Jedro

Kaznivo dejanje je poskušeno tedaj, ko storilec izvrši katerokoli ravnanje, ki po naravi stvari lahko privede do prepovedane posledice ter da je to mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke in pritožba obdolženčevega zagovornika ter obdolženčeve zagovornice se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 31531/2016 z dne 9. 1. 2017 obdolženega R.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po uporabljeni 2. točki prvega odstavka 51. člena v zvezi s prvo alinejo 50. člena KZ-1 in drugim odstavkom 34. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 2. 8. 2016 od 10. 20 ure dalje. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso, kot oškodovankine potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke, nagrada ter potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev. Oškodovana S.D. je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili okrožna državna tožilka, obdolženčev zagovornik in zagovornica. Okrožna državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da izrečeno kazen zviša na pet let zapora. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali da jo spremeni tako, da izrečeno kazen zniža na eno leto zapora ter jo hkrati nadomesti z zaporom ob koncu tedna. Obdolženčeva zagovornica se je pritožila iz istih razlogov kot predhodnik s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali mu izrečeno kazen zniža na eno leto zapora oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Okrožna državna tožilka se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, saj po njenem niso bile podane dejanske podlage za izrek omiljene kazni, medtem ko so bile obteževalne okoliščine pri odmeri kazni prezrte. Sam poskus za omilitev kazni ne zadostuje, obdolženčevo ravnanje je bilo načrtovano z vsebovanimi elementi presenečenja, uperjeno je bilo zoper osebo, ki mu je zaupala in hkrati zato, ker ga je ta hotela zapustiti. Nenazadnje pa se je obdolženi že v letu 2011 fizično lotil oškodovanke, v letu 2013 in 2014 pa je grozil s samomorom in hkrati oškodovankini materi.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da poskušeno kaznivo dejanje po sebi še ne utemeljuje omilitve kazni, kar nenazadnje izhaja že iz besedila drugega odstavka 34. člena KZ-1. Vendar po razumljivih razlogih sodbe obdolžencu kazen ni bila omiljena samo zato, ampak še zaradi drugih, glede na primer, odstopajočih okoliščin. Zlasti je opozoriti na način izvršitve, ki se je kljub nedvomni načrtovanosti, v pritožbeni obrazložitvi ocenjeni pritlehnosti in obdolženčevi bojazni pred oškodovankino zapustitvijo iztekla v dogajanje, ki je obdolženca, upoštevaje strukturo njegove osebnosti očitno preseglo. S tem je dejanje kot celota opazno izgubilo na teži, spet pa zaradi pravilno ocenjenega stopnjevanja nasilja obdolženega ne toliko, da bi se bilo mogoče pri odmeri kazni spustiti do skrajnih meja omilitve. Pomeni, da sodišče prve stopnje zadnje okoliščine, kot obteževalne ni prezrlo, zgornje tri pa teže celotnega dejanja dodatno ne zvišujejo ter jih kot posebnih obteževalnih okoliščin pri odmeri kazni niti po presoji pritožbenega sodišča ni bilo treba upoštevati.

6. Obdolženčev zagovornik uveljavljene kršitve kazenskega zakona ni opredelil (specificiral). Če je s sklicevanjem na izpovedbo izvedenca psihiatrične stroke glede obdolženčeve psihološke (ne)zmožnosti dokončanja kaznivega dejanja meril na kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, je opozoriti, da pri navedenem ne gre za okoliščino, ki bi po katerikoli določbi v Kazenskem zakoniku izključevala krivdo ali celo kaznivost in jo je bilo tedaj preizkusiti znotraj uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tudi sicer je ta pritožbeni razlog v pritožbi obrazložen s povzetki delov izpovedbe navedenega izvedenca, po katerih obdolženca pri dejanju ni vodila prava volja, temveč strah, da bo ostal sam, da je bil poskus izpeljan nerodno, popolnoma neustrezno in neučinkovito, da obdolženi med izvršitvijo ni storil vsega, kar bi v danih okoliščinah lahko ter da zato ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je ravnal naklepno.

