Up-179/95

27.11.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. P. iz L., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 27. novembra 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips- 749/94 z dne 6.7.1995 v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Kopru št. Cp-197/94 z dne 26.4.1994 in Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Piranu, št. P-407/93 z dne 30.11.1993 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova revizija zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi zahtevka za odkup stanovanja v Luciji. Revizijska odločitev temelji na ugotovitvi, da je obstajal odpovedni razlog po 60. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih, kar je po drugem odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona razlog za odklonitev prodaje imetniku stanovanjske pravice. Taka odločitev po mnenju pritožnika krši njegove pravice do poštenega sojenja, do enakosti pred zakonom ter pridobljene pravice in pravico do doma, odreka pa mu tudi pravičnost in pravno varnost.

2.Navaja, da je z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona prenehal veljati Zakon o stanovanjskih razmerjih v celoti, torej tudi njegov 60. člen, zato na podlagi te določbe ne bi moglo biti nikomur več odpovedano stanovanjsko razmerje. Pritožniku stanovanjsko razmerje ni bilo odpovedano in mu zato tudi ni moglo prenehati, s prenehanjem veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih pa mu odpovedi ni več mogoče dati. Po mnenju pritožnika so sodišča zato uporabila nedopustno pravno normo, kar naj bi pomenilo poseg v njegovo pravico do poštenega sojenja. Uporaba zakona kljub njegovi razveljavitvi pa naj bi retroaktivno posegla v njegovo pridobljeno pravico, s čimer naj bi bilo porušeno tudi zaupanje v pravni red in pravo oziroma pravno varnost in pravičnost.

3.Uporaba zakona v izpodbijani sodbi naj bi neposredno posegla tudi v pritožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom.

Kolikor je lastniku prepuščeno, da bo od primera do primera arbitriral ali bo bivšemu imetniku stanovanjske pravice stanovanje prodal ali ne - in pri tem morda različno obravnaval enake dejanske situacije - po mnenju pritožnika enakosti pred zakonom ne more biti.

4.Izpodbijana odločitev pomeni po navedbah pritožnika tudi poseg v njegovo pravico do doma. V konkretnem stanovanju živi že 25 let, v letu 1989 kupljeno hišo pa je pred vložitvijo zahteve za odkup stanovanja njegova žena prenesla na hčer. Hči, ki naj bi bila tudi dejanski kupec, je hišo uredila in jo sedaj tudi uporablja.

Pritožnik pa bi moral z ženo izprazniti stanovanje, saj lastnik z njim noče skleniti niti najemne pogodbe za nedoločen čas.

B.

5.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati uporabe materialnega prava oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za meritorno odločitev sodišča, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine.

7.Pravica do poštenega sojenja, ki jo v skladu s 1. odstavkom 6. člena Evropska konvencija o človekovih pravicah zagotavlja 23. člen Ustave pomeni, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in kazenskih obtožbah pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do poštenega sojenja vključuje po navedenem pravico do dostopa do sodišča, pravico do poštene obravnave, pravico do javne obravnave in sodbe, pravico do razsodbe v razumnem času ter pravico do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča.

8.Enakost pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve.

9.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi le omejeno lahko uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Do tega bi lahko prišlo, kolikor bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za uveljavitev oziroma priznanje pravice, pa zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljaviti. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer.

10.Po določbi 117. člena Stanovanjskega zakona je lastnik dolžan prodati stanovanje imetniku stanovanjske pravice - tistemu, čigar pravica je obstajala v trenutku uveljavitve zakona. Samo stanovanjska pravica po Zakonu o stanovanjskih razmerjih kot pridobljena pravica ima posledice pri morebitnem odkupu stanovanja ali pri vzpostavitvi najemnega razmerja po SZ. Če je obstoj te pravice sporen zato, ker obstajajo razlogi iz 128. člena SZ, je odvisno od odločitve sodišča ali je lastnik upravičeno zavrnil sklenitev kupoprodajne pogodbe (tretji odstavek 128. člena SZ). Če je razlog za odpoved obstajal ob uveljavitvi SZ, pa čeprav sodišče to s sodbo ugotovi šele po njegovi uveljavitvi, pravice do odkupa ni. Pri ugotavljanju odpovednih razlogov se upošteva dejansko in pravno stanje ob uveljavitvi zakona in se ne upoštevajo kasneje nastale spremembe. Načelo enakosti pred zakonom pri uporabi 128. člena SZ zavezuje sodišče, da enako obravnava vse zahtevke na sklenitev kupoprodajne pogodbe, kadar ugotovi, da obstoji kateri od odklonitvenih razlogov iz 128. člena SZ.

11.Stanovanjski zakon je predpisal lastnikom olastninjenih stanovanj njihovo obvezno prodajo dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice (117. člen SZ). Pravico zahtevati tako prodajo ima imetnik stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve SZ (19. oktober 1991). Po določbi drugega odstavka 128. člena SZ pa dolžnosti prodaje ni, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju: ZSR). Taka določba ne pomeni uveljavitve veljavnosti ZSR za nazaj niti njegove uporabe potem, ko je prenehal veljati (159. člen SZ).

Pravica do odkupa stanovanja je vezana na dejanske in pravne okoliščine, ki kažejo na obstoj stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ. Če je obstoj te pravice sporen iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 128. člena SZ, odloči sodišče o tem ali je podan odklonitveni razlog ali ne. Pri tem ne gre za odpoved stanovanjskega razmerja, ampak za ugotavljanje odpovednih razlogov, ki pomenijo tudi zakonski zadržek za prodajo stanovanja po SZ. Okoliščina, da sodišče šele po uveljavitvi SZ ugotovi, da je pred uveljavitvijo SZ ali ob njej obstajal razlog za odpoved stanovanjskega razmerja pa ne pomeni retroaktivne uporabe Zakona o stanovanjskih razmerjih.

12.Ustava ne zagotavlja absolutne pravice do pridobitve lastninske pravice na stanovanju tistemu, ki stanovanje zaseda, tako kot tudi ne zagotavlja državljanom absolutne pravice do stanovanja. "Pravice do doma" katere kršitev uveljavlja pritožnik, Ustava ne pozna. Z določbo 78. člena (primerno stanovanje) Ustava zavezuje državo samo k ustvarjanju možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje. Eno takšnih možnosti vsebuje 117. člen Stanovanjskega zakona, ki pa na podlagi 67. člena Ustave določa tudi pogoje za njegovo pridobitev.

13.Ker očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj