Jedro

Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se prvostopenjska sodba potrdi.

II.Obtoženi A. A. je dolžan plačati na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku člena 299 KZ-1 določilo zaporno kazen eno leto in en mesec ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo obtožčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbenega očitka, podrejeno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih v potrebni meri ovrednotilo in ocenilo ter s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo, da je obtoženi izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake in elemente očitanega kaznivega dejanja. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je obtožencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

5.Pritožniku ni mogoče pritrditi, da krivdorek prvostopenjske sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodna praksa je že sprejela ustaljeno stališče, da abstraktni opis kaznivega dejanja, predpisan v posebnem delu KZ-1, ni obvezen del izreka, pač pa je pomembno le, da so iz konkretnega dejanskega stanu razvidni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

6.V obravnavanem primeru je obtožencu očitano kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 299 KZ-1, ki določa, da se tisti, kdor s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, kaznuje z zaporom od enega do petih let v primeru, če storilec ravna proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije. Zagovornik neutemeljeno navaja, da je zaradi manjka abstraktnega opisa kaznivega dejanju v izreku očitka bila obtožencu onemogočena učinkovita obramba in s tem prekršene njegove kavtele po 29. členu Ustave RS, pri čemer navedenega očitka niti ne konkretizira, ob tem pa sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da je bistveni del očitka kaznivega dejanja določno zajet v konkretnem opisu.

7.Iz sodbenega izreka je namreč jasno in očitno razvidno, da se obtožencu očita sila in grožnja, da bo neposredno uporabil silo; obtožencu je očitano izvršitveno ravnanje, sestavljeno iz obeh sicer alternativno predpisanih ravnanj, to je njegova verbalna grožnja policistu, da "mu gori orodje in da naj spizdi, drugače ga bo povozil", dodatno pa je konkretizirana s strani obtoženca uporabljena sila s trditvijo, da je sunkovito speljal proti policistu, tako da je moral ta odskočiti na levo zato, da je zavaroval svoje življenje in telo. Pritožnik očitno ne sprejema, da navedeni zapis v sodbenem izreku predstavlja tudi konkretizacijo sile, zato njegova kritika, da sila v opisu očitka ni nikjer omenjena, ne vzdrži logično-razumske presoje.

8.Glede na tak konkretno opredeljen in določen očitek izvršitvenega ravnanja so brezpredmetne pritožbene navedbe, da opisa kaznivega dejanja ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo. Sodišče druge stopnje še pripominja, da s temi pritožbenimi navedbami pritožnik ne uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, pač pa kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP.

9.Ne držijo niti pritožbene navedbe, da iz konkretnega opisa kaznivega dejanja ni mogoče določiti, katero uradno dejanje naj bi preprečil obtoženi s svojim izvršitvenim ravnanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da očitek, ki se sklicuje na določbo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, katero povezuje z nalogo zavarovanja kraja požara, v dovolj določni meri opredeljuje, katero uradno dejanje je nameraval opraviti oškodovanec kot policist. Iz izreka sodbe je tako jasno razvidna trditev, da je B. B. v kritičnem času na kritičnem kraju opravljal delo kot policist, in sicer zavarovanje kraja požara, kar nedvomno sodi v naloge policije po omenjeni določbi 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, zato pa se izkazujejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da tudi v tem delu opis kaznivega dejanja ne konkretizira potrebnih zakonskih znakov. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo pojem uradne osebe in uradnega dejanja, skupaj s subjektivnim in objektivnim kriterijem, ter se navezalo na uradno dejanje kot oblastveno ravnanje uradnih oseb, nalogo zavarovanja kraja požara ter določbo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije; tej razlagi se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje in k njej nima česa dodati.

10.Nekonkretizirane so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni s potrebno gotovostjo ugotovilo, da je obtoženi izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake (in elemente) očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v točkah od 6 do 10 obrazložitve izpodbijane sodbe v skladu s spisom povzelo vsebino izvedenih dokazov, nato to vsebino ocenilo po načelu proste presoje dokazov in navedlo prepričljive razloge za svojo ugotovitev, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se izpovedba oškodovanca, upoštevaje izpovedbe prič C. C., D. D. in E. E. ter F. F., izdelane fotografije, ugotovitve policistov ob ogledu, uradni zaznamek D. D. ter skice, katere so v dokaznem postopku izdelale priče G. G., H. H. in B. A., izkazuje kot prepričljiva in verodostojna ter je bila utemeljeno uporabljena kot podlaga za sodbeni izrek. Sodišče prve stopnje se je v točki 9 obrazložitve opredelilo do verodostojnosti izpovedb prič H. H., B. A., G. G. in I. I., pri čemer je upravičeno opozorilo na razlike v njihovih izjavah in v relaciji do obtoženčevega zagovora ter na sorodstveno, prijateljsko oziroma intimno razmerje z A. A. ter pravilno zaključilo, da jim v bistvenih delih ni mogoče pokloniti vere.

