Jedro

Presoja izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika mora zajeti celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika in se osredotoča na vprašanje, ali je bila posledica teh dejanj zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

S pogodbo o prevzemu dolga, ki je sklenjena med dolžnikom (stečajnim dolžnikom/tožečo stranko) in prevzemnikom (družbo pooblaščenko), v katero privoli upnik (tožena stranka) in s sklenitvijo katere stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti, stečajna masa še ni bila zmanjšana. Utemeljitev tožeče stranke, da je družba pooblaščenka s prevzemom dolga pridobila terjatev do tožeče stranke, pomeni le, da je bil prevzem dolga odplačen.

Izpolnitev prevzemnika dolga (družbe pooblaščenke) upniku (toženi stranki) privede do zmanjšanja stečajne mase šele, če prevzemnik dolga dolg sprejme zato, da se razbremeni obstoječe obveznosti do stečajnega dolžnika (tožeče stranke). Prevzem dolga je torej izpodbojen samo, če je bil stečajni dolžnik (tožeča stranka) predhodno že upnik prevzemnika dolga, saj je v takem primeru obveznost stečajnega dolžnika do tožene stranke preko prevzemnika dolga poravnana v celoti na račun drugih upnikov (stečajni dolžnik pa preko sledečega pobota s terjatvijo prevzemnika dolga izgubi terjatev do stečajne mase, ki bi sicer obstajala, če do prevzema dolga ne bi prišlo).

Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo stranko (stečajnim dolžnikom) in toženo stranko razveljavi: - učinek sklenitev in izvršitev šestindvajsetih dogovorov o prevzemu dolga, na temelju katerih je tožeča stranka priznala in pobotala plačila prevzemnika s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke in vzpostavila obveznost tožeče stranke do prevzemnika, s čimer je tožena stranka prejela nadomestne izpolnitve svojih terjatev v skupni vrednosti 30.735,38 EUR in - učinek sklenitev in izvršitev dvanajstih medsebojnih kompenzacij (pobotov), na podlagi katerih je tožeča stranka pobotala svojo terjatev do tožene stranke v skupni vrednosti 6.609,74 EUR (tč. I izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (tč. II izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika morata biti hkrati podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti (prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP). V okviru objektivnega pogoja izpodbojnosti mora tožeča stranka dokazati, da je zaradi izpodbijanega dejanja prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika oziroma da je tožena stranka pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Presoja izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika mora zajeti celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika in se osredotoča na vprašanje, ali je bila posledica teh dejanj zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Čista vrednost premoženja je razlika med vrednostjo premoženja in višino obveznosti posamezne osebe (tretji odstavek 10. člena ZFPPIPP).

6. Tožeča stranka je izpodbijala učinke dveh vrst pravnih poslov: prevzeme dolga v višini 30.735,38 EUR in pobote v višini 6.609,74 EUR. Izpodbojnost prvih je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker ni ugotovilo objektivnega pogoja izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja). Izpodbojnost drugih pa je zavrnilo zato, ker je štelo, da so poboti dovoljeni že ex lege na podlagi 261. člena ZFPPIPP.

Prevzemi dolga

7. Tožeča stranka (stečajni dolžnik) je v obravnavani zadevi izpodbijala učinke plačil na podlagi prevzemov dolga, na podlagi katerih je A. d. d. (v nadaljevanju družba pooblaščenka) kot prevzemnica plačala dolg toženi stranki kot upnici. Zmanjšanje stečajne mase je tožeča stranka utemeljevala s tem, da naj bi družba pooblaščenka s prevzemom dolga pridobila terjatev do tožeče stranke, kar ji je omogočalo izvedbo pobota s prej nastalo terjatvijo tožeče stranke do družbe pooblaščenke.

