Jedro

Prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje sodišče zavrne.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. III Pd 113/01-64 z dne 4.10.2002 ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo razlik v plači tožnici za čas od oktobra 1992 do julija 1994. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, ni pa plačal predpisane takse, temveč je v pritožbi navedla, da bo taksa plačana po opominu. Sodišče je toženi stranki poslalo opomin za plačilo sodne takse in opozorilom, da se bo pritožba štela za umaknjeno, če taksa ne bo plačana v roku petnajstih dni. Opomin je bil odvetnici tožene stranke vročen 26.11.2002. Ker tožena stranka takse ni plačala v danem roku, je sodišče s sklepom opr. št. III Pd 113/01-67 z dne 18.12.2002 ugotovilo, da se pritožba šteje za umaknjeno. Toženi stranki je bil (po odvetnici) sklep vročen 20.12.2002 in ker se v pritožbenem roku ni pritožila, je sklep postal pravnomočen (30.12.2002).

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče 20.12.2002 prejelo vlogo neposredno od tožene stranke (poslano z navadno poštno pošiljko, oddano na pošto 19.12.2002) iz katere izhaja, da je tožena stranka odmerjeno takso za pritožbo zoper sodbo plačala 16.12.2002. Dne 31.3.2003 je odvetnica tožene stranke vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje v katerem navaja, da je tožena stranka sporno takso plačala že 3.12.2002, o čemer je bila odvetnica obveščena šele 26.3.2003. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. III Pd 113/01-69 z dne 9.4.2003 predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozen zavrglo. Štelo je, da je tožena stranka zamudila tako subjektivni kot objektivni rok za vložitve predloga. Tudi če se šteje kot dan zamude datum, ko je toženka prejela sklep sodišča o umiku pritožbe (20.12.2002), je do vložitve predloga (31.3.2003) poteklo več kot tri mesece. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči nepravilno uporabili 117. člen ZPP in nista uporabili drugega odstavka 116. člena ZPP, kar je vplivalo na odločitev. S tem sta storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Podana pa je tudi bistven kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dne 26.11.2002, ko je tožena stranka prejela opomin sodišča za plačilo sodne takse, kot tudi dne 20.12.2002, ko je prejela sklep, da se šteje njena pritožba za umaknjeno, pravila ZPP niso določala, da neplačilo sodne takse za pritožbo, povzroči fikcijo umika pritožbe. Zato tožena stranka sploh ni bila v zamudi glede vložitve predloga in zanjo ni začel teči ne subjektivni ne objektivni rok, ki ga 117. člen ZPP določa za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče bi moralo zato o njenem predlogu odločati vsebinsko in v skladu z drugim odstavkom 116. člena ZPP. V izpodbijanih sklepih je o odločilnem dejstvu, kdaj je tožena stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, nasprotje med razlogi sklepov in vsebino listin v spisu. Rok za pritožbo zoper sklep z dne 18.12.2002 se je iztekel 28.12.2002. Takrat je zanjo začel teči objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka je trdila, da je predlog vložila 28.3.2003, torej pravočasno. Sodišče je potrdilo prejem predloga dne 1.4.2003, ni pa iz sprejemnega žiga sodišča razvidno, ali je šlo za navadno ali priporočeno pošiljko. V listinah zato ni opore za stališče sodišč, da je tožena stranka predlog vložila šele 31.3.2003. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, oba sklepa razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z drugim odstavkom 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP vročena obema pravdnima strankama. Tožeča stranka nanjo ni odgovorila, tožena stranka pa v odgovoru na zahtevo navaja, da se z mnenjem tožilstva strinja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. Ker zahteva zmotne uporabe materialnega prava ni uveljavljala, sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi 387. člena ZPP državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka iz prvega in (z nekaterimi izjemami) iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ne more pa je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožena stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila 31.3.2003. Taka ugotovitev je v skladu z listinami v spisu. Iz poštne ovojnice, v kateri je bil predlog poslan na sodišče, izhaja, da je bil oddan priporočeno na pošto 31.3.2003 (ob 11.12 uri), sodišče pa ga je prejelo 1.4.2003. Tega dejstva ne spremeni sicer točna ugotovitev, da v sodni dohodni štampiljki ni posebej označeno, kako je bilo pisanje poslano in kdaj je bilo poslano po pošti. Tožena stranka je v pritožbi zoper prvostopni sklep o zavrženju predloga zatrjevala, da naj bi predlog vložila 28.3.2003, vendar za tako trditev ni predložila nobenega dokaza. Zato ostaja kot edino dokazano dejstvo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje oddan na pošto, torej izročen sodišču, dne 31.3.2003 (drugi odstavek 112. člena ZPP). Drugačne trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Predmet presoje je pravnomočen sklep o zavrženju prepoznega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pri taki odločitvi sodišču ni mogoče očitati, da ni uporabilo določbe drugega odstavka 116. člena ZPP, saj je niti ni moglo uporabiti. Sodišče ravna po tej določbi le, če vrnitev v prejšnje stanje dovoli.

Neutemeljena je zahteva tudi, kolikor z zatrjevanjem nepravilne odločitve o fikciji umika pritožbe zaradi neplačila sodne takse, utemeljuje svoje stališče, da stranka lahko vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne glede oziroma tudi po poteku rokov iz 117. člena ZPP. Predmet presoje ni (neposredno) sklep o tem, da se šteje pritožba zoper meritorno sodbo za umaknjeno. Nenazadnje tožena stranka roka za njeno vložitev sploh ni zamudila. Tožena stranka je zamudila rok za plačilo sodne takse za to pritožbo in tudi ni zatrjevala, da ga je zamudila iz upravičenega razloga. Dokazati je skušala, da ga sploh ni zamudila.

Po določbi četrtega odstavka 117. člena ZPP mora predlagatelj v primeru, ko predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, ob vložitvi predloga, opraviti tudi zamujeno dejanje. Tožena stranka je smiselno, predlagala vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo (točneje zaradi nevložitve pritožbe v pritožbenem roku) zoper sklep opr. št. III Pd 113/01 z dne 18.12.2002. V predlogu je zatrjevala, da je "odvetniška pisarna zvedela in uspela ugotoviti, da je bila sodna taksa plačana že 3.12.2002, šele na osnovi potrdila tožene stranke, ki ga je prejela 26.3.2003". Smiselno (ne pa tudi formalno) je s tem uveljavljala tudi pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče je pravilno najprej odločalo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa tudi že o pravilnosti in zakonitosti sklepa, zoper katerega vlaga stranka prepozno pritožbo. To pa pomeni, da je moralo ugotoviti, ali je predlog sploh vložen pravočasno. Kolikor je prepozen, ga sodišče zavrže ne da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti zamujenega pravdnega dejanja - v konkretnem primeru pritožbe (prvi odstavek 120. člena ZPP). Dejstvu, da je v konkretnem primeru predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozen, vložen po poteku objektivnega roka od dneva zamude (tretji odstavek 117. člena ZPP), pa tudi vrhovno državno tožilstvo ne oporeka. Trimesečni rok je potekel v petek, 28.3.2003, zato je predlog, vložen v ponedeljek 31.3.2003 prepozen.

Glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče ugoditi, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).