Jedro

Vlagatelju ni mogoče odreči statusa begunca samo zato, ker je njegova mati po pobegu aktivno in organizirano sodelovala v NOB in ji je bil čas sodelovanja v NOB priznan v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 764/98-7 z dne 1. 9. 1999 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.4.1998. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote J. z dne 20.3.1997, s katero je bil tožniku priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 17.6.1941 do 15.5.1945 in odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Po presoji sodišča je pravilen zaključek tožene stranke, da ker je tožnikova mati od 1.6.1941, ko je pobegnila pred vojnim nasiljem, aktivno in organizirano sodelovala v NOB in ima ta čas priznan v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju, tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Tožnik je namreč živel skupaj z materjo in v enakih okoliščinah kot mati. Sodišče še navaja, da šele novela ZZVN iz leta 1999 omogoča priznanje statusa begunca tudi v primerih, kakršen je tožnikov.

Tožnik v pritožbi navaja, da je skupaj z materjo in bratom pobegnil z J., ker jim je grozila izselitev v taborišče. Očeta so namreč pred tem zaprli v B. in kasneje premestili v A., od tam pa je pobegnil v partizane. Materine starše, ki so ostali na J., pa so izselili v N., hišo zaplenili in v njej naselili družino, ki je simpatizirala z Nemci. V L., kamor so pobegnili, so živeli kot begunci in se večkrat selili. Sklicuje se na sodbo št. U 765/98, s katero je isto sodišče ugodilo tožbi njegovega brata. Ob enakem dejanskem stanju je torej isto sodišče odločilo različno, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru napačno uporabilo materialno pravo in sicer 1. odstavek 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). Iz navedene določbe izhaja, da morajo biti za pridobitev statusa begunca, poleg splošnih pogojev, izpolnjeni še posebni pogoji in sicer, obstoj vojnega nasilja s strani okupatorja zaradi političnih, nacionalnih in verskih razlogov in pobeg pred tem nasiljem. Kaj več od tega ZZVN ne določa. V postopku je bilo ugotovljeno, in ta ugotovitev ni sporna, da je tožnik skupaj z materjo dne 17.6.1941 z J. pobegnil pred vojnim nasiljem s strani okupatorja v L. Glede na tako dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče odreči statusa begunca tožniku samo zato, ker je tožnikova mati po pobegu aktivno in organizirano sodelovala v NOB in ji je bil čas sodelovanja v NOB priznan v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. Za drugačno stališče v ZZVN ni nobene podlage.

Ker je sodišče svojo odločitev napačno oprlo na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, kar v konkretnem primeru pomeni bistveno kršilo določbo postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.