne pomeni, da je sama z lastnimi sredstvi odgovorna za njihove pogodbene obveznosti.

S posrednim zastopanjem povezana sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba in v kateri vloge posameznih akterjev ustno sklenjenega pravnega posla že od samega začetka niso bile ustrezno opredeljene, pa se ne more primerjati z obravnavano zadevo, kjer so določila Pogodbe jasna.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pasivna legitimacija tožene stranke temelji na 13. členu Pogodbe, kateri med drugim določa, da upravnik (tožena stranka) račun razdeli med etažne lastnike in izpolni obveznost plačila. Jasno je namreč, da gre v tem delu za tehnično določbo, ki ureja način realizacije plačila za opravljene storitve, v ničemer pa ne spreminja dejstva, da je plačilo pogodbenih storitev obveznost pogodbene stranke naročnika - etažnih lastnikov.

11.Brez podlage so tudi navedbe, da je izpodbijana sodba v nasprotju s 118. členom SPZ, ki določa pooblastila upravnika o upravljanju z rezervnim skladom in skupnim denarjem. Pritožba v tej smeri niti ne pojasni, kako naj bi omenjena zakonska določba kakorkoli vplivala na pasivno legitimacijo tožene stranke.

12.Da tožena stranka ni odgovorna za izpolnitev pogodbenih obveznosti etažnih lastnikov, ne morejo spremeniti niti navedbe o tem, da tožeča stranka ob sklenitvi Pogodbe s strani tožene stranke ni prejela seznama etažnih lastnikov in delilnika stroškov. Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k pogodbi s tretjo osebo, to še ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov.

13.Ob tem tudi ne vzdržijo pritožbene navedbe, da tožeča stranka zaradi izostanka izročitve delilnika stroškov in seznama etažnih lastnikov zoper slednje ni mogla vložiti tožbe. Na podlagi drugega odstavka 71. člena SZ-1 bi na toženo stranko namreč lahko naslovila poziv na posredovanje podatkov o etažnih lastnikih, tožena stranka pa bi ji na podlagi zakona zadevne informacije morala posredovati v roku osmih delovnih dni od prejema zahteve.

14.Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin višje sodišče tako pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova izpolnitve pogodbenih obveznosti (na podlagi določil Pogodbe) zavrnilo že iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke in se s spornimi okoliščinami glede izvedbe pogodbenih del ni ukvarjalo.

Glede očitkov o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja

15.Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju sklicevanja tožeče stranke na pravila o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ) nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je upoštevaje procesno situacijo obravnavane zadeve to kršitev mogoče odpraviti v postopku pred višjim sodiščem (355. člen ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 358. člena ZPP).

16.Drži, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo. Tozadevno je tožeča stranka navajala, da je tožena stranka s strani etažnih lastnikov prejela celotno plačilo za izvedbo del po Pogodbi, pri čemer je zadnji del pogodbene cene (20%), namesto da bi ga prenakazala tožeči stranki zadržala in bila zato neupravičeno obogatena.

17.Tožena stranka je takšne trditve prerekala in navajala, da (zaradi nedokončanih del) sporne fakture tožeče stranke, ki predstavlja zadnjih 20% pogodbene cene etažnim lastnikom, nikoli ni obračunala in zaračunala. S strani etažnih lastnikov tako ni prejel nobenega denarja, ki bi lahko predstavljal neupravičeno pridobitev.

18.V skladu s 119. členom OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Dejansko podlago oziroma enega od temeljnih pogojev zahtevka po 119. členu OZ tako predstavlja dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tista, ki nosi materialno dokazno breme glede okoliščin obogatitve tožene stranke iz naslova nakazil etažnih lastnikov.

19.Tožeča stranka je v zvezi z navedenim zgolj predlagala, da tožena stranka v skladu z 227. členom ZPP predloži seznam vseh ustreznih listin oziroma seznam etažnih lastnikov, iz katerih bo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da so etažni lastniki v celoti izpolnili svoje obveznosti iz Pogodbe. Tožena stranka je skladno s pozivom prvostopenjskega sodišča predložila seznam etažnih lastnikov in razdelilnikov, ni pa predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je v zvezi z vtoževanim zneskom s strani etažnih lastnikov prejela kakršnakoli nakazila, kar sovpada z njenimi trditvami, da navedenih zneskov ni nikoli niti obračunala.

20.V skladu z navedenim tožeča stranka tako ni zmogla svojega dokaznega bremena, povezanega z okoliščinami povečanje premoženja na strani domnevno neupravičeno obogatene tožene stranke, zaradi česar je tudi odpadla potreba po ugotavljanju zatrjevanih dejstev, povezanih z zmanjšanjem premoženja, na strani neopravičeno prikrajšanega (izpolnitev obveznosti po sklenjeni Pogodbi). Pritožba v zvezi z navedenim tudi problematizira zavrnitev dokaznega predloga ogleda dvigala na kraju samem, pri čemer pa je jasno, da z navedenim dokazom sodišče ne bi moglo ugotavljati pravno relevantnih dejstev.

