Jedro

Niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Vsebina izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo št. Bpp 438/2025 z dne 21. 8. 2025 je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 4. 6. 2025.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje na prvi stopnji v prekrškovni zadevi Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. PR 65/2025. Tožnikov pooblaščenec je na poziv organa za BPP prošnjo dopolnil in navedel, da je tožnik slabše pismen, ne zna dobro brati in se v postopku ne bo dobro znašel. Kot je navedel, bo v postopku treba predlagati nekaj prič, ki bodo povedale, zakaj je tožnik vozil brez vozniškega dovoljenja, in zaslišati obremenilne priče, treba pa bo tudi predlagati, da sodišče vrne zaseženo vozilo, ki ni tožnikova last. Tožnik naj brez strokovne obrambe ne bi mogel uresničiti svoje pravice do obrambe. V zadnjih dveh letih naj ne bi bil obravnavan za storitev hujšega prekrška, grozi pa mu globa, ki naj je ne bi bil sposoben plačati, zato bo treba predlagati, da bi kazen oddelal.

3.Organ za BPP je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnil iz dveh prirejenih razlogov: 1. ker je prošnja neutemeljena ob upoštevanju načel pravičnosti in sorazmernosti dodelitve BPP, in 2. ker tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh in bi bila dodelitev BPP nerazumna.

4.Glede prvega razloga za zavrnitev prošnje je organ za BPP pojasnil, da je treba po ustaljeni upravnosodni praksi v zvezi s presojo vsebinskega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tudi glede prekrškovnih postopkov smiselno upoštevati stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v zvezi s kazenskimi zadevami. V kazenskih postopkih je pravica obdolženca do BPP varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika po 29. členu Ustave RS ter s pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Točka c. tretjega odstavka 6. člena EKČP namreč izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo v postopku ustrezno varovana omenjena človekova pravica, pa ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) poudarja, da je treba ob ugotovitvi, da obdolženec nima dovolj sredstev, uporabiti dva kriterija in sicer: (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve. Pri tem je organ za BPP poudaril, da je stališča Vrhovnega sodišča RS za prekrškovne postopke treba uporabiti smiselno, ob upoštevanju vrste oziroma narave postopka ter dejstev in okoliščin konkretnega primera. Prekrški so blažje kršitve pravnega reda, za katere so predpisane lažje sankcije (navadno globa in stranske sankcije).

5.V tej zadevi je tožnik obdolžen storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja. Z vožnjo brez vozniškega dovoljenja, kar je v dopolnitvi prošnje za BPP potrdil tudi tožnikov pooblaščenec, je tožnik izpolnil zakonske znake očitanega prekrška. Kljub izrecnemu pozivu organa za BPP, naj tožnik navede, zakaj glede na dejansko stanje oziroma vsebino očitka ter pravno podlago, ki ga bremeni, potrebuje odvetniško zastopanje, tožnik ni navedel konkretnih razlogov in okoliščin, ki bi v navedeni prekrškovni zadevi utemeljevali zastopanje po odvetniku. Organ za BPP je glede nujnosti predlaganja zaslišanja prič ocenil, da okoliščine, zakaj je tožnik vozil brez vozniškega dovoljenja, ki naj bi jih pojasnile predlagane priče, za postopek niso pomembne, saj se v postopku ne ugotavlja vzrokov za vožnjo brez vozniškega dovoljenja, ampak le, ali je tožnik storil očitani prekršek. Pogoja iz 24. člena ZBPP ne utemeljujejo niti okoliščine, da je tožnik slabše pismen in da se v postopku ne znajde, saj so udeleženci postopka po sodniku poučeni o pravicah. Tožnikove prošnje za BPP ne utemeljuje niti nujnost vložitve predloga za vrnitev zaseženega vozila. Vozilo, s katerim je tožnik storil prekršek, namreč nesporno ni njegova last, zato mora predlog za vrnitev zaseženega vozila vložiti lastnik vozila in ne tožnik. Glede nujnosti vložitve predloga, da bi tožnik globo oddelal, pa je organ za BPP pojasnil, da tak predlog ni del postopka na prvi stopnji, za katerega je tožnik vložil prošnjo za BPP, temveč se poda šele po zaključku postopka na prvi stopnji.