8. Glede na takšno obrazložitev pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je kaznivo dejanje poskušeno tedaj, ko storilec izvrši katerokoli ravnanje, ki po naravi stvari lahko privede do prepovedane posledice (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 51335/2010 z dne 28. 3. 2013) ter da je to mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 199/2000 z dne 19. 6. 2003). Prva ugotovitev je pomembna, ker izpovedba izvedenca psihiatrične stroke v povzetih in drugih na videz razbremenjujočih delih ne more biti ocenjevana brez predhodne ocene izpovedbe izvedenca medicinske stroke, ki je po razumljivih razlogih sodbe povedal, da bi lahko obdolženi z opisanim ravnanjem oškodovanko tudi umoril oziroma da je obstajala hipotetična verjetnost, da bi ta umrla, če se ne bi branila, ali če obdolženi ne bi sam prenehal z dejanjem. Po izvedencu psihiatrične stroke ugotovljene nerodnost, neustreznost in neučinkovitost obdolženčeve izvršitve, navedene verjetnosti potemtakem niso izključevale, medtem ko je treba vsebino obdolženčeve volje po pravilni oceni sodišča prve stopnje presojati znotraj predhodnih priprav obdolženca na dejanje, oškodovankinega odziva in strukture obdolženčeve osebnosti. Glede na priprave je namreč jasno, da je obdolženi ravnal ciljno, pri čemer obseg in vrsta priprav zanesljivo govore, da je, čeprav zgolj med opozorilnim manevrom, računal tudi z odvzemom oškodovankinega življenja. To je jedro dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevo krivdo, ki se sklada z drugo uvodno ugotovitvijo pritožbenega sodišča in ki skupaj z oškodovankinim silovitim odzivom ter pasivno odvisnostno strukturo obdolženčeve osebnosti, v splošnem povedo, čemu poskušeno dejanje tedaj ni bilo dokončano.

9. Pritožnik šteje odmerjeno kazen za previsoko, ker obdolženi do sedaj še ni bil obsojen in ker mora skrbeti za otroka.

10. S povzeto oceno pritožnik prezre, da je bila obdolžencu kazen odmerjena po uporabljenih omilitvenih določilih, utemeljenih na dejansko odstopajočih okoliščinah primera ter da je bila neobsojenost pri tem neposredno upoštevana. Glede na to obdolženčeva skrb za otroka na odmero kazni nima odločilnega vpliva, medtem ko je odločitev o načinu izvršitve odmerjene kazni stvar drugega postopka, ki ga bo moral obdolženi sam ali po strokovnem pomočniku posebej sprožiti.

11. Različno od predhodnika je obdolženčeva zagovornica uveljavljeno kršitev kazenskega zakona opredelila kot kršitev iz 2. točke 372. člena ZKP, ki pa je podobno kot obdolženčev zagovornik ni obrazložila v smislu okoliščin, ki krivdo izključujejo, kot denimo neprištevnost, dejanska zmota idr., temveč v smislu njene nedokazanosti, kar pa je predmet prav tako uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. V tej zvezi pritožnica najprej nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, ki po njenem skozi faze kazenskega postopka ni skladna in nima opore v drugih dokazih. Tako je v preiskavi in še pred tem v bolnici zatrjevala, da je obdolženi pri dejanju uporabil razpršilec za samoobrambo, električni paralizator in nož, pri čemer kasneje na glavni obravnavi ni vztrajala, zadnja dva predmeta pa pri ogledu kraja dejanja nista bila najdena. Enako velja za nabrušeno sekiro, dve kladivi in močan samolepilni trak, ki da so jih policisti po oškodovankinih zatrjevanjih pri ogledu kraja opazili, česar pa ti med zaslišanjem niso potrdili. Z drugimi dokazi ni bila potrjena niti po sodišču prve stopnje ugotovljena prestrašenost oškodovanke, saj so policisti ob sprejemu njene prijave razmišljali o drugih kaznivih dejanjih, po ugotovitvah izvedenca psihiatrične stroke se je obdolženi pred oškodovanko umikal, priložene fotografije v enaki meri potrjujejo obdolženčev zagovor, kot oškodovankino izpovedbo, medtem ko po izpovedbi priče R.D., oškodovankine mame, obdolženi do oškodovanke neposredno pred dogodkom, kot sicer ni deloval agresivno. Izjemi sta dogodka v letu 2011 in 2014, ki pa po sodišču prve stopnje prav tako nista bila pravilno ocenjena.

