Jedro

Dejstvo, da naj bi zidovi v višini 60 cm podpirali terase, samo zase ne more vplivati na drugačno odločitev, ker ni sporno, da so bili sezidani po uveljavitvi ZGO-1 (torej po 1. 1. 2003), konkretno med leti 2007 in 2008. Po tem zakonu pa za gradnjo objektov brez gradbenega dovoljenja ne zadostuje, da so enostavni, ampak njihova gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek 3. a člena).

Izrek

I. Tožba se zavrže v delu, s katerim so izpodbijani inšpekcijski ukrepi, naloženi Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS zaradi nelegalne gradnje objekta etažnosti P+M z nadstreškom in balkonom ter drvarnice, stoječih na zemljiščih parc. št. 1596 in 1597 k. o. ...

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku in Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju SKZG) kot inšpekcijskima zavezancema izrekla ukrepe zaradi nelegalne gradnje objektov na zemljiščih parc. št. 1596 in 1597 k.o. ... Naložila je, da SKZG takoj po vročitvi te odločbe ustavi gradnjo objekta etažnosti P+M v tam navedenih dimenzijah z nadstreškom in balkonom ter drvarnice (1.a točka izreka), tožnik pa gradnjo bazena, zunanjih stopnic do bazena in ob „S“ strani objekta, opornih zidov in tlakovanega dvorišča (1.b točka izreka). Vsak od njiju je dolžan v roku 120 dni od vročitve odločbe odstraniti „svoje“ objekte in vzpostaviti prejšnje stanje (2.a in 2.b točka), v nasprotnem primeru se bo glede obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo iz 1. točke izreka so bile na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (4. točka) in odločeno, da stroškov postopka ni bilo (5. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil „zadevni objekt“ zgrajen že pred letom 1967, da je na predpisan način evidentiran v zemljiškem katastru in katastru stavb, uporaba in namembnost pa se nista v ničemer spremenila. Pojasnjuje, da je njegov oče ta objekt začel popravljati na ostankih in v že določenih gabaritih iz leta 1900. Zato meni, da legalizacija nadzidave zadevnega objekta „v že obstoječem legaliziranem objektu iz leta 1900“ ni potrebna. Ne drži, da je objekt gradil brez kakršnegakoli veljavnega upravnega akta, saj se je gradnja oz. obnova na objekta v letu 1980 izvajala na podlagi soglasja kmetijske skupnosti Izola-Piran z dne 6. 10. 1980. Navaja še, da v objektih prebiva in jih uporablja na podlagi zakupne pogodbe iz leta 2008 ter je edini dedič po svojem pokojnem očetu, ki je bil investitor predmetnih objektov. Pojasnjuje, da je vložil pobudo za spremembo prostorskega akta občine, s katero je želel spremeniti rabo parc. št. 1596 k.o. ..., pridobil je obvestilo o določitvi hišne številke in naslova z dne 8. 6. 2011, 16. 4. 2012 pa je podal vlogo za sklenitev pogodbe o stavbni pravici oz. je SKZG predlagal več rešitev, kot so ustanovitev stavbne pravice, odkup parcele ali njenega dela, parcelacijo itd. Meni, da je odstranitev zadevnega objekta nesorazmeren ukrep, saj tu že mnogo let prebiva z družino.

Glede bazena navaja, da ga je odstranil in da je sedaj v luknji zbiralnik vode za potrebe kmetijstva. Zidovi, ki so maksimalne višine 60 cm, pa podpirajo terase, na katerih so zasajene oljke in sadno drevje. Predlaga, naj sodišče izpodbijana upravna akta obeh stopenj odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je delno neutemeljena, delno pa nedovoljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1). Gradnja novega objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa le v primeru enostavnih objektov (prvi odstavek 3. a člena). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ na podlagi ortofoto posnetkov ugotovil, da je bil investitor gradnje bazena, zunanjih stopnic, opornih zidov in tlakovanega dvorišča tožnik (in ne njegov oče, ki je umrl v oktobru 2007), ki za to gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja. Omenjeno med strankama ni sporno. Poleg tega je upravni organ v obrazložitvi pojasnil (7. in 8. stran odločbe), zakaj obravnavani objekti niso enostavni objekti, ki bi jih bilo mogoče graditi brez gradbenega dovoljenja, ne po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, niti po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Tožnik temu ne oporeka, prav tako ne, da so objekti zgrajeni na kmetijskem zemljišču, ki je v lasti Republike Slovenije in da ima tožnik zanj sklenjeno zakupno pogodbo s SKZG.

Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, potrjene z razlogi pritožbenega organa, iz katerih izhaja, da je treba tožniku v teh okoliščinah izreči inšpekcijske ukrepe zaradi objektov, ki jih je nelegalno zgradil (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Na odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da je sporni bazen odstranjen in da je sedaj v luknji zbiralnik vode. Sodišče namreč presoja zakonitost odločbe glede na dejansko stanje v času njene izdaje, tožnik pa ne trdi, da je bila že tedaj tam samo luknja, ne pa bazen. Morebitna kasnejša izvršitev naloženega inšpekcijskega ukrepa bo zato lahko razlog, da se v tem delu ne bo vodil postopek za prisilno izvršitev izrečene obveznosti, pri čemer tožnik ne upošteva, da mu ni bila odrejena le odstranitev bazena, ampak še vzpostavitev prejšnjega stanja.

Tudi dejstvo, da naj bi zidovi v višini 60 cm podpirali terase, samo zase ne more vplivati na drugačno odločitev, ker ni sporno, da so bili sezidani po uveljavitvi ZGO-1 (torej po 1. 1. 2003), konkretno med leti 2007 in 2008 (6. stran obrazložitve). Po tem zakonu pa za gradnjo objektov brez gradbenega dovoljenja ne zadostuje, da so enostavni, ampak njihova gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek 3. a člena). Tožnik pa v tožbi ne trdi, da so 60 cm podporni zidovi enostavni objekti, niti tega, da je njihova gradnja na kmetijskih zemljiščih v skladu z občinskim prostorskim aktom.

V bistvenem delu tožbe tožnik izpodbija ugotovitev, da je nelegalen tudi „zadevni objekt“, tj. tisti, v katerem prebiva. V 3. točki tožbe namreč uveljavlja nesorazmernost naloženega ukrepa odstranitve zadevnega objekta, ker da v njem že mnogo let prebiva s svojo družino.

S tožbo torej izpodbija prvostopenjsko odločbo tudi glede inšpekcijskih ukrepov, ki so bili izrečeni SKZG zaradi gradnje objekta in drvarnice iz 1. a in 2. a točke izreka ter naslednjih, kolikor se nanašajo na omenjena nelegalna objekta. Kot izhaja iz vpisnika tega sodišča in spisa v zadevi I U 110/2014, je bila odločba v tem delu na podlagi tožbe SKZG s sodbo I U 110/2014 z dne 8. 5. 2014 že odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. Tožnikov interes za odpravo izpodbijane odločbe glede omenjenih objektov je torej prenehal, saj vsebinsko odločanje o tem vprašanju na njegov pravni položaj ne more imeti več vpliva oz. ga ne more izboljšati.

Sodišče je zato tožbo v tem obsegu zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Kadar sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).