Jedro

Zemljiškoknjižno sodišče v postopku dopolnitve zemljiške knjige ne more avtomatično vpisati lastninske pravice v korist dedičev na način, kot je bilo to določeno v predhodnem sklepu o dedovanju, ki se je nanašal na drug obseg zapuščine. Odločitev o dedovanju naknadno ugotovljenega premoženja je v domeni zapuščinskega in ne zemljiškoknjižnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog E.G. za dopolnitev zemljiške knjige s parcelo št. 1 k.o. S. in z vpisom lastninske pravice pri navedeni parceli na predlagateljico ter na G.I., L.F. in P.F., ki so vsi pravni nasledniki pokojne M.B. Sodišče je obrazložilo, da predlagateljica ni uspela dokazati, da imajo osebe, v korist katerih je bil podan predlog za vpis, na parceli lastninsko pravico, saj sodišče v postopku dopolnitve zemljiške knjige kot najverjetnejšega lastnika vpiše posestnika, kar pa navedene osebe niso.

2. Proti taki odločitvi se pritožuje predlagateljica, ki v pritožbi zatrjuje, da je v predlogu izrecno in zelo natančno dokazala, da je soposestnica parcele 1 k.o. S. ter da je na tej nepremičnini pridobila solastninsko pravico po samem zakonu s trenutkom smrti zapustnice. To je izkazala tudi za ostale dediče. V pritožbi povzema navedbe, s katerimi je utemeljevala predlog za vpis, utemeljuje, zakaj je sporna parcela pripadala prav njeni pravni prednici M.B. ter kdo vse in na podlagi katerih sklepov so njeni pravni nasledniki. Dediščina je prešla na vse dediče v trenutku zapustničine smrti. Z že izdanim sklepom o dedovanju je bil definiran tudi njihov solastni delež na nepremičnini. Zapustnica, ki je bila rojena leta 1893, ne more biti stranka tega postopka, saj nima ne pravne ne procesne sposobnosti in ji tudi ne more biti vročen sklep o začetku postopka dopolnitve zemljiške knjige. Oseba, ki ni živa, ne more imeti v posesti nepremičnine, saj posest pomeni fizično oblast nad stvarjo. Nesmiselen je argument sodišča, da bi morala predlagateljica pridobitev lastninske pravice uveljavljati v zapuščinskem postopku. Po osebi, ki ni vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi, namreč ni moč vložiti predloga za uvedbo zapuščinskega postopka. Zaključuje, da je izkazala pogoje iz prvega in drugega odstavka 229. člena ZZK-1, zato bi sodišče moralo izdati sklep o začetku postopka dopolnitve zemljiške knjige.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagateljica s svojimi obširnimi navedbami v predlogu, s katerimi utemeljuje pravno nasledstvo po pokojni M.B. in ki jih ponavlja tudi v pritožbi, sicer verjetno izkazuje, da ji gre na parceli, ki ni vpisana v zemljiški knjigi,temveč le v katastru, kot dedinji po M.B. lastninska pravica, kar pa po 2. točki prvega odstavka 229. člena ZZK- 1 predstavlja podlago le za njeno aktivno legitimacijo v zemljiškoknjižnem postopku. Po četrtem odstavku 229. člena ZZK-1 velja domneva, da je lastninska pravica na nevpisani zemljiški parceli verjetno izkazana, če je ta oseba kot lastnik oz. posestnik vpisana v katastru. Niti predlagateljica niti njeni sodediči v katastru niso vpisani kot posestniki, vpisana je, kot priznava tudi pritožnica, M.B. Prvostopenjsko sodišče je predlagateljici pravilno pojasnilo, da se dejansko lastništvo parcele ugotavlja v drugih postopkih, v konkretnem primeru, ko predlagateljica trdi, da je dedinja M.B., v zapuščinskem postopku, mimo katerega lastninske pravice na dediče ni mogoče vpisati. Zemljiškoknjižno sodišče namreč ne more avtomatično vpisati lastninske pravice v korist dedičev na način, kot je bilo to določeno v predhodnem sklepu o dedovanju, ki se je nanašal na drug obseg zapuščine. Odločitev o dedovanju naknadno ugotovljenega premoženja je v domeni zapuščinskega in ne zemljiškoknjižnega sodišča. Vpis lastninske pravice na posestnika - umrlo osebo zato (podobno kot pri vrnitvi nepremičnin v denacionalizacijskem postopku) ne bi smel bit sporen.

5. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.