Jedro

Ker obveznost tožene stranke ni opredeljena z upravno odločbo, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, gre torej za civilnopravno razmerje med pravdnima strankama, ki ne more biti predmet upravnega postopka, zato je podana pristojnost prvostopenjskega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi, razveljavilo vsa do tedaj opravljena pravdna dejanja in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 61081/2008 v dajatvenem in stroškovnem delu in tožbo zavrglo.

Zoper sklep je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, katerega je šteti kot tožbo, od tožene stranke uveljavljala plačilo obveznosti, ki naj bi izhajala iz Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije (Ur. l. RS, št. 1/08). Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi in odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo na določbi 1. odstavka 288. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, češ da bi tožeča stranka do poplačila vtoževane obveznosti lahko prišla v postopku upravne izvršbe, zato je za izterjavo takšne obveznosti podana upravna pristojnost, ker je bila izvršba predlagana na podlagi upravne odločbe.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno.

Upravna odločba o določitvi koncesionarja, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, št. 329-0/2001-11 z dne 03. 04. 2003 (B 16) je bila izdana na podlagi 9. člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije (Ur. l. RS, št. 26/03). Z navedeno upravno odločbo je bila za koncesionarja imenovana družba D. d.o.o. . Tožena stranka v tem postopku torej ni imela položaja stranke. Že iz tega razloga navedena upravna odločba ne more imeti učinka, da bi z njo bila določena tudi obveznost plačila dajatve tožene stranke kot je opredeljena v 12. c členu Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije (Ur. l. RS, št. 1/08). Ker s citirano upravno odločbo z dne 03. 04. 2003 ni bilo odločeno o obveznosti tožene stranke, pri čemer citirana uredba niti ne predvideva posebnega upravnega postopka, v katerem naj bi se odločalo o takšni obveznosti, ni mogoče pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da bi tožeča stranka do poplačila lahko prišla v postopku upravne izvršbe. Gre namreč za obveznost, ki je določljivo opredeljena v členu 12. c citirane Uredbe. Ker obveznost tožene stranke ni opredeljena z upravno odločbo, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, gre torej za civilnopravno razmerje med pravdnima strankama, ki ne more biti predmet upravnega postopka, zato je podana pristojnost prvostopenjskega sodišča skladno s 1. členom Zakona o pravdnem postopku. Vprašanje, ali ima tako opredeljena obveznost tožene stranke v citirani Uredbi tudi zakonito podlago, pa je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, o čemer se bo prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti, ko bo meritorno obravnavalo tožbeni zahtevek tožeče stranke.