Jedro

Standard obrazložitve ugotovitvenega sklepa, da so razlogi za pripor še podani je drugačen od tistega, ki velja za odreditev pripora, ker gre pri ugotovitvenem sklepu v fazi postopka kot je obravnavani (glavna obravnava), le za presojo, ali so dokazi, ki so bili doslej izvedeni tekom glavne obravnave, stopnjo utemeljenega suma ali priporne razloge omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Razpravna okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Celju je s pritožbeno izpodbijanim sklepom na podlagi določbe tretjega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), mesec dni po zadnjem preizkušanju pripora, znova ugotovila, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obdolženega A. A. V predmetnem kazenskem postopku, ki se nahaja v fazi glavne obravnave, je obtožen storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ter neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po drugem odstavku 137. člena KZ-1. Od 19. 7. 2022 od 12.59 ure dalje se nahaja v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP. Glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi se je začela 30. 8. 2022 z branjem obtožbe in zagovorom obdolženca, nakar se je z izvajanjem dokaznega postopka nadaljevala 9. 9. 2022, 28. 9. 2022, 2. 11. 2022, 16. 11. 2022 in 24. 11. 2022, naslednji narok pa je razpisan za 19. 12. 2022. 2. Zoper ugotovitveni sklep o priporu so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z katerim od milejših ukrepov, v najslabšem primeru hišnim priporom na naslovih ... .

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v predmetni pritožbi uveljavljani in zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem ugotovitvenem sklepu pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je aktualna pritožba obdolženčevih zagovornikov v pretežnem delu preslikava obdolženčeve pritožbe z dne 24. 10. 2022 (list. št. 759 – 809) zoper predhodni ugotovitveni sklep o priporu z dne 21. 10. 2022, opr. št. II Kr 45842/2022. Na pritožbene očitke iz obdolženčeve prejšnje pritožbe pa je višje sodišče odgovorilo že v sklepu z dne 3. 11. 2022, opr. št. I Kpr 45842/2022, s katerim je pritožbo zavrnilo in se v izogib ponavljanju na citirani drugostopenjski sklep v celoti sklicuje.

6. Standard obrazložitve ugotovitvenega sklepa, da so razlogi za pripor še podani je drugačen od tistega, ki velja za odreditev pripora, ker gre pri ugotovitvenem sklepu v fazi postopka kot je obravnavani (glavna obravnava), le za presojo, ali so dokazi, ki so bili doslej izvedeni tekom glavne obravnave, stopnjo utemeljenega suma ali priporne razloge omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. V obravnavani zadevi zahtevani dokazni standard, kot je rezimirano v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni bil omajan, kaj šele ovržen. Pod točkami 7 do 10 obrazložitve je prvo sodišče opravilo temeljito in izčrpno analizo ter dokazno ocenilo vse izvedene dokaze v smislu obstoja zahtevanega dokaznega standarda ter zanesljivo zaključilo, da je še vedno podana večja verjetnost, da je obdolženec storil kaznivi dejanji nasilja v družini po tretjem odstavku 191, člena KZ-1 in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, kot pa da ju ni. Pri odločanju o priporu se je sodišče prve stopnje še zlasti oprlo na izpovedbe prič B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., prav tako pa je ocenilo dokazno vrednost prič, ki so izpovedovale v korist obdolženca in sicer G. G., H. H. in I. I. Zanesljivo je prišlo do zaključka, da izpovedbe teh prič utemeljenega suma glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj niso omajale. Razlogi, ki jih izpodbijani sklep vsebuje, zato v nasprotju s prepričanjem pritožbe po oceni sodišča druge stopnje v zadostni meri omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenosti suma. Pritožniki pa se že v predmetni fazi kazenskega postopka neutemeljeno zavzemajo za končno dokazno oceno, saj bo le-to lahko podalo prvo sodišče oziroma razpravna sodnica posameznica po izvedenem dokaznem postopku na način, predpisan v določbah drugega odstavka 355. v zvezi z 429. členom ZKP.

7. Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pod točkama 15 in 16 ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi. Med objektivnimi okoliščinami je prvo sodišče izpostavilo samo težo kaznivih dejanj po tretjem odstavku 191. člena in prvem odstavku 192. člena KZ-1, oškodovanka pa je bila tudi obdolženčeva mladoletna hči. Kazniva dejanja naj bi izvrševal daljše časovno obdobje. Na strani obdolženčevih osebnostnih lastnosti, ki ga delajo ponovitveno nevarnega, pa se je prvo sodišče oprlo na obdolženčevo predrznost, ki je bila manifestirana s številnimi kršitvami ukrepov prepovedi približanja oškodovankama B. B. in E. E. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo odprtih kazenskih postopkov, ki se vodijo zoper obdolženca, še zlasti zaradi istovrstnih kaznivih dejanj po prvem odstavku 191. člena KZ-1, drugem odstavku 192. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. V obeh odprtih kazenskih postopkih je bila utemeljenost suma že preizkušena. Obdolženec sicer velja za doslej neobsojenega, vendar ta okoliščina ne more ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti, saj ni nova in je sodišču znana že od odreditve pripora dalje.

9. Pripor kot osebni omejevalni pripor se mora v sumarnem postopku, pri katerem vendarle gre za obravnavanje lažjih, torej družbi manj nevarnih kaznivih dejanj, odrejati oziroma podaljševati bolj restriktivno kot v rednem postopku. Ta skrajni ukrep mora biti resnično nujen, pri tem pa je treba temeljito pretehtati težo obravnavanih kaznivih dejanj, način storitve in druge okoliščin, v katerih so bila dejanja storjena. Sodišče prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča postopalo v skladu z zgoraj zapisanim, pri čemer se je pravilno sklicevalo na obdolženčevo odločenost nadaljevati s kaznivimi dejanji zoper obe oškodovanki in njegovo vztrajnost ter predrznost, ki jo izkazujejo že enormne kršitve odrejenih mu milejših ukrepov prepovedi približanja.

10. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti oškodovank, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Do tega vprašanja se je prvo sodišče ustrezno opredelilo pod točkami 17 do 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa in se drugo sodišče v izogib ponavljanju pridružuje tem razlogom. V zvezi z zavzemanjem pritožnikov za nadomestitev pripora z milejšim omejitvenim ukrepom je prvo sodišče pravilno izpostavilo, da že zgolj glede na številne kršitve izrečenih ukrepov prepovedi približanja ni realno pričakovati, da bi obdolženi spoštoval milejši ukrep hišnega pripora. Glavna obravnava zoper obdolženca poteka kontinuirano, iz obravnavanega kazenskega spisa pa je tudi razvidno, da je razpravna sodnica posameznica naslednji narok razpisala za 19. 12. 2022, kar zagotavlja tudi varovanje obdolženčeve pravice do sojenja v razumnem roku.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.