6.Organ za BPP je zaključil, da niti teža dejanja in zagrožena kazen, niti kompleksnost zadeve, niti osebne okoliščine tožnika ne kažejo, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku tožniku potrebno (sorazmerno) in pravično dodeliti BPP. Tožniku kot sankcija najbrž grozi globa, vendar ta okoliščina sama zase ne odtehta. Posamezen storilec lahko pod pogoji Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), če zaradi premoženjskega stanja globe in stroškov ni zmožen plačati, najpozneje do poteka plačilnega roka predlaga, da se plačilo nadomesti z delom v splošno korist. Sodišče odobri nadomestitev plačila globe in stroškov z delom v splošno korist predlagatelju, ki bi z vidika materialnega kriterija izpolnjeval pogoje za BPP (19.a in 202.c člen ZP-1). Prav tako lahko storilec po poteku roka za plačilo globe pri organu, pristojnem za izterjavo globe, zaprosi za obročno plačilo globe (18. člen ZP-1). O obeh možnostih (delo v splošno korist, obročno odplačilo) je vsak obdolženec v sodbi izrecno poučen.

7.Organ za BPP je še upošteval, da je dejansko stanje zadeve povsem enostavno, saj je tožnik vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Kljub tožnikovi pravni laičnosti je zadeva enostavna tudi z vidika uporabe prava, še zlasti ker je bil tožnik za istovrstni prekršek že obravnavan. Po presoji organa za BPP tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh in bi bila dodelitev BPP nerazumna. Zato je njegovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena v zvezi s 24. členom ZBPP. Pri tem je upošteval še, da v prekrškovnih zadevah na kršitev materialnega prava pazita po uradni dolžnosti sodišče prve in druge stopnje. Storilčev položaj z zagotovitvijo poštenega postopka varujejo tudi temeljna načela ZP-1, zlasti načelo zakonitosti (2. člen ZP-1), načelo materialne resnice (68. člen v zvezi s 65. členom ZP-1) ter načelo proste presoje dokazov (71. člen ZP- 1).

