Jedro

Čiščenje lakirne kabine z 1 m dolgim strgalom iz železa ni nevarno delo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženca v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je dne 13.12.1996 na svojem delovnem mestu utrpel tožnik. Odločitev o stroškovnem bremenu je pridržalo za končno odločbo.

Proti navedeni sodbi se je pritožila prvotožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 353. člena ZPP.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da spreminjanje izjav tožnika glede dejstev o poškodbi kaže na to, da mu ne gre verjeti, ko opisuje okoliščine nastanka nezgode.

V postopku ni bilo dokazano, da bi tožnik pri čiščenju lakirne kabine zadel s strgalom v zvar na kabini. Prav tako ni bilo ugotovljeno, na katerem delu lakirne kabine je prišlo do nezgode tožnika. Prvotoženka se ne strinja z mnenjem sodišča, da bi morala bolj poskrbeti za varno delo pri čiščenju kabine. Zaključek sodišča, da predstavlja čiščenje kabine nevarno delo, ni pravilen.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tudi drugotožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP.

Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da na podlagi resničnega dejanskega stanja prvotoženi stranki ni mogoče naložiti objektivne odškodninske odgovornosti. V konkretnem škodnem primeru ni šlo za delo z nevarno stvarjo niti za opravljanje nevarne dejavnosti. Tožnik je za škodni dogodek in njegove posledice odgovoren izključno sam.

Pritožbi nista utemeljeni.

Objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je čiščenje lakirne kabine opravilo, pri katerem delavec odstranjuje lak iz površine kabine s pomočjo ročnega železnega strgala. Strokovno gledano gre za enostavnejše opravilo, za katerega pa je potrebna precejšnja fizična moč. Ob primerjavi vsebine pravnega standarda nevarne dejavnosti z okoliščinami konkretnega primera se pokaže, da čiščenje lakirne kabine ni takšno delo, ki bi po svoji naravi in načinu opravljanja pomenilo povečano nevarnost nastanka škode na življenju in zdravju ljudi ali drugih dobrinah, prav tako pa to delo ni nevarno samo po sebi. Končno konkretne okoliščine škodnega primera niso bile takšne, da bi pomenile večjo nevarnost od povprečne, delo pa je opravljala oseba - tožnik, ki ga je na podlagi nekajletnih izkušenj obvladala.

Kljub delno nepravilni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje je odškodninska odgovornost tožene stranke podana. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje subjektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki ima podlago v prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni naredila vsega, da bi nalet v zvar preprečila ali zmanjšala tovrstne možnosti. To pomeni, da se tožena stranka ni razbremenila odškodninske odgovornosti in dokazala, da je škoda nastala zaradi malomarnega dejanja samega tožnika ali naključno.

Glede samega dogodka se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved tožnika. Neskladje v njegovih izjavah, ki ga v pritožbi izpostavlja prvotožena stranka, zadeva samo točno lokacijo poškodbe (leva ali desna roka), ne pa tudi sam mehanizem poškodovanja.

Možnost, da se je tožnik poškodoval ob naletu na zvar, sta dopustili tudi priči. Izjav priče ob zaslišanju dne 20.4.1999 ni mogoče trgati iz konteksta, kot je to v pritožbi storila prvotožena stranka. Iz njegove izpovedi kot celote izhaja, da zvari v notranjem delu kabine obstojajo, in sicer so dvignjeni pol milimetra nad njeno površino.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali je tožniku zaradi škodnega dogodka nastala pravno priznana škoda. Pri tem bo moralo upoštevati, da minimalne posledice ne nudijo pravno priznane odškodninske podlage za odškodnino za telesne bolečine.

Oškodovancu se nudi sodno varstvo le pod pogojem, da to opravičujejo moč in trajanje bolečin in strahu oziroma posebne okoliščine primera.

Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih sodbo izpodbijata toženi stranki, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 166. člena ZPP.