Jedro

Pojem razžalitve oziroma žalitve je pravni standard in je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Izrazi kot so „malo čuden“, „drugače pa ni čisto diht“, „maščevalen“, „poklic izrablja v osebne namene“, sicer predstavljajo negativne osebne lastnosti, vendar pa njihova intenzivnost glede na konkretne okoliščine primera ni takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev. Izjave so bile dane v kazensko-preiskovalnem postopku v katerem je bila toženka zaslišana kot priča, torej pri izpolnjevanju njene zakonske in moralne dolžnosti, in je toženka izpovedovala o osebnih lastnostih toženca po svojem lastnem prepričanju in zaznavi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku 1. točke izreka (ugodilni del) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne ter v 2. točki izreka (stroškovni del) tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 635,89 EUR, v roku 15-tih od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 100,72 EUR, v roku 15-tih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2012 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15-tih dni toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 100,18 EUR, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter posledično glede odločitve o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje toženka. Meni, da besede, zaradi katerih je tožnik vložil v tožbo, v kontekstu, v kakršnem so bile izrečene, in ki jih je sodišče povzelo v stavkih, ne pomenijo žaljivosti v objektivnem smislu, pri čemer je potrebno upoštevati tudi čas, okoliščine in navade ljudi, ki naj bi bili užaljeni. Toženka je z izrazom „malo čudni“, nedvomno opisovala dejanja oziroma ravnanja tožnika, povezana z mladoletnim otrokom, za katera je toženka menila, da so prestroga, zato so se ji zdela čudna. Po mnenju pritožbe je sodišče v tem delu, kot tudi v delu, kjer navede, da je toženka povsem namerno uporabila oznako za tožnika „drugače pa ni čisto diht“, napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Toženka je povedala, da se ne zna pravilno izražati, da v tem smislu ni izobražena in da je izpovedovala pogovorno. Čeprav sodišče tudi samo ni našlo pomena besedne zveze „ni čisto diht“, je navedlo, da je izraz nedvomno žaljiv in da ga ni mogoče razlagati na način, kot to poskuša toženka neprepričljivo dokazati. Sodišče svojo ugotovitev utemeljuje z navedbo, da naj bi iz vsebine toženkine izpovedi v kazenskem postopku izhajalo, da je negativno govorila o tožniku in ne o tožnikovem odnosu do otrok. Ravnanje tožnika oziroma njegov odnos do otroka je prav gotovo povezan z osebnostnimi lastnostmi tožnika, o katerih je bila toženka tudi zaslišana in vprašana. Prav gotovo je kazensko sodišče imelo razloge, da je toženko zasliševalo tudi v tej smeri. Vsekakor pa toženka ni vedela, ali sme odreči odgovore na vprašanja o karakternih lastnostih tožnika, iz uvodnega poduka sodišča pa je menila, da odgovora na tovrstna vprašanja ne sme odreči. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo le na izpovedbe strank in prič, ni pa upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila toženka. Tako ni upoštevalo uradnega zaznamka z dne 14. 4. 2011 št. 3D 31-05, iz katerega izhaja izpoved M. K., ki jo je podala kriminalistki glede maščevalnosti tožnika. Iz citiranega uradnega zaznamka izhaja, da so tudi druge osebe opisovale tožnika kot maščevalnega človeka. Toženka je v spis predložila tudi uradni zaznamek, ki ga je sestavil policist A. J. in iz katerega izhaja, da je J. J. opisal ravnanje tožnika, ko je ta opravljal naloge policista in se pri tem do njega neprimerno obnašal, zato ker je vedel, da je v prijateljskih odnosih z družino K.erin. Navedena dva uradna zaznamka potrjujeta resničnost toženkine izpovedi, ki je pred sodiščem, zaslišana kot priča, kot odgovor na vprašanje sodišča, izpovedala, da je tožnik maščevalen človek. Toženka ni imela nobenega namena žaliti tožnika, zaslišana kot priča je povedala le tisto, kar je o zadevi vedela in kar je bila vprašana. Tožnik pa tudi ni postavil trditvene podlage niti glede vzročne zveze niti glede posledic, ki naj bi predstavljale škodo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Varstvo osebnostnih pravic posameznika zagotavlja že 35. člen ustave RS, poleg tega pa pravno podlago za presojo pravice do denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic predstavlja prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki med drugim določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo.

5. Po mnenju tožnika je toženka v kazensko preiskovalni zadevi, ki se je vodil zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, kjer je bila zaslišana kot priča, razžalila tožnika z navedbami, da so „oni malo čudni“, da tožnik „ni čisto diht“, da izkorišča svoj poklic v svoje osebne namene“, in da je „maščevalen“ človek. Obstoj toženkinega ravnanja (izrečenih besed) v konkretnem primeru ni sporno. Sporno pa je, ali je to ravnanje protipravno oziroma izrečene besede, upoštevaje vse okoliščine, v katerih so bile podane, objektivno pomenijo nedopustno razžalitev dobrega imena in časti.

6. Pritožbeno sodišče je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, vendar pa meni, da pravna presoja le teh ne utemeljuje sklepa, da je bilo toženkino dejanje protipravno, oziroma da mu je mogoče pripisati žaljivost. Pojem razžalitve oziroma žalitve je pravni standard in je treba v vsakem posamičnem primeru posebej presojati, ali je neko ravnanje objektivno žaljivo in zato protipravno. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Ali je neka izjava žaljiva, je potrebno presoditi glede na vse konkretne okoliščine primera. Ravno zaradi konkretnih okoliščin, v katerih so bile izjave dane, izjavam takšne žaljive vsebine po mnenju pritožbenega sodišča, ni mogoče pripisati. Izrazi kot so „malo čuden“, „drugače pa ni čisto diht“, „maščevalen“, „poklic izrablja v osebne namene“, sicer predstavljajo negativne osebne lastnosti, vendar pa njihova intenzivnost glede na konkretne okoliščine primera ni takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za žalitev. Izjave je potrebno presojati predvsem v luči, na kar pravilno opozarja pritožba, da so bile dane v kazensko-preiskovalnem postopku zoper toženca, kjer je bila toženka zaslišana kot priča, torej pri izpolnjevanju njene zakonske in moralne dolžnosti, in kjer je toženka izpovedovala o osebnih lastnostih toženca po svojem lastnem prepričanju in zaznavi. Navedene izjave pa tudi ne dokazujejo toženkinega zavedanja o žaljivosti izrečenih besed, saj je po njenih navedbah, ki jih tožnik ni prerekal, le odgovorila na izrecno vprašanje sodišča o medsebojnih odnosih njene družine in družine tožnika ter o vedenju enega in drugega. Ker sporne izjave glede na okoliščine konkretnega primera niso objektivno žaljive, čeprav se je tožnik subjektivno čutil prizadetega, ni podana protipravnost toženkinega ravnanja.

7. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, zato je bilo potrebno pritožbi toženke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v ugodilnem in stroškovnem delu (peta alineja 358. člena ZPP).

8. Sprememba odločitve o glavni stvari ima zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank v postopku za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Višje sodišče pravilnosti presoje posameznih postavk v stroškovniku ni preverjalo, saj v tej smeri ni bilo pritožbenih navedb. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki priznalo stroške pravdnega postopka v višini 635,89 EUR. Po spremenjeni odločitvi je toženka uspela v celoti, zato ji mora tožnik povrniti priznane stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožnik povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki obsegajo: nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 68,80 EUR, nagrada za administrativne stroške po tar. št. 6000 ZOdvT v višini 13,76 EUR z 22 % DDV, skupaj torej 100,72 EUR.