13. V nadaljevanju pritožbene obrazložitve pritožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevim subjektivnim odnosom do dejanja. Pri tem se sklicuje na dele obdolženčevega zagovora, ki po njenem govori, da je bil v ozadju namen po ureditvi odnosov z oškodovanko ter še na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke z jedrom, po katerem je šlo pri obdolženčevem ravnanju za slepilno parado brez dejanske volje in namena po odvzemu oškodovankinega življenja, saj ju, glede na strukturo osebnosti, niti ni bil sposoben oblikovati.

14. Izhajajoč iz opisa dejanja, razhajanja v oškodovankini izpovedbi ter nasprotja z drugimi dokazi niso odločilna, pri čemer pritožnica vseh dokazov v pritožbeni obrazložitvi ni zajela ali jih celovito ter v medsebojni povezavi ocenila. To velja zlasti za izpovedbi prič P.Z. in M.B., ki v pritožbeni obrazložitvi nista bila omenjena in ki sta oškodovankino stanje ter prestrašeno obnašanje skladno opisala. Podobno so izpovedovali policistka M.B. in policista G.K. ter I.J., katerih izpovedbe v delih pritožbene obrazložitve niso bile povzete, kot ni bila povzeta izpovedba gasilca M.L., ki je glede uporabe plinske jeklenke nedvomna. Ko je to storjeno se fotografije oškodovanke po dejanju, ki so zgovorne že po sebi, izkažejo za domala odvečne, medtem ko pritožničina ocena izpovedbe priče R.D. utegne biti zavajajoča. Po prepisu zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 7. 12. 2016 je namreč jasno, da priča izpovedbe pred preiskovalnim sodnikom ni zanikala, ampak jo je ravno nasprotno potrdila, ko je povedala, da je bil obdolženi besen, ko ji je predajal otrokove dokumente in ko je rekel, da bo to naredil, kar misli (list. št. 402/29).

15. Pritožbena obrazložitev v zvezi z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke se po vsebini ne razlikuje od manj obsežne obrazložitve obdolženčevega zagovornika. Zato je ponoviti, da navedene ugotovitve ne morejo biti ocenjene mimo ugotovitev izvedenca medicinske stroke o možnosti obdolženčevega odvzema življenja oškodovanki ter da je treba ob strukturi obdolženčeve osebnosti upoštevati še priprave na dejanje in oškodovankin odziv, ki v vsoti utemeljujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi tedaj računal tudi z odvzemom oškodovankinega življenja, česar pa skozi nadaljnji razvoj dogodka ni uresničil. 16. Pritožnica se na koncu ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, saj dogodki zaradi katerih kazen ni bila v polni meri omiljena niso bili pravilno ocenjeni, obdolženec kljub oškodovankinemu poniževanju nikoli ni bil nasilen, s sinom, za katerega mora nenazadnje skrbeti sta zelo navezana, medtem ko je za oškodovanko spoznal, da nimata prihodnosti.

17. Zadnji dve okoliščini po sebi nista posebni olajševalni okoliščini, ki bi utemeljevali dodatno znižanje že tako omiljene kazni, prva pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča takšno ravnanje preprečevala. Dogodka v letu 2011 in 2014 sta izkazana po oškodovankini izpovedbi in po izpovedbi priče R.D., ki naj bi po pritožbeni obrazložitvi obdolženca v drugih delih razbremenjevala. Dogodek v letu 2013 je bil potrjen že z obdolženčevim zagovorom, pri čemer je tedaj, podobno kot v letu 2011, prešel od besed k dejanjem, ki so, ne glede na to proti komu so bila usmerjena, nesprejemljiva.

18. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah okrožne državne tožilke, obdolženčevega zagovornika ter zagovornice odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Je posledica vrste kazenske sankcije, obdolženčevih premoženjskih razmer ter dolžnosti vzdrževanja otroka.