Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ni tretja oseba, napačno pa je štelo, da 187. člen OZ predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost, saj predstavlja zgolj podlago za solidarno odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 34.140,84 EUR odškodnine z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti 2.967,16 EUR pravdnih stroškov toženi stranki, 1.108,70 EUR pa stranskemu intervenientu, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne, oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče pri ugotavljanju pasivne stvarne legitimacije uporabilo povsem napačno materialno pravno podlago. Določbe 187. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) niso pravna podlaga za ugotavljanje obveznosti naročnika oz. glavnega izvajalca z vidika zagotavljanja varnih razmer na gradbišču (in s tem posledično tudi pasivne legitimacije). Te obveznosti določajo povsem drugi predpisi, katerih pa sodišče sploh ni uporabilo. Podlaga odgovornosti naročnika in izvajalca del so določbe ZGO-l in Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na premičnih gradbiščih ter pravilniki o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. Uredba namreč v 6. členu določa, da mora naročnik v vseh fazah projekta upoštevati temeljna načela varnosti in zdravja pri delu iz ZVZD, prav tako pa tudi ZGO-l v drugem odstavku 82. člena določa obveznosti izvajalca glede zagotavljanja varnih delovnih razmer. Ker je bila tožena stranka glavni izvajalec del na gradbišču, oz. v razmerju do tožnikovega delodajalca naročnik posla, je s tem avtomatsko prevzela tudi zakonsko določene obveznosti v zvezi z zagotovitvijo varnih delovnih razmer za delavce (tudi za tožnika) na gradbišču (kjer so se izvajala z njene strani naročena dela). S tem je bila posledično podana tudi njena pasivna stvarna legitimacija, oz. zavezanost, da ravna po predpisih o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. S tem ko je sodišče ugotovilo, da pasivno legitimacijo toženke izključuje pogodba št. KO 80024/04 z dne 16. 4. 2004, je ravnalo v popolnem nasprotju z materialnim pravom. Pogodbena razmerja med naročniki in izvajalci del so namreč z vidika presoje obstoja pasivne stvarne legitimacije povsem nerelevantna, ker kogentnih predpisov o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu s sklenitvijo medsebojnih pogodb ni mogoče zaobiti, niti takšne pogodbe ne učinkujejo nasproti tožniku, ki sploh ni bil stranka te pogodbe. Nenazadnje je prav tako materialno pravno povsem napačna ugotovitev sodišča, da je za škodo, ki jo pri delu utrpi delavec, lahko odgovoren zgolj njegov delodajalec. Delodajalec je le ena (in ne edina) izmed odgovornih oseb, ki pa jih le lahko več (toliko, kot jih je vpletenih v izvedbo posla). Zaradi napačne uporabe materialnega prava je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke. Izpodbijana sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj je presojanje same odškodninske odgovornosti pravno logično šele tedaj, ko je podana pasivna legitimacija pravdne stranke. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so tako nejasni oz. sami s seboj v nasprotju, s čimer je tako podana absolutna bistvena kršitev 14. točke 339. člena ZPP, same sodbe pa se niti ne da preizkusiti. Zmoten je nadalje zaključek, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke. Tožena stranka, kakor tudi stranski intervenient, vse do konca prvega naroka za glavno obravnavano sploh nista obrazloženo ugovarjala toženkini krivdni odgovornosti, in sicer zatrjevani protipravnosti. Stranski intervenient je temelj celo priznaval, saj je med pravdo nakazal nesporni del odškodnine, prav tako pa je tekom pravde ugovarjal zgolj 20 % soprispevek tožnika. Po načelu afirmativne litiskontestacije se bi tako moralo šteti, da sta tako toženka kot stranski intervenient priznavala, da tla niso bila varna in da je bil dostop neurejen (je pa obenem bila tudi dolžnost tožene stranke, da zagotovi varen dostop za delavce, s čemer je ravnala protipravno in je bil tudi tožnikov očitek določen). Ker se je sodišče spuščalo v neprerekana dejstva, je s tem absolutno bistveno kršilo določbe ZPP. Zaradi bistvenih kršitev pravil ZPP glede načela afirmativne litiskontestacije (214. člen ZPP) je bilo tudi dejansko stanje posledično nepopolno ugotovljeno. S tem ko je sodišče upoštevalo ugovore stranskega intervenienta glede neobstoja oz. nekonkretiziranosti protipravnosti (podane prvič šele v pritožbi), je tudi kršilo načelo prekluzije in tudi iz tega razloga absolutno bistveno kršilo določbe ZPP. Ker sodišče tudi ni upoštevalo tega, da tožena stranka ni ugovarjala temu, da tožnik ne bi bil konkretiziral protipravnosti, je odločilo preko trditvene podlage toženke, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče ni nikoli tožnika v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo, da bi moral v čemerkoli dopolniti oz. konkretizirati trditveno podlago (še več; štelo je, da je ta pravilna in nato vseeno izpeljalo dolg in drag pravdni postopek in celo prešlo na angažiranje izvedencev medicinske stroke, pa bi tožnika nedvomno moralo pozvati, da naj trditve konkretizira, preden bi prešlo na izvajanje dokazov - v kolikor je sedaj sodišče mnenja, da trditve niso bile konkretizirane), zaradi česar takšna sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja. Kršitev postopka zaradi opustitve materialnoprocesnega vodstva je prerasla v absolutno bistveno kršitev določb ZPP - načelo razpravnosti. Tožnik pa je prepričan, da je določno podal očitek protipravnosti, in sicer da toženka v danem primeru ni poskrbela za varno dostopanje, da mu ne bi moglo zdrsniti. Z vidika zatrjevanja opustitev je tako v okviru 131. člena OZ dovolj, da se opiše protipravno stanje, torej spolzka površina in da se ob tem zatrjuje opustitev (da nekdo nekaj ni storil) v zvezi s tem, ter še obenem opiše, da je potrebno v zvezi s tem zagotoviti varen dostop preko te površine. Tožeča stranka ni strokovnjak s področja varnosti in zdravja pri delu, da bi lahko natančno opredelila načine ureditve poti in lahko opustitev konkretizira zgolj na že zatrjevan način. S tem ko je torej sodišče zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi toženka karkoli opustila, je ob absolutni bistveni kršitvi določb ZPP tudi samo materialno pravo napačno uporabilo. Tožnik je po lastni oceni nedvomno dokazal, da mu je zdrsnilo zaradi opustitev toženke oz. neurejenih tal, pri s čemer je prešlo dokazno breme za razbremenitev toženkine krivde na njeno stran, ki pa v zvezi s tem sploh ni podala trditvene podlage in se krivde niti ni poizkušala razbremeniti. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Niti tožena stranka niti stranski intervenient na njeni strani na pritožbo tožeče stranke nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OZ v 131. členu predpisuje dve obliki odškodninske odgovornosti (podlage za odgovornost), in sicer odgovornost po načelu krivde (subjektivna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost). Prva je pravilo, druga pa izjema in je podana samo, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali od nevarne dejavnosti. Pravna teorija je enotna o tem, da je nevarna tista stvar, ki zaradi svojih namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano skrbnostjo; nevarna dejavnost pa je tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko glede na življenjske izkušnje pogostnost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 571/2005).

