Jedro

Mineralne surovine so rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije. Za njihovo izkoriščanje je potrebno pridobiti koncesijo ter plačevati ustrezno nadomestilo, to je rudarsko koncesnino in zagotavljati in plačevati rezervirana sredstva za sanacijo.

Utemeljen je ugovor tožeče stranke, da je pravica tožene stranke do odmere sanacnine za leto 2013 zastarala. Ker je o predmetni obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo te dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je ta obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna drugim javnim dajatvam in davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2, kjer je je določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Izrek

I. Tožbi zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo št. 0141-119/2006-DE/51 (00931606) z dne 24. 9. 2019 se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tožeči stranki kot zavezanki za plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo za leto 2013 odmerila plačilo rudarske sanacnine za izkoriščanje kremenovega peska in jalovine na pridobivalnem prostoru R. I, v znesku 7.640,49 EUR. Odločila je še, da je zavezanec dolžan navedeni znesek plačati v enkratnem znesku na podračun Eko sklada v roku 30 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da posebni stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka 29. 1. 2014 toženi stranki poslala rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2013 ter priglasila 38.421,00 m3 kremenova peska in 7.885,00 m3 jalovine v raščenem stanju. Na podlagi navedenega je bila odmerjena sanacnina. Pojasnila je še, da prvi odstavek 52. člena Zakon o rudarstvu1 (v nadaljevanju ZRud-1) določa, da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice za izkoriščanje zavezanec za zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo. V skladu z drugim odstavkom istega člena se način in pogoji za plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo2 (v nadaljevanju Uredba) ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Tožena stranka je tako na podlagi priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo, iz katerega je razviden podatek o pridobljeni količini mineralne surovine v pridobivalnem prostoru R. I za leto 2013, ter dejstva, da je tožeča stranka podpisnica koncesijske pogodbe št. 354-14-48/01 z dne 10. 12. 2001 (v nadaljevanju Koncesijska pogodba), odmerila sanacnino. Ta je izračunana na podlagi enačbe, določeni v 19. členu Uredbe.

3. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je izdana odločba nezakonita in tožeči stranki neutemeljeno nalaga plačilo sanacnine za leto 2013. Meni, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, da ni pravilno ugotovila dejanskega stanja ter da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka.

4. Tožeča stranka je nosilec rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine v pridobivalnem prostoru R. I in ima s toženo stranko sklenjeno Koncesijsko pogodbo, na podlagi katere v pridobivalnem prostoru izvaja rudarska dela in izkorišča mineralne surovine. Obveznost zagotavljanja in plačevanja rezerviranih sredstev za sanacijo (v nadaljevanju sanacnina) je določena v 52. členu ZRud-1, izračunavanje in način plačila sanacnine pa v 54. členu ZRud-1 ter Uredbi.

