Jedro

Zaradi žičnate ograje je delno onemogočeno odpiranje oken, kar ovira zračenje prostorov, prostorom odteguje svetlobo ter onemogoča hojo okoli hiše, kar tožnici povzroča nelagodne občutke. To predstavlja prepovedano imisijo, saj onemogočanje odpiranja oken in hoje okrog hiše predstavlja poseg v nasprotju z namenom in naravo tožničine nepremičnine (ob ograji se nahaja stanovanjski del, ki potrebuje svetlobo in zračenje).

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva odstranitev kovinskih drogov in žičnate ograje na parc. št. 33/2 k. o. ... v tistem delu, v katerem zahtevek za odstranitev ograje presega dolžino tožničine hiše. 2. V preostalem delu (torej glede odstranitve kovinskih drogov in ograje vzdolž hiše ter zasutja brežine) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca dolžna prenehati z vznemirjanjem tožnice pri izvrševanju njene lastninske pravice na parc. št. 31 in 32/2, k. o. ..., na način, da ob meji s svojo parcelo št. 33/2, k. o. ..., odstranita kovinske drogove in žičnato ograjo v dolžini 50 m ter na vrtu na parc. št. 32/2, k. o. ..., zasujeta brežino izkopa v dolžini 15 m, širini 0,35 m do 0,5 m in globini 0,3 m do 0,45 m s kvalitetno rodovitno zemljo. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožujeta toženca. Predlagata razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Poudarjata, da je bila meja med parcelami določena na podlagi sodne poravnave, ograja na meji pa postavljena že leta 1989 in tožnice v vsem tem času (do vložitve tožbe) ni motila. Menita, da bi se ob odstranitvi ograje sosedska nesoglasja še poglobila, saj si tožnica vztrajno poskuša prilastiti del parcele št. 33/2 v lasti tožencev, s podaljšanjem strehe pa je že povzročila padanje snega in s tem škodo na ograji. Tudi sicer tožnici ograja omogoča odpiranje oken za 30 cm, kar zadošča za zračenje prostorov. Glede jarka poudarjata, da je sporni jarek v celoti na zemljišču tožencev, brežina, ki je nastala zaradi višinske razlike med parcelama, pa je na tožničinem zemljišču že od leta 1976. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 75. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Imisije po navedeni določbi SPZ predstavljajo sosedskopravni institut, pri čemer varstvo pred njimi nudita tako 75. člen kot 99. člen SPZ. Pri zahtevkih na podlagi 75. člena SPZ je odločilna presoja, ali gre za dejanja in vzroke, ki izvirajo iz nepremičnine tožene stranke in katerih vpliv se bi lahko prenašal na sosednjo nepremičnino.1

6. V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva varstvo svoje lastninske pravice na parcelah št. 31 in 32/2 pred vznemirjanjem tožencev, ki naj bi ga ta povzročila s postavitvijo betonskih stebrov z ograjo in izkopom jarka, ki sega na nepremičnino tožnice.

Glede žičnate ograje in drogov

7. Med strankam ni (več) sporno, da betonski stebri in ograja stojijo na nepremičnini v lasti tožencev, sporno pa je, ali žičnata ograja tik pred tožničinimi okni onemogoča svetlobo, zračenje in tožnici povzroča nelagodna občutja. Sodišče prve stopnje se je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v ponovljenem sojenju opredelilo do vprašanja, ali postavitev ograje pomeni prekomeren poseg v tožničino lastninsko pravico glede na naravo in namen nepremičnine in krajevno običajne mere. V ta namen je vpogledalo v fotografije (priloga C 1 do C 4), posnete na ogledu, in druge fotografije, predložene s strani pravdnih strank, ter ugotovilo, da se sporna ograja nahaja tik pred tožničino spalnico in kuhinjo. Zaradi žičnate ograje je delno onemogočeno odpiranje oken, kar ovira zračenje prostorov, prostorom odteguje svetlobo ter onemogoča hojo okoli hiše, kar tožnici povzroča nelagodne občutke. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča navedeno predstavlja prepovedano imisijo, saj onemogočanje odpiranja oken in hoje okrog hiše predstavlja poseg v nasprotju z namenom in naravo tožničine nepremičnine (ob ograji se nahaja stanovanjski del, ki potrebuje svetlobo in zračenje). Ob ugotovitvi, da takšna bližina ograje tudi ni krajevno običajna (toženca sta ograjo na drugi strani postavila ob dovoz in ne tik ob steno hiše), je odločitev sodišča pravilna.

8. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je z negatorno imisijsko tožbo dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij2. Ker je v konkretnem primeru tožnica ovirana tudi pri hoji okrog svoje stanovanjske hiše, je primeren zahtevek za odstranitev ograje. Z milejšim ukrepom (npr. zgolj z znižanjem ograje) čezmernega vznemirjanja njene lastninske pravice ne bi bilo mogoče preprečiti. Da bi bil v konkretnem primeru mogoč blažji poseg v njuno lastninsko pravico, toženca niti ne trdita.

9. Ob tem niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se ograja že vrsto let nahaja na sporazumno določeni meji. Bistveno je, da način postavitve ograje prekomerno otežuje uporabo tožničine nepremičnine. Ker gre za zahtevek, ki ne zastara (tretji odstavek 99. člena SPZ), tudi ni pomembno, da se je tožnica zanj odločila šele po preteku določenega časa.

10. Vendar pa pritožbeno sodišče v ugotovitvah sodišča prve stopnje ne najde ničesar, kar bi kazalo na to, da ograja, ki je po tožbenih trditvah dolga kar 50 metrov, še v preostali dolžini (torej kjerkoli drugje kot ob tožničini hiši) kakorkoli vznemirja tožničino lastninsko pravico. V tem delu tožbeni zahtevek za odstranitev torej ni utemeljen, zato je višje sodišče pritožbi tožencev v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, da je odstranitev ograje omejilo na dolžino tožničine hiše. O zahtevku za zasutje jarka

11. Pritožnika ne nasprotujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta na svoji nepremičnini izkopala jarek, kar je zaradi višinske razlike med sosednjima nepremičninama povzročilo nastanek brežine. Slednja je v celoti na parceli št. 32/2, ki je v lasti tožnice. Da je za vzpostavitev nivoja terena v lasti tožnice do parcelne meje potrebno zasutje z 1 m3 zemlje, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca geodetske stroke. Tožbenemu zahtevku je zato v tem delu utemeljeno ugodilo, saj je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta toženca z izkopom jarka delno posegla tudi v tožničino nepremičnino. S pritožbenimi očitki, da je takšno stanje v naravi že od leta 1976, zato toženca ne moreta uspeti. Varstvo lastninske pravice, kot je bilo pojasnjeno, ni časovno omejeno.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker (z izjemo dela na odstranitev ograje izven širine hiše) niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Kljub delni spremembi sodbe ostaja pravilna odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Uspeh pravdnih strank v tem postopku je (tudi po spremembi) delen, pravdni stranki sta imeli primerljive stroške. Pritožbeno sodišče zato v odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, ni poseglo. Takšna odločitev je, upoštevaje celokupen uspeh pravdnih strank v postopku3, pravilna tudi za stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/2014 s 14. 1. 2014. 2 Primerjaj Vrenčur, R., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 394. 3 Ta, in ne uspeh s posameznim procesnim dejanjem je odločilen ob odločanju o stroških.