Jedro

V sporih o pravicah in koristih lastnikov po SZ je upravnik zgolj njihov zastopnik, zato lahko toži na plačilo najemnine le v imenu zastopanega in ne kot stranka. Mogoče pa je, da bi upravnik za konkretni primer pridobil materialno pravna upravičenja lastnika stanovanja - bodisi z izrecnim določilom v pogodbi o upravljanju bodisi z izdatkom za drugega (218. čl. ZOR oziroma 197. čl. OZ).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. tč. spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zmanjša za 55,08 EUR (na 578,34 EUR).

2. Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

3. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča I 00/03296 z dne 11. 2. 2002, in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice in izvršilnih stroškov, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (1. tč. izreka) ter odločilo še o pravdnih stroških (2. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati njene pripravljalne vloge z dne 8. 12. 2006 ter v njej predlagan dokaz, saj je bila predložena po izteku rokov iz 452. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; od tu ZPP). Toženčevemu dopisu z dne 28. 11. 1998 odreka dokazno vrednost, ki mu jo je pripisalo sodišče, kateremu posledično očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Izpovedbo priče R. je sodišče napačno ocenilo kot neprepričljivo, poleg tega pa ta priča po zamenjavi sodnika posameznika ni bila neposredno zaslišana. Vztraja, da toženec (bivši najemnik) stanovanja ni predal lastniku oziroma njegovemu pravnemu predniku, temveč tretjemu. Ker za takšno ravnanje ni imel pooblastila, dolguje lastniku najemnino tudi za obdobje do pravilne predaje stanovanja (maja 1999), ne glede na to, ali je takrat stanovanje uporabljal ali ne. Izrecno izpodbija še stroškovni del prvostopenjske sodbe. Meni, da toženčeve pripravljalne vloge z dne 30. 11. 2006, 18. 12. 2006 in 14. 12. 2007 v konkretni zadevi (spor majhne vrednosti) niso dopustne, zato stroški v zvezi z njimi niso potrebni.

(3) Na pritožbo toženec ni odgovoril. (4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19. 3. 2009 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

(6) Tožeča stranka je upravnik stavbe, v kateri se nahaja stanovanje, ki ga je imel toženec v najemu. Predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi so zneski najemnin za obdobje od decembra 1998 do aprila 1999, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Najemno pogodbo je toženec sklenil s prvotnim lastnikom stanovanja, družbo C., d. o. o., ki je pred prenehanjem najemnega razmerja lastništvo prenesla na Stanovanjski sklad RS; slednji je kot novi najemodajalec stopil na mesto prejšnjega (591. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR). Gre torej za terjatev Stanovanjskega sklada RS in ne upravnika. Ta ima po 29. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-I, s spremembami) v sporih o pravicah in koristih lastnikov pred sodišči zgolj položaj njihovega zastopnika in ne stranke. Aktivno legitimacijo ohranijo lastniki; tožbe, ki zasleduje izpolnitev lastnikove terjatve, upravnik ne more vložiti v lastnem imenu (kot stranka), temveč le v imenu lastnika (kot njegov zastopnik). Mogoče je sicer, da bi upravnik pridobil materialno pravna upravičenja lastnika stanovanja, vendar to v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. V nobeni od konkretnih pogodb o upravljanju ni zaslediti prenosa stvarne legitimacije (prav nasprotno: obe določata, da upravnik izterjuje najemnine za lastnika oziroma za naročnika; glej prilogi A 3 in A 4), prav tako pa ni bilo zatrjevano, da je šlo pri vtoževanih zneskih za morebiten izdatek za drugega (218. čl. ZOR). Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije je tožbeni zahtevek nesklepčen, njegova zavrnitev s strani sodišča prve stopnje pa že iz tega razloga pravilna. Posledično se do drugih pritožbenih očitkov glede glavne stvari ni bilo treba opredeljevati.

(7) V doslej obravnavanem delu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba v tem delu pritožbo tožnika zavrniti, izpodbijano sodbo pa v istem obsegu potrditi (353. člen ZPP).

(8) Deloma ima pritožnica prav, da so toženčevi pravdni stroški previsoko odmerjeni. Gotovo ni potreben strošek z vlogo, ki je glede na postopkovne določbe v sporih majhne vrednosti prepozna oziroma neupoštevna (453. čl. ZPP). Vendar je takšno lastnost pripisati le zadnji izmed toženčevih vlog, na katere opozarja pritožnica. Prvi dve pripravljalni vlogi (torej z dne 30. 11. 2006 in 18. 12. 2006) sta bili vloženi znotraj rokov, opredeljenih v 452. čl. ZPP. Konkretni spor majhne vrednosti je specifičen, saj se je začel po vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ker takšen predlog ne vsebuje dejanske podlage dolžnikove obveznosti (1. odst. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami), je treba dati strankam v teh (čeprav bagatelnih) postopkih možnost, da po ugovoru proti izdanem sklepu o izvršbi vsaka od njih še v eni pripravljalni vlogi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, nato pa v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovarja še na navedbe nasprotne stranke (primerjaj VSL sklep II Cp 1807/2008 z dne 24. 9. 2008). Upoštevajoč navedeno, je pritožbeno sodišče od priznanih stroškov toženca odštelo strošek, ki je odpadel na vlogo z dne 14. 12. 2007 (100 točk + 20 % DDV = 55,08 EUR) in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremenilo (4. tč. 358. čl. ZPP).

(9) Pretežna zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnica sama, saj je s pritožbo uspela le v nebistvenem delu.