5. Poudarja, da ker je bila koncesijska pogodba sklenjena v času prej veljavnega Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud)3 ter Uredbe o določanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del4 (v nadaljevanju prej veljavna uredba), so za presojo v predmetni zadevi relevantne tudi določbe navedenih prej veljavnih predpisov. Meni, da tožena stranka pri izdaji odločbe in odmeri sanacnine ni upoštevala določb koncesijske pogodbe. Skladno z 8. členom prej veljavne uredbe se je lahko koncesionar v koncesijski pogodbi zavezal, da bo izvajal sprotno ali fazno sanacijo ter izvedel končno sanacijo brez odvajanja sredstev za sanacijo v rudarski sklad. Tožeča stranka se je v sklenjeni Koncesijski pogodbi zavezala izvajati sprotno sanacijo in se v tretjem odstavku 12. člena Koncesijske pogodbe zavezala ob prvi redni priglasitvi podatkov po podpisu pogodbe koncedentu sporočiti, če želi izvajati sprotno sanacijo brez odvajanja sredstev v rudarski sklad, kot to dopušča 8. člen prej veljavne uredbe. Iz opredelitve zaključnih del jasno izhaja, da se izvaja sprotna sanacija z zatravitvijo in zasaditvijo končnih etaž. Sklenjena koncesijska pogodba določa opcijo, da tožeči stranki zaradi sprotne sanacije pridobivalnega prostora ni potrebno odvajati sredstev za sanacijo v za ta namen ustanovljeni posebni sklad. Navedeno dopušča tudi drugi odstavek 52. člena ZRud-1 ter tudi Uredba. Uredba v prvem odstavku 18. člena določa, da letna plačila rudarske sanacnine izračunava in odmerja ministrstvo po uradni dolžnosti vsako leto koncesionarjem, ki so se odločili, da bodo zagotavljali sredstva za sanacijo z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin in je takšna njihova odločitev razvidna iz Koncesijske pogodbe. Tako je tožena stranka napačno ugotovila, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje iz 18. člena Uredbe, saj iz Koncesijske pogodbe ne izhaja odločitev tožeče stranke, da bo sredstva za sanacijo zagotavljal z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin, temveč ravno nasprotno. Opozarja, da je obrazložitev pomanjkljiva in neustrezna. Tožena stranka tožeči stranki tudi ni zagotovila, da bi se tekom postopka opredelila oziroma izjavila o ugotovljenih dejstvih. Podrobneje tudi uveljavlja zastaranje pravice do odmere sanacnine za leto 2013. 6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pripominja, da je obveznost plačila sanacnine določena v 52. členu ZRud-1, smiselno podobno določbo pa je vseboval tudi ZRud iz leta 99. Koncesionar ima glede obveznosti plačevanja rudarske sanacnine dve možnosti, in sicer bodisi, da koncedentu predloži ustrezno bančno garancijo, katere izvirnik je v tem primeru dolžan predložiti ob podpisu koncesijske pogodbe, bodisi z vplačili v Eko sklad. Tako je že v tretjem odstavku 47. člena ZRud-1 določeno, da se v primeru, če koncesionar ne predloži bančne garancije, šteje, da bo rezervirana sredstva za sanacijo zagotavljal z vplačili v Eko sklad. Ker tožnik bančne garancije ni predložil, je koncedent ravnal v skladu z določbami tretjega in petega odstavka 47. člena ZRud-1. Glede sprotne sanacije pa tožena stranka pripominja, da jo je koncesionar, torej tudi tožeča stranka, zavezan izvrševati v vsakem primeru, saj ga k temu zavezuje tako veljavna zakonodaja kot tudi Koncesijska pogodba. Če je pridobivalni prostor ob izteku rudarske pravice ustrezno saniran, koncesionar ob pridobitvi odločbe o prenehanju pravic in obveznosti pridobi upravičenje za vračilo vplačanih sredstev. Glede dvomesečnega roka za odločitev o odmeri sanacnine koncesionarja pa tožena stranka pripominja, da gre v konkretnem primeru za instrukcijski rok. Dvomesečni rok ni določen niti kogentno niti tako, da bi šlo za prekluzivni rok. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

**Glede neoprave glavne obravnave**

7. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Obe stranki sta sodišču namreč posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena ZPP). Glede na navedeno izrecno soglasje tako sodišče ni zaslišalo predlagane priče C. C. ter pozivalo toženo stranko na predložitev listin, saj je bila izvedba navedenih dokazov za razsojo nerelevantna. Med strankama je namreč sporna pravilna uporaba materialnega prava.

**K I. točki izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. Uvodoma je poudariti, da so mineralne surovine rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije (prvi odstavek 4. člena ZRud-1). Za njihovo izkoriščanje je potrebno pridobiti koncesijo (tretji odstavek 5. člena ZRud-1) ter plačevati ustrezno nadomestilo, to je rudarsko koncesnino in zagotavljati in plačevati rezervirana sredstva za sanacijo (prvi odstavek 52. člena ZRud-1). Uredba med drugim določa način zagotavljanja sredstev za sanacijo posledic rudarskih del, nastalih zaradi izkoriščanja mineralnih surovin v pridobivalnih prostorih (druga alineja 1. člena Uredbe) ter zagotavljanje nadomestila za izvajanje tistih nalog Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, ki so v zvezi z upravljanjem sredstev za sanacijo, zbrana pri njem (tretja alineja 1. člena Uredbe), kakor tudi način zagotavljanja sredstev za sanacijo (14. - 28. člen Uredbe). Zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo je koncesionar (14. člen Uredbe), ki mora sredstva za sanacijo zagotavljati ves čas koncesijske pogodbe (15. člen Uredbe), pri čemer lahko koncesionar zagotavlja sredstva z letnimi plačili kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora ali z bančno garancijo.

