Jedro

Če so bili ukrepi za omejitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja dejansko izvršeni, čeprav niso bili kot taki določeni s programom, je obveznost delodajalca iz 1. odstavka 35. člena ZDR prenehala. Opustitev dolžnostnega ravnanja delodajalca iz istega zakonskega določila praviloma pomeni kršitev zakonitosti postopka ugotavljanja presežnih delavcev. Če pa je bila delavcu zagotovljena ena izmed pravic, ki jih je delodajalec (formalno ali neformalno) namenil izbiri omilitvenih ukrepov drugim presežnim delavcem, takšna (formalna) nezakonitost nima za posledico razveljavitve individualnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov pristojnih organov tožene stranke z dne 2.8.1991 in 12.9.1991, na podlagi katerih je tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu vodje območne prodaje, ki je bilo ukinjeno, prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zakonito spoznan za trajno presežnega delavca.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo določb 36. a in 36. b člena Zakona o delovnih razmerjih, saj tožena stranka pri določanju delavcev iz ukinjenega komercialnega sektorja, katerih delo naj bi zato postalo nepotrebno, ni uporabila izločitvenih kriterijev. Tožena stranka tudi ni spoštovala določila 36. a člena zakona in pri tožniku ni uporabila vseh ukrepov za preprečitev prenehanja delovnega razmerja po tem določilu. Po ukinitvi komercialnega sektorja je tožena stranka za vse delavce, razen za tožnika, našla drugo delovno mesto. Kot izhaja iz izpovedbe priče V. B. tožniku ni bila dana nobena ponudba za opravljanje samostojne dejavnosti ali razporeditve na drugo delovno mesto, zato je nepomembno nasprotno pričevanje direktorja tožene stranke. Sodišče za ugotovitev možnosti prerazporeditve tožnika ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Zato bi sodišče pri svoji odločitvi moralo uporabiti določbo 36. h člena ZDR, ki v drugem odstavku določa, da je dokazno breme v zvezi z možnostjo prekvalifikacije in drugačne razporeditve delovnega časa iz 2. in 3. alinee 1. odstavka 36. a člena ZDR na delodajalcu. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, v kolikor sodbe ne bo samo ustrezno spremenilo.

Po vročeni reviziji (375. člen ZPP) se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, in tožena stranka nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po izrecni določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. To pomeni, da je revizijsko sodišče dolžno presojati samo tiste procesne kršitve, ki jih vlagatelj v reviziji konkretno zatrjuje. Tožeča stranka tega ni storila. Ker posplošeno sklicevanje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP - ki so navedene v 14. točkah - ne zadošča za njihov preizkus, jih revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da se z odločitvijo o ukinitvi delovnega mesta ni mogoče izogniti obveznosti ugotavljanja presežnih delavcev med delavci iste kategorije, to je med vsemi delavci, ki jih je mogoče razporediti na delovno mesto, za katero se ugotovi, da delo na njem ni več potrebno.

Po določbi 34. in 1. odstavka 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) je poslovodni organ v primeru, če ugotovi obstoj trajnega prenehanja potreb po delavcih, dolžan določiti število in kategorije presežnih delavcev. Izbiro med delavci iste kategorije, v okviru katere so ugotovljeni presežki, opravi poslovodni organ oziroma organ upravljanja po kriterijih, ki jih določajo pravila 36. b člena ZDR ter pravila kolektivnih pogodb oziroma splošnega akta delodajalca (3. odstavek 36. b člena). Delavci iste kategorije so delavci, ki jih je mogoče zaradi nujnih potreb delovnega procesa razporediti na delovna mesta, na katerih delo ni več potrebno. Praviloma gre za vse delavce v organizaciji, ki jih je mogoče razporejati na ta način, avtonomni pravni vir pa lahko določi, da kot kategorija štejejo le delavci v določeni delovni enoti ali delu delovnega procesa, ki jih je mogoče razporediti na prej omenjeni podlagi. Krog kategorije delavcev, med katerimi je obvezno opraviti izbiro, ne more biti omejen z upravljalsko odločitvijo, kakršna je ukinitev posameznega delovnega mesta, saj bi dopuščanje takšne razlage pojma kategorije izničilo namen zakonskega pravila o "kategoriji" zaposlenih kot o skupini zaposlenih, znotraj katere je treba izbrati presežne delavce. Takšno pravno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 160/99 z dne 1.2.2000 (objavljena pod zaporedno številko 58 v Zbirki odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije DSO - 1998-2000).