Tožbene navedbe

8.Tožnik zoper odločitev organa za BPP vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Tožnik poudarja, da gre za prekrškovno zadevo, ki jo ESČP šteje za kazensko. Zato mu mora biti v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS zagotovljena pravica do obrambe in poštenega postopka. Upoštevajoč njegov socialni položaj naj bi mu bila z izpodbijano odločbo odvzeta pravica do sodnega varstva, saj brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, te pravice ne more uresničevati. Tožnik prejema socialno pomoč in odvetnika ne more plačati. Sam nima pravnega znanja, zato naj bi v postopku nujno potreboval pravnega strokovnjaka. Meni, da zato izpolnjuje objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP naj bi bili po sodni praksi zajeti le primeri, pri katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva), za kar v tožnikovem primeru ne gre. Iz izpodbijane odločbe naj ne bi bilo razvidno, da je toženka opravila jasno in obrazloženo oceno, ali ima tožnik v postopku razumne možnosti za uspeh. Pri tem naj ne bi smela presojati, zakaj je tožnik vozil brez vozniškega dovoljenja, saj to do izdaje pravnomočne sodbe ni dokazano, prav tako toženka ne pozna razlogov, zakaj je (če je) do tega prišlo. Tožnik opozarja na načelo sorazmernosti in poudarja, da za tožnika lahko nastopijo resne posledice. Gre za postopek, ki zahteva pravno znanje, ki ga tožnik kot mlada oseba z omejenimi socialnimi sredstvi nima. Vloga pravnega strokovnjaka naj bi bila zato ključna za učinkovito uresničevanje tožnikove pravice do obrambe (zaslišanje obremenilnih prič in izločanje dokazov). Bistveno je, da je tožnik trdil, da prekrška ni storil in da globe zaradi premoženjskega stanja ni zmožen plačati. Tožniku je grozilo plačilo globe v višini 500,00 EUR in odvzem motornega vozila, ki ni njegova last, kar pomeni, da mu je grozila tudi stranska sankcija (odvzem predmetov). Ni naloga toženke, da ugotavlja, ali je tožnik storil prekršek ali ne. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 636/2025 z dne 12. 5. 2025 in stališča, ki izhajajo iz sodne prakse ESČP v zvezi s c) točko tretjega odstavka 6. člena ESČP. Toženka naj bi napačno razlagala, da je bistvena ocena možnosti uspeha obdolženca v postopku. Zavrnitve BPP za sodni postopek o prekršku naj ne bi bilo mogoče utemeljiti s tem, da prekrškovno sodišče samo po uradni dolžnosti ugotavlja vsa dejstva in skrbi za pravilno uporabo materialnega prava ter varstvo procesnih pravic obdolženca. Upoštevati je treba, da je tožnikova zadeva kompleksna in da gre za redni postopek pred sodiščem. Tožnik je nepismen, ne zna brati niti pisati (zna se le podpisati), zato ni jasno, kako bi lahko uresničeval svojo pravico do obrambe. Tožnik poudarja, da se po sodni praksi Upravnega in Vrhovnega sodišča RS kompleksnost zadeve ocenjuje tudi glede na osebne lastnosti prosilca. V obdolžilnem predlogu je bil predlagan tudi odvzem motornega vozila kot stranska sankcija, kar že samo po sebi povečuje kompleksnost zadeve, ker gre za poseg v lastninsko pravico. Toženka naj tega pri presoji ne bi upoštevala. Ne drži, da ni pomembno, zakaj je tožnik vozil motorno vozilo brez vozniškega dovoljenja. Tožnik je vozilo vozil, ker je peljal sestrinega mladoletnega otroka k zdravniku, saj ona nima izpita. Tožnik vozila ni uporabljal brez razloga (npr. zaradi lahkomiselnosti), zato ne gre za klasično prekrškovno zadevo. Sicer pa naj bi prav tožnikova učinkovita obramba pripomogla k temu, da vozilo na koncu ni bilo odvzeto, kar kaže na potrebo po odobritvi BPP.

9.Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je predložila upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

Sodna presoja

10.Tožba ni utemeljena.

11.Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost odločitve organa za BPP, ki je zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zaradi neizpolnjevanja vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP. Med strankama ni sporno, da se tožnikova prošnja za BPP nanaša na prekrškovno zadevo zaradi vožnje motornega vozila brez vozniškega dovoljenja. Sporno tudi ni, da je bil tožnik zaradi vožnje motornega vozila brez vozniškega dovoljenja obdolžen prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, po katerem mu je grozila globa v višini 500,00 EUR. Nadalje ni sporno, da je tožnik res vozil vozilo brez vozniškega dovoljenja in da vozilo ni bilo njegova last.

12.Sporno pa je, ali je organ za BPP pri izdaji izpodbijane odločbe ustrezno uporabil kriterije, ki sta jih v svoji praksi v zvezi s priznanjem BPP v kazenskih in prekrškovnih zadevah oblikovali ESČP in Vrhovno sodišče RS. Tožnik pri tem kot bistveno zatrjuje, da je organ za BPP presojal le tožnikove možnosti za uspeh v prekrškovni zadevi, ni pa upošteval kriterijev, ki izhajajo iz prakse ESČP in Vrhovnega sodišča RS, tj. resnost kršitve in teža zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve, pri čemer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca.

13.V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Kot predpisuje tretji odstavek 11. člena tega zakona, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP, na podlagi katerega je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo, se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

14.Vrhovno sodišče RS je v več zadevah obrazložilo, na kakšen način je treba razumeti oziroma uporabiti določbe 24. člena ZBPP pri odločanju o dodelitvi BPP v kazenskih postopkih.

1.Pojasnilo je, da je v kazenskih postopkih pravica do BPP varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika po 29. členu Ustave kot elementom pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tretji odstavek 6. člena EKČP namreč v točki c) določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Po ustaljeni praksi ESČP je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba uporabiti naslednje kriterije: (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve, pri čemer je treba upoštevati tudi osebnostne lastnosti obdolženca. V kazenski zadevi je tako, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS, kot temeljne in ključne okoliščine treba upoštevati težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih postopkih. Pri tem ocena možnosti uspeha (v smislu njegovega končnega izida za obdolženca) za prvostopenjski kazenski postopek ni bistvena.