10. Obveznost plačila sanacnine je, kot omenjeno zgoraj, tako določena v prvem odstavku 52. členu ZRud-1, ki pravi, da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice za izkoriščanje zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine in zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo.5

11. Med strankama ni sporno, da sta sklenili Koncesijsko pogodbo št. 354-14-48/01 z dne 10. 12. 2001, in sicer tožeča stranka kot koncesionar in tožena stranka kot koncedent. Predmet navedene pogodbe je gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine kremenovega peska, na območju pridobivalnega prostora R. I, v količini, ki jo mora koncesionar vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasiti koncedentu na posebnem obrazcu, predpisanem v Uredbi. Sporno tudi ni, da je tožeča stranka glede na navedeno oddala toženi stranki 29. 1. 2014 za leto 2013 rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske sanacnine, iz katerega izhaja, da je v letu 2013 pridobila 38.421 m3 kremenovega peska in 7.885 m3 jalovine.

12. Sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno in zakonito izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožeči stranki odmerila plačilo sanacnine za leto 2013. Tožeča stranka namreč meni, da je odločba izdana neupravičeno, saj glede na vsebino sklenjene koncesijske pogodbe in ob sprotni sanaciji pridobivalnega prostora ne obstaja obveznost plačila. Meni tudi, da je obveznost zastarala, ker tožena stranka tako dolgo ni izdala odločbe.

13. Sklenjena koncesijska pogodba v 12. členu določa, da koncesionar s podpisom pogodbe garantira izvedbo sprotne in dokončne sanacije okolja in odprave posledic izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru. Nadalje določa, da bo koncesionar redno do 30. januarja tekočega leta priglasil koncedentu podatke o proizvedenih enotah mineralne surovine (kar je tožeča stranka tudi storila in je to med strankama nesporno) in vrednosti izvedenih sanacijskih del za preteklo leto. Koncesijska pogodba tudi dopušča, da se koncesionar s podpisom pogodbe zaveže, da bo ob prvi redni priglasitvi podatkov o proizvedenih enotah sporočil tudi, če želi izvajati sprotno sanacijo brez odvajanja sredstev v rudarski sklad, kot to dopušča 8. člen Uredbe o določanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del. 14. Tožeča stranka je navajala, da izvaja sprotno sanacijo z zatravitvijo in zasaditvijo končnih etaž, česar tožena stranka ni prerekala (neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana v skladu s drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s 22. členom ZUS-1). Vendar je tožeča stranka v zmoti, ko meni, da ji zaradi tega ni potrebno odvajati sredstva za sanacijo v rudarski sklad. Četrti odstavek 12. člena koncesijske pogodbe namreč jasno pove, da mora koncesionar v primeru izbire sprotne sanacije brez odvajanja sredstev za sanacijo v rudarski sklad koncedentu predložiti bančno garancijo na rezervacijo sredstev za izvedbo sanacijski del v višini letno predvidenih stroškov sanacije. Predložitev te bančne garancije pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, kaj šele dokaže in to ne izhaja niti iz spisovnega gradiva. Tožeča stranka ni ne v upravnem postopku in tudi ne v predmetni tožbi zatrjevala, da je predložila bančno garancijo koncedentu, kar bi jo oprostilo zagotavljanja sredstev z letnimi plačili, kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora. Če koncesionar podpisanim koncesijskim pogodbam ne priloži bančne garancije, se šteje, da bo rezervirana sredstva za sanacijo zagotavljal z vplačili v Eko sklad (tretji odstavek 47. člena ZRud-1). Glede na dejstvo, da tožeča stranka bančne garancije ni predložila, je tako edini zakoniti način, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo glede načina zagotavljanja sredstev za sanacijo z vplačili v Eko sklad. Tožeča stranka tako zmotno meni, da ji koncesijska pogodba dopušča, da kolikor izvaja sprotno sanacijo, da nobeno zagotovilo ali plačilo ni potrebno. Res je, da je skladno s koncesijsko pogodbo koncesionarju prepuščeno, katero vrsto jamstva bo izbral, torej ali sanacijo z bančno garancijo ali vplačevanje sanacnine v sklad. Če pa koncesionar bančne garancije ne predloži, pa sanacijo kljub vsemu izvaja, navedeno ne pomeni, da je razbremenjen obveznosti plačila sanacnine.

15. Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, ko je tožeča stranka 29. 1. 2014 na toženo stranko poslala rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2013, iz katerega je razviden podatek o pridobljeni količini mineralne surovine v pridobivalnem prostoru R. I.6 Prvi odstavek 21. člena Uredbe določa, da rudarsko sanacnino izračuna ministrstvo po enačbi, določeni v 19. členu Uredbe. Ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami Uredbe, v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca (12. člen Uredbe). Tako torej že Uredba določa, na kak način se izračun izvede, zaradi česar so neutemeljene navedbe tožeče stranke o neobrazloženosti izpodbijane odločbe v tem delu. Strošek končne sanacije pridobivalnega prostora podeli skupno količino mineralne surovine v raščenem stanju, ki jo je v skladu s koncesijsko pogodbo dopustno pridobiti v m3, to pomnoži s količino v preteklem letu pridobljene trde mineralne surovine v raščenem stanju v m3 in prišteje letno nadomestilo za opravljanje z rezervnimi sredstvi za sanacijo.

16. Tožeča stranka izpostavlja dejstvo, da je tožena stranka izpodbijano odločbo namesto v dveh mesecih, kot je to določeno v 12. členu Uredbe, izdala skoraj 5 let po prejemu priglasitvenega obrazca. Tako ugovarja zastaranje pravice do odmere sanacnine za leto 2013. 17. Po presoji sodišča gre v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve. V prvem odstavku 12. člena Uredbe je določeno, da ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami prejšnjega člena v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Že iz same vsebine tega določila po presoji sodišča izhaja pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica tožene stranke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.

18. Sodišče pa sicer ugotavlja, da je utemeljen ugovor tožeče stranke, da je pravica tožene stranke do odmere sanacnine za leto 2013 zastarala.

19. Sodišče ugotavlja, da je razmerje med toženo stranko kot državnim organom, pristojnim za odmero rudarske sanacnine, in tožečo stranko kot zavezancem za plačilo te dajatve, javnopravne narave. Stranki navedenega razmerja sta namreč v razmerju nad oziroma podrejenosti, saj je ena od njiju (tožena stranka) v pravnem položaju, ki ji omogoča oziroma daje pristojnost, da drugi (tožeči stranki) enostransko in oblastveno nalaga obveznost. Obveznost tožeče stranke je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede zastaranja, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Ker je o predmetni obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo te dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je ta obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna drugim javnim dajatvam in davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 je določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

20. Iz določbe prvega odstavka 22. člena Uredbe izhaja, da mora koncesionar ministrstvu posredovati izpolnjen rudarski priglasitveni obrazec v predpisanem roku priglasitve za odmero rudarske koncesnine, torej v roku iz drugega odstavka 7. člena Uredbe, to je najkasneje do 30. januarja naslednjega leta za preteklo leto. Gre za datum, na katerega sodišče ob upoštevanju določbe 125. člena ZDavP-2 veže začetek teka 5 letnega zastaralnega roka. To pomeni, da je začel teči zastaralni rok za obveznost odmere plačila rudarske sanacnine za leto 2013 31. 1. 2014. Tožeča stranka je priglasitveni obrazec vložila sicer 29. 1. 2014, sanacnina pa je bila tožeči stranki odmerjena z odločbo dne 24. 9. 2019, torej po poteku petletnega roka. To pomeni, da je 5 letni zastaralni rok potekel 31. 1. 2019 in je bila torej izpodbijana odločba z dne 24. 9. 2019, s katero je bila rudarska sanacnina odmerjena za leto 2013, izdana po poteku zastaralnega roka.

21. Iz navedenega razloga in ker tožena stranka ni ugovarjala zastaranju, prav tako ni podala nobenih navedb v smeri prekinitve zastaranja,7 navedeno pa iz predloženega upravnega spisa tudi ni izhajalo, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

22. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zakon o odvetništvu.8 Tako je pri odmeri višine stroškov tožeče stranke, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, ker je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

23. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Uradni list RS, št. 14/14 - uradno prečiščeno besedilo in 61/17 – GZ. 2 Uradni list RS, št. 91/11 in 57/13. 3 Uradni list RS, št. 56/99. 4 Uradni list RS, št. 43/00. 5 Zavezancu iz prejšnjega odstavka se način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena in predpisom iz tretjega odstavka 54. člena tega zakona ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo (drugi odstavek 52. člena ZRud-1). V času, ko pa je bila sklenjena koncesijska pogodba s tožečo stranko pa je smiselno podobno določbo vseboval ZRud. 6 Drugi odstavek 18. člena Uredbe določa, da se rudarske sanacnine izračunava in odmerja na podlagi podatkov o stroških končne sanacije pridobivalnega prostora in podatkov v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru. Za posameznega koncesionarja se podatek o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru pridobi z vpogledom v njegov gospodarski priglastiveni obrazec. 7 Po določbi 126. člena ZDavP-2 pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen (prvi odstavek). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek). 8 Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.