Presoja prvostopenjskega sodišča o neobstoju objektivne odgovornosti temelji na dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje oziroma na neprerekanih trditvah o načinu nastanka nezgode. Tožnik je bil zaposlen pri družbi E d.o.o. kot železokrivec, na dan škodnega dogodka pa je delal na opaževanju temelja za skladišče. S kladivom (težkim 500 g, kot je tožnik izpovedal) v eni roki in z desko dimenzij 50 x 100 cm (težko 5 do 6 kg, kot je izpovedal) v drugi roki je odšel v izkopano luknjo za temelj, pri sestopu pa mu je na kamenju in zemlji spodrsnilo, zaradi česar je izgubil ravnotežje. V izogib padcu se je s peto desne noge uprl na opaž za temelje, kljub temu pa padel v luknjo globoko 80 cm in se poškodoval. Tožnik je izpovedal, da je imel obute delovne čevlje, tla so bila peščena in gramozna, saj je šlo za nasip, gradbišče pa je bilo suho. Priči H. in M. sta potrdili navedbe tožnika, da je zdrsnil oziroma padel v jamo za izkop, globoko kakih 80 cm do 1 m. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Cp 660/2012 pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča v sodbi P 762/2010, da ne obstaja objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tudi tokrat se strinja z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da je sodna praksa že zavzela stališče, da samo delo na gradbišču ne pomeni dela s povečano stopnjo nevarnosti; posebnih okoliščin, ki bi izkazovale povečano stopnjo nevarnosti, pa tožnik ne zatrjuje. Glede navedb tožnika, da pomeni hoja po naklonu, ki je prekrit s kamenjem in zemljo, zaradi česar je naklon zelo drseč in spolzek, hojo s povečano nevarnostjo, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za hojo s povečano stopnjo nevarnosti. Hoja po gradbišču in s tem tudi hoja po naklonu, pokritem s kamenjem in zemljo, pomeni vsakodnevno aktivnost gradbenih delavcev in ne nevarne dejavnosti, zato je pravilen zaključek sodišča, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Delo v konkretnem primeru, torej hoja tožnika po gradbišču in do oziroma v jamo za izkop temeljev ni zahtevala posebnih znanj in strokovnosti, ampak le običajno previdnost, in torej izvedba takega dela ni predstavljala povečane nevarnosti za nastanek škode, niti za opravo takega dela ni bila potrebna povečana previdnost, ki bi bistveno odstopala od običajne previdnosti pri delavčevih vsakodnevnih podobnih opravilih, zato to ne predstavlja temelja za objektivno odškodninsko odgovornost (primerjaj z odločbama Vrhovnega sodišča II Ips 202/2011 in II Ips 571/2005). Prvostopenjsko sodišče tako z zaključkom, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ni napačno uporabilo materialnega prava.

Pravilno pa je tudi zaključilo, da ni podana subjektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker tožeča stranka niti ni navedla, v čem bi naj bilo konkretno protipravno ravnanje tožene stranke in na kak način bi naj tožena stranka poskrbela za varno sestopanje do temeljev.

Pred pritožbenim odgovorom v zvezi z gornjim zaključkom je potrebno pojasniti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo oziroma zaključilo tudi, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, in sicer na podlagi ugotovitev, da tožnik ne predstavlja „tretje osebe“ v smislu 187. člena OZ, zaradi česar je za škodo pri delu lahko tožniku odgovoren le njegov delodajalec; da je tožnikov delodajalec nastopal kot izvajalec del in nosilec dejavnosti in ga le to zavezuje k odškodninski odgovornosti, medtem ko tožena stranka odškodninsko na podlagi 187. člena OZ ne odgovarja; da je bil tožnikov delodajalec dolžan zagotoviti ustrezno varnost na delovnem mestu; da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil, odgovoren delodajalec; da odškodninsko odgovornost izključuje tudi pogodba med tožnikovim delodajalcem in toženo stranko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke iz zgoraj navedenih razlogov, ne vpliva na pravilnost sprejetega zaključka o bistvenem: da ni podana subjektivna odškodninska odgovornost oziroma na pravilnost sodbe. Zavrnitev tožbenega zahtevka namreč temelji pravilno na ugotovitvi, da nista podani niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke, zato zgoraj povzeta razlaga v izpodbijani sodbi v zvezi s pasivno legitimacijo tožene stranke, česar sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno ugotavljati, ne pomeni, da so razlogi v sodbi nejasni in sami v seboj v nasprotju, da bi to pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka, 339. člena ZPP saj se sodba da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ni tretja oseba, napačno pa je štelo, da 187. člen OZ predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost, saj predstavlja zgolj podlago za solidarno odgovornost, kot tudi sicer pravilno navaja pritožba. Prav tako je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil le tožnikov delodajalec dolžan zagotoviti ustrezno varnost na delovnem mestu in da to ni bila dolžnost tožene stranke. Ob obrazloženem pritožbenemu sodišču ni potrebno presojati preostalih pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo in razlogi sodišča, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.