2.Upravno sodišče je nato večkrat pojasnilo, da so stališča, ki so se izoblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v zvezi s kazenskimi postopki in ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse ESČP, uporabljiva tudi v sodnih postopkih o prekrških. Tudi prekrški namreč spadajo v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe, in tudi v teh postopkih je treba upoštevati minimalna ustavnopravna jamstva. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da je že zakonodajalec opravil določeno tehtanje v smislu okoliščin, ki jih je kot relevantne izpostavilo Vrhovno sodišče, s tem, ko je določeno ravnanje opredelil kot prekršek (in ne kot kaznivo dejanje, ki pomeni resnejšo kršitev pravnega reda), za prekrške pa so posledično predpisane drugačne, praviloma lažje sankcije kot za kazniva dejanja. Obenem iz omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da bi bilo treba BPP, celo kadar gre za kazenski postopek, odobriti vsakemu obdolžencu, ki izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP. Nasprotno, Vrhovno sodišče RS je že poudarilo, da ZBPP v pomensko odprtih normah 24. člena pri presoji dodelitve BPP na tej podlagi omogoča tudi upoštevanje vrste postopka. To pa pomeni, da je stališča Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na dodelitev BPP za kazenski postopek, za sodni postopek o prekršku treba uporabiti ob upoštevanju narave tega postopka in v njem obravnavanih protipravnih dejanj ter dejstev in okoliščin konkretnega primera in zanj relevantne pravne podlage.

3.Upoštevajoč predstavljena stališča sodne prakse sodišče ne sledi toženki, kolikor ta zavrnitev dodelitve BPP utemeljuje z razlogom, da tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh v prekrškovnem postopku, v smislu, da končni izid tega postopka zanj ne bo ugoden. Kot pravilno izpostavlja tožnik, ocena možnosti uspeha (v smislu njegovega končnega izida za obdolženca) za prvostopenjski kazenski (in tudi prekrškovni) postopek ni bistvena. Prav tako glede na pojasnjena stališča sodne prakse zavrnitve BPP za sodni postopek o prekršku ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na temeljna načela ZP-1 oziroma s tem, da v navedenih postopkih sodišče samo po uradni dolžnosti ugotavlja vsa dejstva in skrbi za pravilno uporabo materialnega prava ter varstvo procesnih pravic obdolženca. Tudi razlogi v tej smeri, ki jih toženka navaja v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, torej ne morejo biti odločilni za zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Vendar pa to še ne daje podlage za ugoditev tožbi.

4.Toženka namreč svoje odločitve ni oprla zgolj na oceno, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v prekrškovnem postopku, oziroma zgolj na posebno varstvo storilčevega procesnega položaja v prekrškovnem postopku po uradni dolžnosti. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka posebej opravila tudi presojo dejstev in okoliščin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, glede na opisane kriterije, ki izhajajo iz predstavljenih stališč ESČP, Vrhovnega in Upravnega sodišča.

5.Sodišče sledi presoji toženke, da niti teža dejanja in zagrožena sankcija niti kompleksnost zadeve in osebne okoliščine tožnika ne narekujejo, da bi mu bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v sodnem postopku o prekršku potrebno in pravično dodeliti BPP. Resnost kršitve in teža zagrožene kazni za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (tj. le globa v višini 500,00 EUR) tudi ob morebitni grožnji stranske sankcije odvzema vozila nista veliki, zadeva pa tudi z vidika uporabljene pravne podlage za prekršek ni kompleksna. Prekršek iz osmega odstavka 56. člena ZVoz-1 stori voznik, ki ravna v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1, torej voznik, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi, in ne vozi v nasprotju z omejitvijo, vpisano v njegovem vozniškem dovoljenju. Med strankama ni sporno, da tožnik veljavnega vozniškega dovoljenja nima. Tožnik pa v tožbi sam priznava, da je vozilo vozil, ker naj bi mladoletnega otroka svoje sestre peljal k zdravniku in navaja, da ni šlo za lahkomiselnost in za klasično prekrškovno zadevo.