11.Pritožnik z zaključkom, da je v navedeni zadevi mogoče postaviti štiri teze dejanskega dogajanja, in sicer prvo po izjavi oškodovanca B. B., drugo po izjavah prič D. D. in C. C., tretjo po izpovedbah prič H. H., B. A., G. G. in I. I., četrto pa po izpovedbi priče E. E., pri čemer tez vsebinsko sploh ne opredeli, pač pa protispisno navaja, da izpovedbe oškodovanca ni potrdila niti ena sama priča ter da je E. E. podal izjavo, ki nasprotuje izjavi prič D. D. in C. C., ob tem pa še, da se sodišče prve stopnje, razen z navedbo o sorodstvenih ter drugih razmerjih med obtoženim in določenimi pričami, ni opredelilo do izpovedb zunajzakonske partnerke obtoženca, njegovega očeta ter dveh prijateljev, ne more spodbiti utemeljenih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z izpovedbami prič v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge, ki temeljijo na korektnem povzetku njihovih izpovedb v dokaznem postopku ter na razumni in zato logično in izkustveno prepričljivi oceni v povezavi z vsemi drugimi podatki v spisu, na kar pritožbene trditve, da je bil oškodovanec v kritičnem času mlad in neizkušen policist, ki v izrednih razmerah ni znal odreagirati in zato do določene mere povzročil eskalacijo dogajanja, ne morejo vplivati.

12.Že sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da ravnanje obtoženca po storitvi očitanega kaznivega dejanja ni predmet očitka, čemur sodišče druge stopnje pritrjuje in pritožbeno navedbo, da je le ena priča izpostavila možnost umika obtoženca po drugi poti, zavrača kot brezpredmetno.

13.Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje relativno bistveno prekršilo določbe kazenskega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog po opravi ogleda kraja dogodka. Sodišče druge stopnje pritrjuje tehtni utemeljitvi prvostopenjskega sodišča v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, da sam ogled kraja kaznivega dejanja, upoštevaje vsebino izpovedb zaslišanih prič in dejstvo, da je bil predmetni kraj fotografiran v predkazenskem postopku ob priliki opravljanja preiskovalnega opravila, ne bi pripomogel k ugotovitvi odločilnih dejstev, pač pa bi le podaljšal kazenski postopek. Pritožba tudi sicer navedeno odločitev sodišča prve stopnje kritizira samo s posplošeno ugotovitvijo, da bi bilo s predlaganim ogledom mogoče ugotoviti, da je bil specifičen zvok motorja obtoženčevega avta posledica vožnje po klančini, na kateri je stal policist. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kakšen je bil teren na kraju storitve kaznivega dejanja in utemeljeno, v skladu s spisovnimi podatki, ugotovilo, da obtoženčeva trditev o očitku oškodovanca le kot posledica specifičnega zvoka motorja obtoženčevega avtomobila na klančini ni na mestu.

14.Neutemeljena je pritožnikova ugotovitev, da bi bilo v navedeni zadevi potrebno uporabiti določbo prvega odstavka člena 32 KZ-1 o upravičljivi skrajni sili. Kot protispisne se izkazujejo pritožbene navedbe, da je bil tovrsten pomislek izpostavljen že v fazi vložitve ugovora zoper obtožnico: po pregledu listine na list. št. 18 je namreč ugotoviti, da je obramba v ugovoru pod točko 4 napadala le zaključek tožilstva o dokazanosti direktnega naklepa kot subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja, ne pa obstoj protipravnosti zatrjevanega ravnanja A. A.

