Jedro

Stališče, da bi tožnik v primeru obstoja ugovornih razlogov po 174. členu ZDavP-2 moral pritožbo vložiti že zoper začasni sklep o zavarovanju, da bi te razloge lahko kot dolžnikov dolžnik z uspehom uveljavljal z ugovorom zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, ni utemeljeno. Terjatev je namreč zarubljena in tožniku kot dolžnikovemu dolžniku plačilo naloženo šele s sklepom o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko z ugovorom zoper sklep o izvršbi uveljavlja ugovorne razloge iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2 tudi, če so ti obstojali že v času začasnega zavarovanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. 4295-0623/11-1-08021-14-PO z dne 30. 5. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva za odložitev izvršitve sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4295-0623/11-1-08021-14-PO z dne 30. 5. 2011 se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana v postopku davčne izvršbe zoper dolžnika A. d.o.o., odločil, da se davčna izvršba opravi z rubežem terjatev v znesku 74.084,80 EUR, ki jih ima do tožeče stranke na podlagi sklepa številka DT 0610-1903/2010-12-0803-68 z dne 30. 11. 2010, in dolžniku prepovedal razpolagati s terjatvijo, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa naložil, da plača zarubljeni znesek dolga na ustrezne podračune.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-427/2011-2 z dne 29. 9. 2011 ugovor tožeče stranke, da je dolg pogojen in da še ni dospel v plačilo, kot neutemeljen zavrnilo. Tožnica je k ugovoru sicer priložila aneks št. 1, sklenjen k kooperantski pogodbi, sklenjeni z davčnim dolžnikom, ki naj bi bil podpisan dne 20. 10. 2010 in s katerim naj bi se spremenili plačilni pogoji, dogovorjeni s kooperantsko pogodbo, vendar pa to po mnenju tožene stranke ne zadošča za ugotovitev spornosti terjatve. Tožeča stranka bi namreč morala vložiti pritožbo zoper sklep št. DT 0610-1903/2010-12-0803-68 z dne 30. 11. 2010, ki je bil izdan po sklenitvi predloženega aneksa in s katerim je zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti zavezanca za davek tožeči stranki prepovedano plačilo obveznosti po računih, navedenih v izreku, v skupnem znesku 74.084,80 EUR, zavezancu za davek pa prepovedano sprejeti poplačilo teh terjatev. V pritožbi bi lahko ugovarjala, da terjatve po navedenih računih, ki naj bi zapadli v plačilo 30. 9. 2010, 31. 10. 2010, 30. 11. 2010 in 31. 12. 2010, še niso dospele v plačilo oziroma da je dolg pogojen iz razloga sklenitve aneksa z dne 20. 10. 2010, česar pa ni storila. Iz navedenih razlogov po presoji tožene stranke ni podan noben od ugovornih razlogov iz 174. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Stališče tožene stranke, da bi se morala pritožiti že zoper sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti z dne 30. 11. 2010, ni utemeljen, saj z navedenim sklepom terjatev ni bila zarubljena, niti ni bilo tožniku z njim naloženo, da mora obveznost do dolžnika (A. d.o.o.) poravnati tako, da izpolni davčnemu organu. Poleg tega je bil sklep izdan z omejeno veljavnostjo in pod pogojem, če dolžnik svoje davčne obveznosti ne bi izpolnil. Tožnik je tako ugovore lahko veljavno in vsebinsko utemeljeno podal šele zoper izpodbijani sklep o izvršbi z rubežem denarne terjatve, kar je tudi storil in v dokaz predložil 1. Aneks h kooperacijski pogodbi, s katerim je bila spremenjena tudi zapadlost dolžnikove terjatve do tožnika. Sklicevanje tožene stranke na 140. člen ZUP je neutemeljeno. Že prvostopni organ, prav gotovo pa pritožbeni organ, bi moral pred izdajo izpodbijane odločbe sporno civilnopravno razmerje in obstoj dolga reševati kot predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP in ob upoštevanju OZ ter ugotoviti, ali je obveznost tožnika do družbe A. že zapadla v plačilo, oziroma bi moral postopek prekiniti. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka v priglašeni višini.

4. Ker vložena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, bi morala tožeča stranka sklep izvršiti, s tem pa bi ji nastala težko popravljiva škoda, ki jo v vlogi navaja in dokazuje. Takojšnje plačilo zarubljene terjatve bi povzročilo blokado njenega računa. Zato sodišču dodatno predlaga, da skladno z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. Kot pravilno navaja tožena stranka, je z začasnim sklepom za zavarovanje z dne 30. 11. 2010 skladno s 119. členom ZDavP-2 tožeči stranki kot dolžniku zavezanca za davek prepovedano izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do nje, zavezancu za davek pa prepovedano sprejeti poplačilo terjatve. Namen zavarovanja z začasnim sklepom je namreč ohranitev dolžnikovega premoženja oziroma zavarovanje obstoječega premoženjskega stanja dolžnika zaradi poplačila njegove davčne obveznosti. Zato se z začasnim sklepom za zavarovanje rubež terjatve ne opravi, kot se ni opravil tudi v obravnavanem primeru.

9. Stališče tožene stranke, da bi tožnik v primeru obstoja ugovornih razlogov po 174. členu moral pritožbo vložiti že zoper začasni sklep o zavarovanju, da bi te lahko kot dolžnikov dolžnik z uspehom uveljavljal z ugovorom zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, ni utemeljeno. Kot že navedeno, je terjatev zarubljena, tožniku kot dolžnikovemu dolžniku pa plačilo naloženo šele s sklepom o izvršbi, ki je predmet tega upravnega spora. Dolžnikov dolžnik lahko z ugovorom zoper sklep o izvršbi uveljavlja ugovorne razloge iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2 tudi, če so ti obstojali že v času začasnega zavarovanja. Za svoje trditve mora skladno z ZUP predložiti dokaze. V obravnavanem primeru je tožnik tako tudi ravnal in v dokaz predložil 1. Aneks h kooperacijski pogodbi, sklenjen pred izdajo sklepa o zavarovanju. Opustitev pritožbe bi po presoji sodišča lahko vplivala na oceno verodostojnosti predložene listine, vendar pa te presoje davčni organ v obravnavani zadevi ni opravil. Iz podatkov spisa pa hkrati sledi, da je davčni organ prve stopnje ugovor odstopil v reševanje organu druge stopnje, ne da bi pred tem utemeljenost ugovora sploh preizkusil in ni izvedel ugotovitvenega postopka, ki bi to omogočil. 10. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da po izvedbi ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči. 11. O stroških je odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

12. Ker je z odločitvijo o tožbi pravovarstveni interes za izdajo začasne odredbe prenehal, je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo kot izhaja iz II. točke izreka.