Tožena stranka ob ukinitvi splošnega sektorja - v katerega so bili razporejeni delavci iz ukinjenega komercialnega sektorja - programa razreševanja presežkov delavcev v smislu 1. odstavka 35. člena ZDR res ni sprejela, ker je po ugotovitvah obeh sodišč za vse delavce, razen za tožnika, že pred tem našla ustrezno rešitev za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (z zagotovitvijo samostojne dejavnosti in upokojitvijo). Tudi tožniku je bila, po dokazni presoji sodišča, ponujena dejavnost zastopanja podjetja, ki pa je ni sprejel. Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju, ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (možnosti razporeditve tožnika drugam oziroma opustitvi ponudbe opravljanja samostojne dejavnosti) procesnopravno nedopustne. Po 3. odstavku 370. člena ZPP revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicevanje revidenta na zmotno uporabo določbe 2. odstavka 36. h člena ZDR o prevalitvi dokaznega bremena na delodajalca tudi v primeru obstoja možnosti prekvalifikacije in drugačne razporeditve delovnega časa v smislu 2. in 3. alinee 1. odstavka 36. a člena ZDR, ni utemeljeno. Dokazno breme v postopku sodnega varstva nosi delodajalec le glede obstoja nujnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavcem iz 29. člena ZDR.

Ker so bile možnosti razporeditve in ponudbe opravljanja samostojne dejavnosti poleg redne upokojitve določenih delavcev že pred sprejetjem programa izčrpane, je obveznost tožene stranke iz 1. odstavka 35. člena ZDR, da v program razreševanja presežkov delavcev določi omilitvene ukrepe, prenehala. Ukrepi za omejitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja so bili dejansko izvršeni, čeprav niso bili kot taki določeni s programom. Opustitev dolžnostnega ravnanja delodajalca iz 1. odstavka 35. člena ZDR praviloma sicer pomeni kršitev zakonitosti postopka ugotavljanja presežnih delavcev. Vendar ta (formalna) nezakonitost v obravnavanem primeru nima za posledico razveljavitve tožniku izdanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

V postopku pred sodiščem je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je bil tožnik deležen enakega obravnavanja kot drugi delavci, ki so sprejeli enega izmed ponujenih in ukrepov za preprečitev prenehanja delovnega razmerja. Samo v primeru, da tožniku ne bi bila zagotovljena nobena izmed pravic, ki jih je tožena stranka (formalno ali neformalno) namenila izbiri omilitvenih ukrepov drugim presežnim delavcem, bi takšna kršitev vplivala na vsebino in pravilnost izpodbijane odločbe delodajalca. Odločilnega pomena za pravilno presojo spora je bila zato dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je bilo tožniku, za katerega tožena stranka ni imela na razpolago drugega ustreznega delovnega mesta, ponujeno opravljanje samostojne dejavnosti - katere namen je zagotoviti delavcu socialno varnost in možnosti za nadaljnje delo. Čim je tožena stranka ponudila tožniku to obliko ukrepa, tožnik pa je ni sprejel, je dano ponudbo upravičeno štela za zavrnjeno. S tem pa je nastala pravna in dejanska situacija za prenehanje delovnega razmerja tožniku, kot je urejena v 1. odstavku 36. e člena ZDR.

Na drugačno pravno presojo ne more vplivati dejstvo, da tožena stranka zakonskih obveznosti iz 1. odstavka 35. člena ZDR ni izrecno navedla v program razreševanja presežnih delavcev. Pri zagotavljanju pravice tožnika do izbire omilitvenih ukrepov na podlagi določb 1. odstavka 35. člena ZDR in 36. a člena ZDR, po presoji revizijskega sodišča ni prišlo do neenakega obravnavanja v primerjavi s tistimi presežnimi delavci, katerih dejanski in pravni položaj je bil enak njegovemu. Razlika je le v dejstvu, da so vsi ostali delavci ponudbo tožene stranke sprejeli, samo tožnik ne. Škodljivih posledic svoje (napačne) odločitve zato ne more pripisati toženi stranki.

Iz povedanega sledi, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).