6.Iz navedenega izhaja, da tožnik razume pomen ravnanja in se zaveda prepovedanosti vožnje brez izpita, ki pa jo skuša opravičiti z nujnostjo vožnje bolnega otroka. Pri tem tudi zatrjevane osebnostne lastnosti tožnika (nepismenost - ne zna brati in pisati), zaradi katerih naj bi bila njegova prekrškovna zadeva zanj kompleksna, ne utemeljujejo priznanja BPP. Prekrškovni postopek (zaslišanje obdolženca) pred sodnikom namreč poteka ustno, pri čemer sodnik obdolženca na njemu razumljiv način ustno pouči o pravicah in dolžnostih, ki jih ima v postopku. Nepismenost tako ni ovira, da tožnik ne bi mogel zadovoljivo spremljati postopka in ustno navajati okoliščin, ki so mu v korist. Tožnik tudi ne navaja drugih konkretnih osebnih okoliščin, zaradi katerih ne bi bil zmožen razumeti pomena očitanega prekrška in zagrožene kazni in ne pojasni, zakaj zaradi nepismenosti ne bi bil zmožen učinkovito (ustno) uresničiti pravice do obrambe. V zvezi z nujnostjo zagotovitve pomoči odvetnika pri vložitvi predloga za vrnitev zaseženega vozila, pa ima toženka prav, da se z vrnitvijo zaseženega vozila tožniku, ob nespornem dejstvu, da vozilo ni njegova last, ne bo treba ukvarjati. Tudi po presoji sodišča tako okoliščine konkretne zadeve, za katero se je s predmetno prošnjo uveljavljala dodelitev BPP, ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva tožniku treba dodeliti BPP.

7.Glede tožnikovega sklicevanja na sodbo Upravnega sodišča I U 636/2025 z dne 12. 5. 2025, pa sodišče pojasnjuje, da zadeva z obravnavano zadevo ni primerljiva. V zadevi I U 636/2025 je bila prosilcu za BPP v prekrškovnem postopku zagrožena bistveno višja globa (1.200,00 EUR), glede na višino globe pa mu je grozil tudi nadomestni zapor (prvi odstavek 20.a člena ZP-1). Tožniku v obravnavani zadevi glede na višino zagrožene kazni (500,00 EUR) nadomestni zapor ne grozi. Poleg tega je bilo z navedeno sodbo Upravnega sodišča tožbi ugodeno tudi zato, ker toženka kompleksnosti postopka in osebnostnih lastnosti obdolženega v odločbi ni presojala (glej 11. točko obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 636/2025). Obravnavani primer, kot pojasnjeno, ni tak.

8.Ker tožba ni utemeljena, sodišče pa ni našlo drugih nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

9.Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave in brez izvedbe dokaznega postopka, ker dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama niso sporne. Sporna je zgolj razlaga materialnega prava (uporabljivost kriterijev ESČP in Vrhovnega sodišča pri uporabi 24. člena ZBPP glede prekrškovnih zadev), o čemer sodišče lahko odloči brez glavne obravnave.

10.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1.Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 207/2014 in X Ips 226/2014, obe z dne 11. 11. 2015, ter X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015.

2.Glej sodbo Upravnega sodišča III U 106/2023 z dne 27. 12. 2023, 21. točko obrazložitve, in tam navedeno sodno prakso.

3.Prav tam. Glede lažjih prekrškovnih zadev in pravice do BPP glej tudi sodbi Upravnega sodišča II U 189/2024 z dne 21. 8. 2024 in II U 263/2024-6 z dne 7. 10. 2024.

4.Glej sodbo Upravnega sodišča III U 106/2023 z dne 27. 12. 2023, 22. točko obrazložitve.

5.Glej izpodbijano odločbo, stran 3., 2. odstavek, in stran 4., 2.- 4. odstavek.

6.Glej tožbo, stran 5, 3. odstavek.