21.V skladu z navedenim tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ) ne more biti utemeljen.

22.Višje sodišče je v obravnavani zadevi samo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti izpodbijane sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega (355. člen ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 358. člena ZPP), pri čemer pa v tem okviru ni izvajalo dodatnih dokazov, pač pa dejansko stanje popolno ugotovilo zgolj na podlagi pravil o razporeditvi materialnega dokaznega bremena. Ob upoštevanju, da sta se tožbeni stranki glede vseh pravno relevantnih dejanskih okoliščin in s tem povezane pravne podlage imeli možnost seznaniti in izjaviti že v sklopu postopka pred sodiščem prve stopnje, tovrstna dopolnitev postopka na seji senata ni nedopustno omejila pravice strank do izjavljanja in pritožbe, kar je ključnega pomena za poštenost postopka.

Glede očitkov o bistvenih kršitvah določb postopka

23.Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z imenom, ki ne obstaja, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

24.Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, po katerem napaka pri zapisu imena te ali one stranke oziroma njena opredelitev ne more vselej povzročiti napake, ki bi imela za posledico bistveno kršitev postopka. Kadar niti za sodišče niti za stranke ni sporno, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, potem napačna označba katere od strank (zlasti zgolj v uvodu sodbe) ne more imeti usodnih procesnih posledic. Bistveno je, da ne gre za spremembo osebe stranke, ampak le za drugačno označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka, ki je to vseskozi vedela in se v skladu s tem postopka tudi udeleževala.

Takšna je tudi konkretna situacija, kjer je sodišče prve stopnje spremembo firme tožeče stranke tekom postopka sicer vzelo na znanje (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 13. 10. 2023), nato pa v izpodbijani sodbi spremembo spregledalo in v uvodu odločbe zapisalo njeno staro ime.

Zveza:

(1) Tako Vesna Kranjc v komentarju Obligacijskega zakonika, GV Založba , Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 488.

(2) Glej npr. sklepe tukajšnjega sodišča (na katere opozarja pritožba) I Cp 1905/2012 z dne 4. 7. 2012, I Cp 296/2014 z dne 29. 1. 2014 in I Cp 3377/2016 z dne 3. 1. 2017.

(3) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

25.Glede na pojasnjeno gre za očitno pisno pomoto (in ne bistveno kršitev določb pravdnega postopka), ki jo lahko sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP samo odpravi kadarkoli (torej tudi še po pravnomočnosti sodbe), pri čemer popravni sklep izda bodisi na predlog stranke ali po uradni dolžnosti.

26.Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da v izpodbijani sodbi ni upoštevalo navodil, ki mu jih je s sklepom I Cpg 126/2023 naložilo višje sodišče, saj je tožbeni zahtevek presojalo zgolj z vidika izpolnitve pogodbenih obveznosti, ne pa tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

27.Pritrditi gre pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navodili višjega sodišča in s tem kršilo 362. člen ZPP, pri čemer pa je višje sodišče obravnavano kršitev saniralo s tem, ko je samo popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in v obrazložitvi svoje odločitve (glej 16. - 21. točko te sodbe) pojasnilo, zakaj zahtevek tožeče stranke ne more biti utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.

28.S takšnim postopanjem je višje sodišče tudi odpravilo s tem povezane kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer (kot že predhodno pojasnjeno) ni nedopustno omejilo pravice strank do izjavljanja in pritožbe v konkretnem (ponovljenem) postopku.

29.Tožeča stranka je bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavljala tudi v zvezi z okoliščino, da ji sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe ni omogočilo pravice do odgovora na vsebino dokaznih listin, ki jih je sodišču na podlagi 227. člena ZPP posredovala tožena stranka. Kot je višje sodišče to že pojasnilo, obravnavane listine niso nikakor vplivale na zaključke sodišča v tem postopku, zaradi česar z zatrjevanim izostankom možnosti do izjave o njih tožeči stranki že na načelni ravni ni mogla biti onemogočena možnost obravnavanje pred sodiščem.

Glede pritožbene odločitve in pritožbenih stroškov

30.Ker pritožbeni razlogi niso podani oziroma jih je višje sodišče z izdajo obravnavane sodbe odpravilo, hkrati pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

31.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, pa mora povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Višje sodišče je upoštevaje priglašeni stroškovnik in veljavno Odvetniško tarifo (OT) toženi stranki priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške pooblaščenca (2% po tretjem odstavku 11. člena OT) ter 22% davek na dodano vrednost v skupni višini 373,32 EUR, kolikor ji mora tožeča stranka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSL sodba II Cpg 52/2020 z dne 13. 3. 2020, VSL sodba I Cpg 1119/2013 z dne 20. 1. 2015.

2Prim. VSC sodba I Cpg 101/2021 z dne 11. 10. 2021.

3Prim. VSL sodba I Cp 509/2010 z dne 15. 4. 2010, VSRS II Ips 701/2004.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 118 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 71, 71/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 227, 328, 362, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-11, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.