8. Sodišče prve stopnje pa je zahtevek zavrnilo zato, ker tožeča stranka v prejšnji točki povzetih navedb o svojem razmerju z družbo pooblaščenko tudi po ugovorih tožene stranke, da ji razmerje med tožečo stranko in družbo pooblaščenko ni poznano in se o tem ne more izjaviti, ni konkretizirala in za svoje trditve tudi ni ponudila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče preveriti, zakaj je družba pooblaščenka sprejela dolg.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da abstraktno opisano zaporedje pravnih dejanj vodi do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, kar pa za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadošča, saj morajo biti vsa dejanja iz tega sklopa tudi konkretizirano zatrjevana in v primeru spornosti tudi dokazana.

10. S pogodbo o prevzemu dolga, ki je sklenjena med dolžnikom (stečajnim dolžnikom/tožečo stranko) in prevzemnikom (družbo pooblaščenko), v katero privoli upnik (tožena stranka) in s sklenitvijo katere stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti (prvi odstavek 429. člena OZ), stečajna masa še ni bila zmanjšana.(1) Utemeljitev tožeče stranke, da je družba pooblaščenka s prevzemom dolga pridobila terjatev do tožeče stranke, pomeni namreč le, da je bil prevzem dolga odplačen.

11. Izpolnitev prevzemnika dolga (družbe pooblaščenke) upniku (toženi stranki) privede do zmanjšanja stečajne mase šele, če prevzemnik dolga dolg sprejme zato, da se razbremeni obstoječe obveznosti do stečajnega dolžnika (tožeče stranke). Prevzem dolga je torej izpodbojen samo, če je bil stečajni dolžnik (tožeča stranka) predhodno že upnik prevzemnika dolga, saj je v takem primeru obveznost stečajnega dolžnika do tožene stranke preko prevzemnika dolga poravnana v celoti na račun drugih upnikov (stečajni dolžnik pa preko sledečega pobota s terjatvijo prevzemnika dolga izgubi terjatev do stečajne mase, ki bi sicer obstajala, če do prevzema dolga ne bi prišlo). Do zmanjšanja stečajne mase pa ne pride, če prevzemnik dolga sprejeme dolg na kakšni drugi podlagi, tj. ne da bi predhodno imel terjatev do stečajnega dolžnika, saj takšno dejanje z vidika velikosti stečajne mase predstavlja premoženjsko nevtralen posel (gl. 10. člen ZFPPIPP); obveznost stečajnega dolžnika ostane enaka, spremeni pa se le upnik (namesto tožene stranke na njeno mesto vstopi prevzemnik dolga).

12. V konkretni zadevi je tožeča stranka izpodbijala učinek sklopa pravnih poslov, ki predstavlja zmanjšanje stečajne mase (kot je bilo opisano na začetku prejšnje točke te obrazložitve). Vendar tega abstraktnega modela znižanja vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ni konkretizirala, torej ni zmogla svojega konkretnega trditvenega in dokaznega bremena, kar je vodilo v zavrnitev zahtevka (7. in 212. člen ZPP). Kot je pravilno ugovarjala tožena stranka, ji razmerja med tožečo stranko in družbo pooblaščenko ne morejo biti poznana, saj gre za dejstva in dokaze, ki so izven njene zaznavne sfere (prim. njene navedbe v odgovoru na tožbo v tč. I in v prvi pripravljalni vlogi v tč. V). Tožeča stranka bi bila v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena dolžna podati trditve in zanje ponuditi dokaze, da je v času sklenitve pogodbe o prevzemu dolga družba pooblaščenka že imela obveznost nasproti tožeči stranki.(2) Kot je bilo uvodoma že poudarjeno, je prav od predhodnega obstoja obveznosti prevzemnika dolga do stečajnega dolžnika odvisna izpodbojnost učinkov celotnega sklopa pravnih dejanj, kot je bil na abstraktni ravni utemeljevan. To pomeni, da bi morala določno opredeliti višino terjatve, ki naj bi jo imela do družbe pooblaščenke v času, ko je z njo sklenila pogodbe o prevzemu dolga. Ker tožeča stranka tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova izpodbijanja učinkov pravnih dejanj prevzemov dolgov. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v okviru materialnega procesnega vodstva pozivati tožeče stranke naj svoje trditve dopolni, saj so že trditve tožene stranke opravljale enako vlogo.(3)

13. Pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj se sodišče ne bi opredelilo do navedb tožeče stranke, zakaj sklenitev pogodbe o prevzemu dolga ne pomeni izpolnitvenega načina pridobitve ugodnejših pogojev za plačilo terjatev pred drugimi upniki, je pravno nerelevanten, ker meri na položaj iz druge alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno po tem določilu, kadar upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobi položaj ločitvenega upnika. Za kaj takega pa v konkretnem primeru ni šlo.

14. Ker tožeča stranka ni utemeljila, da bi celoten sklop pravnih poslov predstavljal znižanje stečajne mase, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do pritožbenih navedb o sočasnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti in običajnosti načina izpolnitve v konkretnem primeru, kar bi bilo relevantno šele v okviru izpodbijanja domnev o obstoju pogojev za izpodbijanje po 272. členu ZFPPIPP.

Poboti

15. Pobot je način prenehanja obveznosti (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Pobot terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotnih terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika ob začetku stečajnega postopka predvideva že ZFPPIPP in nastanejo na podlagi zakona (prim. 261. člen ZFPPIPP in nasl.). Njegov namen je odpravljanje dvakratnega izpolnjevanja predmeta iste vrste.(4) Pobot tudi v stečaju narekujejo razlogi praktičnosti in zato velja, da če se terjatve dotlej niso pobotale (pa bi se mogle), veljajo v stečajnem postopku za pobotane.(5) Pobot ne zmanjšuje stečajne mase in zato načeloma ne predstavlja izpodbojnega pravnega dejanja, saj predstavlja le način prenehanja že prej nastalih vzajemnih obveznosti. Pobot je tako izrecno dovoljen in sam po sebi ni izpodbojno dejanje.

16. Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.(6) Ker je v konkretnem primeru prišlo do pobota terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki iz naslova gradbenih del z nasprotnimi terjatvami tožene stranke do tožeče stranke iz naslova dobave toplotne energije in storitev, opravljenih v okviru gospodarske javne službe (nadzor nad izvedbo komunalnih vodov, zakoličba plinovoda ipd.), tožeča stranka pa ni na konkretizirani ravni zatrjevala kakršnegakoli dejanja nadomestne izpolnitve, stečajna masa ni bila v ničemer zmanjšana. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna tudi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje pravnih dejanj pobota.

Odločitev o pritožbi in stroški

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. VS RS III Ips 47/1999. (2) Nastanek teh terjatev je sicer na povsem abstraktni in nekonkretizirani ravni (predvsem pa za svoje trditve ni ponudila dokazov) utemeljevala z navedbami, da je v okviru svojega predhodnega poslovanja nekaterim svojim dolžnikom naložila, naj svoj dolg namesto njej plačajo družbi pooblaščenki. S tem je nastala njena terjatev do družbe pooblaščenke (oziroma obveznost družbe pooblaščenke) iz naslova prejetih nakazil oziroma tako preusmerjenega denarnega toka, ki se je stekal k družbi pooblaščenki namesto k tožeči stranki. Hkrati pa je to dobroimetje pri družbi pooblaščenki tožeči stranki omogočalo, da iz njega poplačuje le določene upnike (tudi toženo stranko).

(3) VS RS III Ips 111/2011, III Ips 46/2010, II Ips 163/2012. (4) M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 389. (5) Prim. VS RS III Ips 32/2002. (6) Pravno mnenje občne seje VSS z dne 17. 10. 1995, Pravna mnenja VSS 1/95 str. 16; VS RS III Ips 32/2002; M. Đorđević, Pravila, ki jih je glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika izoblikovala sodna praksa, Podjetje in delo 1/2002, str. 146 in nasl.; VSL I Cpg 382/2013.