15.Pritožnik v pritožbo sicer pravilno prepiše določbo prvega odstavka člena 32 KZ-1 in spremljajoči komentar, nato pa, brez celovite analize ugotovljenega dejanskega dogajanja, zaključi, da so bile v inkriminiranem času podane izredne razmere, v katerih je gorel objekt v lasti obtoženca, skupaj z njegovimi delovnimi sredstvi in za preživetje pomembno dokumentacijo, da je bilo ravnanje obtoženca motivirano le z namenom v najkrajšem možnem času zaščititi lastno premoženje ter da ugotovljeno terja sklep, da je izključena protipravnost takega ravnanja. Pritožniku ni mogoče pritrditi, da je obtoženi z ravnanjem, v katerem sta kumulativno zajeti tako grožnja z neposredno silo kot tudi sila, usmerjenim direktno zoper oškodovanca, katerega naloga je bilo ravno zavarovanje kraja požara z namenom zagotoviti dohod intervencijskih vozil do objekta, v katerem je bilo tudi obtoženčevo premoženje, ravnal v upravičljivi skrajni sili. Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča. Pritožnik tudi ne poda natančnejše analize z gotovostjo ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na oddaljenost konkretne mikro lokacije, kjer je prišlo do storitve kaznivega dejanja, do kraja požara, in sicer v zvezi z golo pritožbeno navedbo, da je obtoženi prav s tem, ko je neposredno ogrozil policista, prispeval k zaščiti svojega premoženja. Ne glede na pravilno ugotovitev pritožnika, da je gorel objekt, v katerem je obtoženi imel svoje premoženje, sodišče druge stopnje ne more slediti njegovemu zaključku, da bi bilo vsako odlašanje in potrpežljivost v obliki spoštovanja ukazov in navodil oškodovanca nerazumna. Pritožnik se v svojih izvajanjih v ničemer ne opredeli do dejstva, da je bilo policistovo ravnanje namenjeno ravno čimhitrejši zaščiti gorečega objekta in stvari v njem, saj je onemogočal dostop do objekta le vozilom zaradi zagotovitve dostopa intervencijskih vozil gasilcev do požara. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.

16.Pritožba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, katero pritožnik izpodbija le na abstraktni ravni, konkretno pa ne. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo težo kaznivega dejanja ter pravilno ugotovilo in razumno ovrednotilo tudi vse spremljajoče relevantne okoliščine in tako izbralo primerno in pravično kazensko sankcijo. V točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev za izrek pogojne obsodbe z določeno zaporno kaznijo eno leto in en mesec ter preizkusno dobo dveh let, navedenemu pa se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Ob tem poudarja, da se tudi po pritožbeni presoji, pravilno izhajajoč iz predpisanega kaznovalnega okvira od enega do petih let, ter upoštevaje na eni strani direktni naklep za storitev kaznivega dejanja, obtoženčevo vztrajnost ter obseg in vrsto kriminalne količine, na drugi pa obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost, siceršnjo osebno urejenost, stisko, v kateri se je nedvomno znašel zaradi požara ter časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, izkazuje kot pravilna prvostopenjska ugotovitev, da je šlo za enkraten zdrs v življenju obtoženca, s tem pa tudi kot utemeljena izbira za sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo; glede na vse izpostavljene okoliščine ni mogoče odreči niti primernosti in pravičnosti v pogojni obsodbi določeni zaporni kazni in preizkusni dobi.

17.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo (pooblastilo po določbi člena 391 ZKP).

18.Glede na v prvostopenjskem postopku ugotovljene premoženjske razmere obtoženca ter upoštevaje trajanje in zamotanost postopka, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP obtožencu v plačilo naložilo sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (Zakon o sodnih taksah; UL RS št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami; v nad. ZST-1, s Tarifnimi številkami 7113, 71113 ter 7122, ter izhodiščno določenim zneskom 300,00 EUR).

-------------------------------

1Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, urednik Miha Šepec, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2021, na strani 508 pojasnjuje, da so tipični primeri nepriznavanja skrajne sile tudi, ko se od posameznika pričakuje, da uporabi pomoč za to namenjenih državnih organov (tipično policije) in da bi ugovor skrajne sile postal bolj smiseln v primerih, ko državni organi zatajijo oziroma ničesar ne naredijo, da bi posameznika obvarovali. V obravnavanem primeru se je oškodovanec kot policist na kritični lokaciji znašel ravno zato, da bi s preprečitvijo dostopa vozil do gorečega objekta zagotovil možnost gašenja požara s strani intervencijskih gasilskih vozil.