Tožeča stranka je v zvezi s protipravnostjo v tožbi trdila zgolj, da tožena stranka (oziroma prvotno toženi stranki) ni poskrbela, “da bi tožnik lahko svoje delo opravljal na varnejši način, brez strahu za svoje zdravje, s tem, da bi poskrbela, da bi imel tožnik na voljo varen dostop do dna temelja“. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Cp 660/2012 presodilo (v tč. 7), da je tožena stranka ugovarjala zatrjevani toženkini krivdni odgovornosti za škodni dogodek in da je njen ugovor obrazložen, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na že tam navedene razloge. Ponovljen očitek v pritožbi, da tožena stranka in stranski intervenient sploh nista obrazloženo ugovarjala toženkini krivdni odgovornosti, in sicer da sploh nista ugovarjala že prvemu elementu odškodninske odgovornosti – s strani tožnika zatrjevani protipravnosti – da tožena stranka ni poskrbela za varno sestopanje do dna temelja, ni utemeljen že iz tam navedenih razlogov. V obravnavanem primeru ni relevantno, da je stranski intervenient med pravdo nakazal nesporni del odškodnine in da je ugovarjal 20 % soprispevek, saj je prvenstveno relevantna obramba same tožene stranke. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s stališčem tožeče stranke, da bi moralo sodišče šteti po načelu afirmativne litiskontestacije, da sta tako toženka kot stranski intervenient priznavala, da tla niso bila varna in da je bil dostop neurejen. Takih opustitev tudi sicer tožeča stranka ni niti zatrjevala. Po obrazloženem ne drži niti očitek, da je sodišče, s tem ko se je spuščalo v neprerekana dejstva, absolutno bistveno kršilo določbe ZPP, niti očitek, da je odločilo preko trditvene podlage toženke, ker da toženka do konca prvega naroka glavne obravnave ni nikoli ugovarjala temu, da tožnik ne bi bil konkretiziral protipravnosti. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka obrazloženo ugovarjala glede neobstoja protipravnosti že v odgovoru na tožbo, ni utemeljen niti očitek, da je sodišče kršilo načelo prekluzije. Glede na obrazloženo ne drži, da je bilo posledično navedenim kršitvam dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče niti ni spuščalo v presojo preostalih predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj za zavrnitev očitka o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti zadošča, da sodišče ugotovi, da ena od predpostavk ni podana, zato mu drugih ni potrebno ugotavljati.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s tožečo stranko, da takšna sodba zanjo predstavlja sodbo presenečenja. Zgolj zato, ker je (delovno) sodišče že angažiralo izvedence medicinske stroke in tožeče stranke ni (pa bi jo nedvomno moralo, kot navaja sama v pritožbi) pred tem pozvalo, da naj trditve konkretizira, še ne pomeni, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. Glede na to, da je že tožena stranka v odgovoru na tožbo vzpodbujala tožečo stranko k ustrezni dopolnitvi navedb o protipravnosti, s tem ko je navedla, da je očitek tožnika da toženi stranki nista poskrbeli za bolj varen dostop, splošen in neobrazložen, in glede na to, da je substanciranje protipravnosti ravnanja breme vsake stranke, ki se sklicuje na obstoj civilnega delikta, dolžnost materialnoprocesnega vodstva sodišča ni segla tako daleč, da bi moralo sodišče tožečo stranko še posebej pozivati k dopolnitvi navedb, saj bi takšno postopanje porušilo razpravno ravnotežje med strankama.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka mora zaradi neuspeha s pritožbo sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).